17. 11. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Kristijana Pfajferja, Maribor, ki ga zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 17. novembra 2016

odločilo:

1.S sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 22374/2014 z dne 3. 7. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 22374/2014 z dne 4. 6. 2014 in s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju št. II Ks 22374/2014 z dne 31. 5. 2014 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Državna tožilka je na pripornem naroku predlagala odreditev pripora zoper pritožnika zaradi razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Preiskovalna sodnica je 29. 5. 2014 odredila hišni pripor zaradi ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, z odreditvijo pripora pa se ni strinjala, zato je zahtevala, naj o tem odloči zunajobravnavni senat. Dne 31. 5. 2014 je zunajobravnavni senat odločil o nestrinjanju preiskovalne sodnice s predlogom tožilke za odreditev pripora in je zoper pritožnika odredil pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep o odreditvi pripora, sklep Višjega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrnilo, in sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje, da je zunajobravnavni senat svojo odločitev o odreditvi pripora oprl na uradni zaznamek policije z dne 30. 5. 2014, ki naj bi bil sestavljen in predložen v spis šele po pripornem naroku. Ta je bil opravljen 29. 5. 2014. Do zatrjevanj policije v tem uradnem zaznamku naj se pritožnik ne bi imel možnosti opredeliti, s čimer naj bi ga sodišče prikrajšalo za pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ta očitek naj bi pritožnik uveljavljal tudi v pritožbi, Višje sodišče pa naj v izpodbijanem sklepu nanj ne bi odgovorilo. Štelo naj bi le, da navedeni uradni zaznamek ni odločilnega pomena, saj naj bi odločitev o odreditvi pripora utemeljevale še druge okoliščine. Pritožnik izpodbija tudi stališče Vrhovnega sodišča, da izpodbijani priporni sklep ne pomeni spremembe odločitve preiskovalne sodnice, temveč samostojno prvostopenjsko odločitev, ki lahko temelji na zbranih dokazih v spisu po stanju, kakršno je bilo v času odločanja. Posledično naj bi bilo torej sklicevanje na omenjeni uradni zaznamek dopustno, četudi pritožnik z njim ni bil seznanjen. Pritožnik meni, da je tako stališče arbitrarno in v nasprotju s pravico iz 22. člena Ustave; pomenilo naj bi neobrazloženo sodno odločbo, ki naj ne bi odgovarjala na razumne in upoštevne ugovore pritožnika.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-590/14 z dne 11. 10. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

4.Veljavnost izpodbijanih sklepov o odreditvi pripora je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[1] Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven.

5.Pritožnik je med postopkom in v vseh pravnih sredstvih kot bistveno zatrjeval, da se ni mogel izjaviti o odločilnem dokazu, ki naj bi vplival na odreditev pripora, to je o uradnem zaznamku z dne 30. 5. 2014, ker naj z njim ne bi bil seznanjen. Odločitvi zunajobravnavnega senata je očital kršitev pravice do izjave, odločitvam Višjega in Vrhovnega sodišča pa tudi, da sta arbitrarni in neobrazloženi. Ustavno sodišče mora torej presoditi, ali je bila pritožniku zagotovljena pravica iz 22. člena Ustave, in sicer tako z vidika pravice do izjave kot tudi z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe.

6.Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.[2] Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve,[3] ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka.[4] Pravica do izjave pa še posebno pridobi na ustavnopravni teži, kadar je od nje lahko odvisno spoštovanje druge človekove pravice, v tem primeru varstvo osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996[5] pojasnilo, da 22. člen Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec, in da ji mora biti dana možnost, da odgovori na dejstva, ki jo bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo bremenijo.[6] Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.[7] Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[8] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[9]

7.Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani z vsemi vlogami in listinami v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča, ter se opredeli do njih. V sodbi v zadevi Belziuk proti Poljski[10] je ESČP na primer navedlo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in s predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče, ne glede na to, ali ima organ v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa. Le stranke so namreč tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. V sodbah v zadevah Meftah in drugi proti Franciji[11] in J. J. proti Nizozemski[12] je ESČP poudarilo, da pravica do kontradiktornega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP praviloma pomeni možnost za stranke v kazenskem in v civilnem postopku, da se seznanijo s predlaganimi dokazi ali s pripombami in se izjavijo o njih, celo če jih predlaga neodvisni član pravosodne državne službe (independent member of the national legal service) z namenom, da vplivajo na odločitev sodišča.[13]

8.Iz sklepa o odreditvi pripora zoper pritožnika z dne 31. 5. 2014 izhaja, da je zunajobravnavni senat svojo odločitev oprl tudi na uradni zaznamek policije z dne 30. 5. 2014. V njem je policija zapisala, da je kraj, na katerem naj bi se izvajal hišni pripor, neprimeren, saj naj bi se pritožnik na isti lokaciji skrival že, ko je bil na begu, poleg tega pa naj bi v tem času izvrševal tudi nova kazniva dejanja. Pritožnik je v pritožbi navajal, da z navedenim uradnim zaznamkom sploh ni bil seznanjen in se glede njega ni mogel opredeliti, posledično pa naj bi mu bili kršeni pravici do izjave in kontradiktornosti iz 22. in 29. člena Ustave.[14] Višje sodišče se v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, do teh njegovih očitkov ni opredelilo. Zapisalo je le, da navedeni uradni zaznamek ni edina okoliščina, ki kaže na obstoj ponovitvene nevarnosti pritožnika. Pritožnik je tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovil očitek, da je omenjeni uradni zaznamek odločilno prispeval k odločitvi o odreditvi pripora, pri čemer pa z njim ni bil seznanjen in mu glede njega ni bila dana možnost izjave. Posebej je navajal, da se pritožbeno sodišče glede zatrjevane kršitve pravice do izjave ni opredelilo, s čimer naj bi tudi samo zagrešilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.[15] Vrhovno sodišče je presodilo, da je zunajobravnavni senat odločil o odreditvi pripora na podlagi dejstev in okoliščin, ki so mu bile v času odločanja o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora, to je 30. 5. 2014, znana. Pritožnik naj bi s prikazovanjem, da je za ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti odločilen zgolj uradni zaznamek policije z dne 30. 5. 2014, podajal lastno vrednotenje teže dejstev, s čimer naj bi uveljavljal nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Trditev, da navedeni uradni zaznamek pomeni nedovoljen dokaz, ker je bil pridobljen s kršitvijo pritožnikovih ustavnih pravic, pa naj ne bi bila konkretizirana do te mere, da bi se lahko Vrhovno sodišče do nje opredelilo. Pritožnik naj namreč ne bi obrazložil, s kakšnim ravnanjem oziroma s kršitvijo katere njegove ustavne pravice ali temeljne svoboščine naj bi policija in sodišče pridobila navedeni uradni zaznamek. Ker naj take trditve pritožnik ne bi podal niti v pritožbi, se po presoji Vrhovnega sodišča Višje sodišče do nje ni bilo dolžno opredeliti.

9.Nobenega dvoma ni, da pritožnik z uradnim zaznamkom z dne 30. 5. 2014 ni bil seznanjen. Iz izpodbijanih aktov namreč jasno izhaja, da je bil priporni narok opravljen 29. 5. 2014, istega dne je bil zoper pritožnika tudi odrejen hišni pripor, sporni uradni zaznamek pa je nastal šele dan pozneje, to je 30. 5. 2014. Pripor zoper pritožnika je bil nato odrejen 31. 5. 2014, iz sklepa o odreditvi pripora pa izhaja, da je ena od okoliščin, zaradi katere je zunajobravnavni senat zoper pritožnika odredil pripor, tudi navedeni uradni zaznamek, ki naj bi izkazoval nevarnost, da bo pritožnik bivanje na lokaciji, kjer naj bi se izvajal hišni pripor, izkoristil za ponovno izvrševanje kaznivih dejanj. Kljub temu, da je pritožnik v pritožbi izrecno uveljavljal kršitev pravice do izjave, se Višje sodišče v sklepu, s katerim je pritožbo zavrnilo, ni opredelilo do pritožnikovih ustavnopravno upoštevnih navedb. Kršitve pravice do izjave ni prepoznalo niti Vrhovno sodišče.

10.Stališču sodišč, da navedeni uradni zazamek ni bil edina okoliščina, na podlagi katere je zunajobravnavni senat odredil pripor, ni mogoče oporekati; v izpodbijanih sklepih je namreč podrobno obrazloženo, katere vse okoliščine so botrovale odločitvi, da je treba zoper pritožnika odrediti pripor. Vendar pa je bil navedeni uradni zazamek ena od okoliščin, na katero so sodišča oprla svojo odločitev, pritožnik pa se o njej ni mogel izjaviti. S tem, ko zunajobravnavni senat pritožnika ni seznanil z uradnim zazamek, slednji pa je očitno vplival na odločitev o odreditvi pripora, je bilo pritožniku onemogočeno aktivno sodelovanje v postopku, saj se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zato mu je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

11.Pritožnik je kršitev pravice do izjave izrecno in obrazloženo uveljavljal tudi v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, Višje sodišče pa se do njegovih navedb ni z ničimer opredelilo. S tem je Višje sodišče zagrešilo še dodatno kršitev 22. člena Ustave, in sicer z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe. Enako kršitev je zagrešilo tudi Vrhovno sodišče, ki je odločitev zunajobravnavnega senata in Višjega sodišča potrdilo, čeprav je pritožnik v vseh pravnih sredstvih obrazloženo in konkretizirano uveljavljal kršitev pravice iz 22. člena Ustave z obeh predstavljenih vidikov.

12.Glede na navedeno je bila pritožniku v postopku odreditve pripora kršena tako njegova pravica do izjave kot tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, ki obe izhajata iz 22. člena Ustave. Ker izpodbijane odločbe ne veljajo več, je Ustavno sodišče svojo odločitev omejilo zgolj na ugotovitev kršitve navedene človekove pravice (1. točka izreka).

13.Pritožnik priglaša tudi stroške postopka z ustavno pritožbo. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnik ne navaja. Glede na navedeno je pritožnik sam dolžan nositi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

[2]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

[3]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105), 6. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

[5]Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40.

[6]Prim. 71. točko obrazložitve.

[7]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[10]Sodba z dne 25. 3. 1998, 37. točka obrazložitve.

[11]Sodba z dne 26. 7. 2002, 51. točka obrazložitve.

[12]Sodba z dne 27. 3. 1998, 43. točka obrazložitve.

[13]Podobno stališče izhaja npr. tudi iz sodb v zadevah Göç proti Turčiji z dne 11. 7. 2002, Salduz proti Turčiji z dne 27. 11. 2008, ter Lazoroski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 8. 10. 2009.

[14]Prim. V. in VI. točko pritožbe z dne 1. 6. 2014.

[15]Prim. III., IV. in V. točko zahteve za varstvo zakonitosti z dne 16. 6. 2014.