Jedro

Toženec, ki ima pravico uporabljati dvorišče, dovoljena mu je bila tudi postavitev stopnic, prizidka pod njim, betonskega pločnika in jaška, lahko v okviru te pravice izvaja le vzdrževalna dela, ne more pa brez soglasja lastnika spreminjati kvalitete teh objektov in naprav.

Izrek

Pritožba zoper zavrnilni del sodbe po tožbi tožeče stranke se z a v r ž e, sicer se pritožba zavrne in v ugodilnem delu po tožbi in zavrnilnem delu po nasprotni tožbi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku po tožbi in tožencu naložilo, da s parc. št. 164/1 k.o. S. odstrani verando na stopnišču, ki je prizidano na strani stanovanjske hiše v S. št. 25, ki meji s parc. št. 164/1 k.o. S., železni okni iz prizidka pod spredaj navedenim stopniščem in z dvorišča med stanovanjskima hišama S. 25 in 26 na parc. št. 164/1 k.o. S. odstrani železno ograjo na vhodu v to dvorišče ter je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na delu parc. št. 164/1 k.o. S., ki predstavlja dvorišče med hišama S. 25 in S. 26 ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da se pri nepremičnini toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnika), parc. št. 164/1, vl. št. 58 k.o. S. za potrebe nepremičnine, stanovanjske hiše tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženca) na naslovu S. 25, stoječe na parc. št. 164/3 k.o. S., vpiše služnost hoje in uporabe dvorišča v korist toženca in vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 164/3 k.o. S. v breme nepremičnine s parc. št. 164/1 k.o. S. Tožencu je sodišče naložilo, da tožniku povrne v 15-ih dneh pravdne stroške v znesku 431.525,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter napačno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni in naloži tožniku v plačilo pravdne stroške. Sodišče bi moralo upoštevati v postopku izjavo R. G. z dne 13.5.1998, gre za predlastnika spornih nepremičnin, ki jih je prodal tožencu in tožniku. Iz izjave izhaja, da so stopnišče, sanitarije pod njim, nadstrešek in vhodna vrata na dvorišče bili obstoječi že v času prodaje. Toženec je nepremičnino kupil dne 15.3.1989 in je bila vedno logično in funkcionalno povezana z delom parc. 164/1 k.o. S., ki v naravi predstavlja dvorišče. Problem je nastopil, ko se je nepremičnina na naslovu S. št. 25 prodala tožencu, zato je v pogodbi jasno in nedvoumno zapisano, da se mu dovoljuje souporaba dvorišča ob stavbi S. 26 s parc. št. 164/1 k.o. S. in v pogodbi nobene omejitve pri uporabi dvorišča niso bile določene. To dejstvo je bilo ob prodaji tožniku znano tako glede na kupoprodajno pogodbo, kot glede na dejstvo, da sta bila toženec in tožnik v tistem času prijatelja in je tožnik toženca še pred nakupom nepremičnine obiskoval in so mu bile zato razmere glede uporabe sedaj spornega dvorišča znane. Tako 1. člen kupoprodajne pogodbe določa, da se tožencu dovoljuje souporaba navedenega dvorišča. Sklenjeni pravni posel res nima še za posledico pridobitve služnostne pravice, stvarna služnost se namreč pridobi na podlagi sklenjenega pravnega posla šele z vpisom v zemljiško knjigo. Ne glede na pomanjkanje pridobitnega načina pa tako določilo veže kasnejšega lastnika, če mu je obstoj tega dejstva ob nakupu nepremičnine znan. Glede na naravo tožbenega zahtevka gre v konkretnem primeru za negatorno tožbo, ki ima podlago v 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), kar ugotavlja tudi sodišče. Vendar pa gre pri vznemirjanju za tak poseg, ki mora biti dejanski in mora za lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Negatorna tožba pa je izključena po 1. odst. 42. čl. ZTLR, kadar je tretji - toženec pooblaščen na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja, saj je v teh primerih lastnik stvari dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 1993, stran 64). V konkretnem primeru je toženec na podlagi kupoprodajne pogodbe pooblaščen, da souporablja del parc. št. 164/1 k.o. S., ki v naravi predstavlja sporno dvorišče. Sodišče v pravdi ni ugotavljalo, če gre za take posege, ki dejansko motijo lastnika pri izvrševanju lastninske pravice. Izdelava verande - vetrolova na podestu stopnic pred vhodom v hišo dvignjeno cca 2,5 m od tal namesto prej obstoječega nadstreška, železni okni, pod že prej zazidanimi stopnicami in ograja na vhodu v sporno dvorišče, do katerega ima tožnik nemoten stalen dostop, ne predstavlja posega, ki bi za lastnika predstavljal oviro za izvrševanje lastninske pravice.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške. Meni, da pritožba ni utemeljena. Glede vznemirjanja opozarja še na okoliščino, da je toženec podjetnik, ukvarja se z gradbeništvom in zaposluje številne delavce, ki jih ima nastanjene v stanovanjski hiši v S. 25 ter je ta hiša sedaj nekakšen samski dom in delavci toženca hodijo, se zadržujejo in celo koristijo sporno dvorišče, katerega lastnik je tožnik, toženec pa se je odselil v S. Na spornem dvorišču so razmere neznosne. Dejstvo je, da je to dvorišče last tožnika. Za posege pa toženec nima nobene podlage.

Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Glede dovoljenosti pritožbe: Pritožbo je dovoljeno vložiti zoper sodbo prve stopnje, toda tudi za to pravno sredstvo mora biti podana procesna predpostavka pravnega interesa, zato je pritožba dovoljena le zoper tisti del sodbe, s katerim je nasprotna stranka uspela. Ker z delom zahtevka tožeča stranka ni uspela (zavrnilni del sodbe po tožbi), v tem obsegu pritožba ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede utemeljenosti pritožbe: Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva ugotovilo in tudi ne drži, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je kot dokaz prebralo tudi listino, izjavo predlastnika, ki jo omenja toženec v pritožbi. Vendar pa je, ko je ocenilo zbrane dokaze, sprejelo izpovedbo priče, S. B. in to prepričljivo obrazložilo, gre namreč za pričo, ki je izpovedal, da je sam postavil vetrolov in ograjo na stopnicah in to v letu 1995, v naslednjem letu pa je napravil tudi vrata in okna pod stopnicami ter je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik ob opravi teh del že lastnik. S tako dokazno oceno soglaša tudi sodišče druge stopnje in je tudi pritožba zgolj s trditvijo, naj temu ne bi bilo tako, ko ne pove niti tega, kdaj naj bi bila vrata na dvorišču, okna pod stopniščem in veranda izdelana in tudi ne, kdo je ta dela opravil, ne more ovreči. Toženec opozarja, da mu je izdelavo stopnišča in souporabo dvorišča dovolil že predlastnik, s čemer naj bi bil tožnik ob nakupu tudi seznanjen ter so stopnišče, sanitarije pod njim, nadstrešek in vhodna vrata na dvorišče bili obstoječi že v času prodaje. Prav zato, ker je sodišče ugotovilo, da je res predlastnik tožencu dovolil souporabo dvorišča in ureditev stopnišča in sanitarij pod njim, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, kolikor je tožnik od toženca zahteval, da poruši stopnišče, prizidek pod stopnicami, betonski pločnik in jašek. Ugodilo je le zahtevku, kolikor se nanaša na verando na stopnišču, železni okni v prizidku in železno ograjo na vhodu v dvorišče. Glede teh dozidav oz. posegov je namreč ugotovilo, da dovoljenja lastnika toženec, sicer lastnik sosednje nepremičnine, ni imel. Tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Toženec, ki ima pravico uporabljati dvorišče, dovoljena mu je bila tudi postavitev stopnic, prizidka pod njim, betonskega pločnika in jaška, lahko v okviru te pravice izvaja le vzdrževalna dela, ne more pa brez soglasja lastnika spreminjati kvalitete teh objektov in naprav. Prav to pa toženec počne, ko je zasteklil stopnišče, to je v zgornjem delu izdelal vetrolov, postavil dve železni okni v prizidku in železna vrata na dvorišču. Gre za samovoljno ravnanje toženca, s tem je, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, vznemiril tožnikovo lastninsko pravico in ima zato tožnik kot lastnik pravico zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja, toženec mora navedeno, kot mu je pravilno s sodbo naloženo, odstraniti in se takih posegov v bodoče vzdržati (42. čl. ZTLR, ki se v tem postopku, sproženem pred uveljavitvijo novega Stvarnopravnega zakonika, še uporablja - 268. čl. SPZ). Ti direktni posegi, ko gre za neutemeljeno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice, saj gre za posege na tožnikovi nepremičnini, za katere tudi dovoljenje lastnika ni dano, predstavljajo za tožnika kot lastnika vznemirjanje, in ima kot lastnik pravico, da vsakega izključi od neutemeljenega poseganja v njegovo lastnino. Vznemirjanje je podano, ko tretji (toženec) izvršuje oblast glede te stvari, kar je ugotovljeno v konkretnem primeru. Vznemirjanje je neutemeljeno, saj toženec ni izkazal, da bi imel pravni naslov za tako vznemirjanje, trdil je in postavil tudi nasprotni zahtevek, da ima služnostno pravico, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da zgolj dovoljenje lastnika, da toženec postavi stopnice in souporablja nepremičnino, ki je sedaj last tožnika, v delu, ki je v naravi sporno dvorišče, še ne pomeni dogovora o ustanovitvi stvarne pravice - služnostne pravice. Zato je materialno pravo pravilno uporabljeno, ko je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen ter delno ugodeno zahtevku po tožbi. Sodišče druge stopnje ob odločanju tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v delu, kolikor toženec v pravdi ni uspel, potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške in jih mora trpeti sama (155. in 165. čl. ZPP).