Jedro

Ugovori tožeče stranke v tožbi so neupoštevni, saj se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke več ne obstoji, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne pa v pritožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Postopek, ki je bil prekinjen dne 25. 8. 2014, se nadaljuje z dnem 8. 10. 2014.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni urad Celje odločil, da se opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva za poravnavo obveznosti po odločbi, št. DT 42914-503/2011-2-04-3201-09 z dne 14. 2. 2012, ki je postala izvršljiva dne 5. 3. 2012, v skupnem znesku 5.214,16 EUR. V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da je v postopku davčne izvršbe zoper davčnega dolžnika A. d.o.o., dne 23. 12. 2011 izdal sklep o davčni izvršbi na terjatve davčnega dolžnika do podjetja B. d.o.o. kot dolžnikovega dolžnika (sedaj tožnika). Ker tožnik ni ravnal v skladu s citiranih sklepom je davčni organ dne 14. 2. 2012 izdal odločbo v skladu s 175. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), št. DT 42914-503/2011-2-04-3201-09, s katero je naložil tožniku, da v 15 dneh plača znesek zarubljenih terjatev.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. DT-499-29-96/2012-2 z dne 31. 7. 2013. V obrazložitvi navaja, da v obravnavnem primeru izvršilni naslov predstavlja izvršljiva odločba št. DT 42914-503/2011-2-04-3201-09 z dne 14. 2. 2012, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da plača znesek 5.214,16 EUR na račun davčnega organa. Po preteku roka za izpolnitev naložene obveznosti je odločba postala izvršljiva. V skladu z določbo 45. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru citirana odločba davčnega organa z dne 14. 2. 2012. Ugotavlja, da je organ prve stopnje odločil pravilno in kot neutemeljene zavrnil pritožbene navedbe glede pravilnosti izvršilnega naslova. V tem postopku se presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje, ne more pa se presojati zakonitosti in pravilnosti odločbe, ki se je s tem sklepom izvrševala. V zadevi pa je nesporno, da tožnik obveznosti po citirani odločbi ni poravnal. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopni davčni organ v izpodbijani odločbi napačno ugotovil dejansko stanje, posledično pa je bilo s tem kršeno tudi materialno pravo. Priznava, da sta tožeča stranka in družba A. d.o.o. res poslovno sodelovala in da je le-ta za opravljanje storitve tožeči stranki izdala več računov med drugim tudi račun št. 34 VIII/11 ter račun št. 39 IX/11. Navedena računa pa je tožeča stranka dne 29. 12. 2011 pobotala s svojo terjatvijo, ki jo ima do družbe A. d.o.o. Tožeča stranka je morala namreč na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 1211/2009 Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije plačati 34.430,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2009 dalje do plačila. Ker je v obravnavanem primeru sodišče izdalo zamudno sodbo, tožeča stranka je namreč zamudila rok za odgovor na tožbo, se tako sodišče ni ukvarjalo s tem, katera od tam toženih strank (torej tožeča stranka ali družba A. d.o.o.) je dejansko odgovorna za delovno nezgodo. Vendar pa je nesporno, da je krivda za delovno nezgodo v večji meri na družbi A. d.o.o. Ker je tožeča stranka poravnala celoten znesek Zavodu za zdravstveno zavarovanje, je od A. d.o.o. na podlagi regresnega zahtevka dne 20. 12. 2011 uveljavljala regres, da ji povrne 80 % plačanega zneska, to je 32.807,38 EUR. Ker A. d.o.o. v osemdnevnem roku navedene terjatve ni poravnal, mu je dolžnik v skladu z 312. členom Obligacijskega zakonika dne 29. 12. 2011 poslal izjavo o pobotu, s katero je delno poplačan dolg tožeče stranke do družbe A. d.o.o. iz naslova regresa, medtem ko so terjatve družbe A. d.o.o. do tožeče stranke v celoti prenehale. Tožeča stranka je tudi dne 3. 1. 2012 družbi A. d.o.o. poslala izjavo o pobotu, s katero je delno pobotala svojo terjatev iz naslova regresa do družbe A. d.o.o. po računu št. 45 X/2011 v znesku 4.850,52 EUR, ki pa ni predmet tega postopka. Vse navedeno kaže na to, da je terjatev družbe A. d.o.o. do tožeče stranke, ki jo je na podlagi sklepa o davčni izvršbi zarubil in sedaj tudi plačal upnik, to je tožeča stranka, prenehala na podlagi pobota in je posledično izpodbijan sklep o davčni izvršbi neutemeljen. Poleg tega tožeča stranka še navaja, da je izpodbijana odločba nedopustna tudi iz razloga, ker iz izreka sklepa št. DT 42914/503-2011-1-04-3201-09 z dne 23. 12. 2011 ne izhaja, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa, saj je organ prve stopnje to navaja le za pritožbo. Navedeno pomeni, da so vse nadaljnje odločbe, ki jih je izdala tožena stranka in so temeljile na sklepu z dne 23. 12. 2011 izdala preuranjeno, zaradi česar je tožba v celoti utemeljena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi obeh upravnih odločb, dodatno pa navaja, da vprašanje obstoja dolga do davčnega dolžnika ni bilo predmet odločanja v dani zadevi, temveč v predhodnih postopkih. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper tožečo stranko družbo B. d.o.o., …, dne 6. 8. 2014 uveden stečajni postopek, zato je sodišče z navedenim dnem postopek v upravnem sporu prekinilo ter pozvalo stečajnega upravitelja C.C., da prevzame postopek. V skladu z določbo 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopek, ki je bil prekinjen zaradi nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko sodnik stranke povabi, naj to storijo. Glede na navedeno je zato sodišče upravni spor nadaljevalo zoper B. d.o.o., …, – v stečaju in sicer z dnem 8. 10. 2014, ko je sprejelo sklep o nadaljevanju postopka. Iz podatkov predloženega upravnega spisa je nadalje tudi razvidno, da je bil postopek obravnavne davčne izvršbe začet in tudi realiziran že pred začetkom stečajnega postopka. Glede na tako ugotovljeno stanje izvršilnega postopka uvedba stečajnega postopka na obravnavani davčni izvršilni postopek nima vpliva, kar pomeni, da je sodišče v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta – sklepa o davčni izvršbi na denarna sredstva tožeče stranke.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakoniti iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa, zato se sodišče v svoji obrazložitvi sklicuje na razloge v odločbah organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov, ki se izvršuje s sklepom, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, odločba davčnega organa izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožeča stranka kot dolžnik davčnega dolžnika družbe A. d.o.o. dolžna plačati neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne terjatve davčnega dolžnika z dne 23. 12. 2011. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z navedenim sklepom z dne 23. 12. 2011, niti z odločbo z dne 14. 2. 2012, je davčni organ zoper tožečo stranko z izpodbijanim sklepom pričel davčno izvršbo na njena denarna sredstva na računih pri bankah. Ugovori, ki jih uveljavlja tožeča stranka v tožbi, so v tej zadevi neupoštevni, saj se nanašajo na trditev, da terjatev dolžnika do tožeče stranke več ne obstoji, to pa so ugovori, ki jih je v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne pa v pritožbi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2. K navedenemu sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da sklep o izvršbi z dne 23. 12. 2011 ni vseboval navedbe, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa in da ima v tem primeru, ko ni izrecne klavzule, tak ugovor suspenzivni učinek glede začetka izvršbe, torej odloži začetek izvršbe. Peti odstavek 174. člena ZDavP-2 določa, da ugovor (dolžnikovega dolžnika) zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve. Glede na to, da se s sklepom o izvršbi začne davčna izvršba zoper davčnega dolžnika, v skladu s 172. členom ZDavP-2 pa vroči tako davčnemu dolžniku, kot tudi dolžnikovemu dolžniku, okoliščina, da izrek sklepa vsebuje le tiste sestavine, ki se nanašajo na davčnega dolžnika (torej da pritožba zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži začete davčne izvršbe), ni relevantna in ne vpliva na pravilnost in zakonitost (izvršljivost) sklepa o izvršbi (glede na citirani peti odstavek 174. člena ZDavP-2).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoj sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.