Jedro

Zahtevek za odpravo napak mora biti konkretiziran do te mere, da je določen, od tam dalje pa je njegova konkretizacija odvisna od (A) dispozicije strank postopka in (B) materialnopravnega upravičenja tožnika, kakšna storitev je sploh predmet njegove jamčevalne terjatve.

„Precizacija“ zahtevka, ki od toženca terja konkretizirane storitve, je sprememba tožbe.

Izrek

I. Pritožbama obeh pravdnih strank proti sodbi sodišča prve stopnje se ugodi ter se sodba v izpodbijanem delu, to je v točkah I., II. in IV. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke proti sklepu Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I P 182/2011 s 27. decembra 2012 se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožnika uveljavljata jamčevalni zahtevek zaradi stvarne napake. Zahtevata odpravo stvarnih napak na njuni zgradbi, ki je zastala v III. gradbeni fazi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek druge tožnice zoper toženo stranko. Zahtevku prvega tožnika pa je v pretežnem delu ugodilo in sicer po tožbi, kakor jo je na zadnjem naroku, ob samem zaključku, spremenil tožnik, češ da zahtevek zgolj precizira. Storitve, ki jih izpodbijana sodba nalaga tožencu, so nadrobno konkretizirane in naj bi služile odpravi stvarne napake. Hkrati je odločilo še o stroških postopka.

3. S sklepom, ki je prav tako predmet tega pritožbenega postopka, pa je sodišče odločilo o nagradi za izvedenko I. G. Odobrilo ji je izvedenino v znesku 869,60 EUR.

Pritožba tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških postopka:

4. Pritožnika se sklicujeta na vse pritožbene razloge ter sodišču predlagata, naj ugodi tudi zahtevku drugotožnice, predvsem pa naj v celoti ugodi njunemu stroškovnemu zahtevku. Glede glavne stvari pritožba trdi, da sta tožnika zakonca in solastnika, gradnjo hiše sta naročila skupaj, jo skupaj izvajala in skupaj financirala, zato pripadajo jamčevalni zahtevki po njunem stališču tudi drugi tožnici. Zavzemata se tudi za priznanje vseh stroškov za oba tožnika.

Pritožba tožene stranke proti ugodilnemu delu sodbe:

5. Tudi tožena stranka se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje ali pa jo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv in da sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj je naslovno sodišče toženki naložilo vse storitve, ki so navedene v alinejah sodbenega izreka. Poudarja, da je tožeča stranka precizirala tožbeni zahtevek na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Trdi, da ta precizacija predstavlja spremembo tožbe. Ta sprememba tožbe pa nasprotuje 184. členu ZPP, saj sodišče sploh ni odločalo o tem, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne. Sodišče o tem sploh nima nobenih razlogov. Tožena stranka vse do izdaje sodbe sploh ni vedela, o katerem zahtevku bo sodišče odločalo. Zato je tožena stranka prikrajšana v pravici do poštenega postopka oziroma v pravici do kontradiktornosti. Zatrjuje kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V nadaljevanju pa napada tudi vsebinski del odločitve, pritožbeno sodišča pa zaradi narave odločitve teh pritožbenih navedb ne bo povzemalo.

Pritožba tožene stranke proti sklepu s 27. decembra 2013:

6. Tudi ta pritožba se sklicuje na vse pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Zato se toženka sploh ne more opredeliti do pavšalne odločitve sodišča prve stopnje. Nadalje trdi, da stroškovnika izvedenke sama ni prejela. Ker je tako, mu tudi ne more argumentirano nasprotovati. Trdi, da sodišče z izpodbijanim sklepom sploh ni ocenilo postavk, ki jih določa Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih.

7. Vse pritožbe so bile vročene ostalim udeležencem postopka. Edino toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožbi proti sodbi sta utemeljeni, pritožba proti sklepu pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke proti sodbi:

9. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da nima materialnopravnih pomislekov zoper razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razlago pravnih pravil glede jamčevanja za stvarne napake (660. člen OZ) (2) ter na pravila o odpravi napak (predvsem gre za razloge v 8. in 9. točki obrazložitve). Podrobneje pa se s pritožbenim napadom, v katerega pa so že vnešene prvine dejanske in procesne narave, ni ukvarjalo, kajti procesna napaka (ki jo prav tako uveljavlja pritožba), zaradi katere je bilo treba sodbo v ugodilnem delu razveljaviti, je takšne narave, da terja najprej sploh odločitev o tem, o katerem tožbenem zahtevku bo sodišče odločalo. Čim je tako, bi bilo pritožbeno pretresanje ostalih pritožbenih navedb hipotetične narave.

10. Procesna dejstva, zaradi katerih je pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen, so sledeča: - tožeča stranka je povsem na koncu obravnavanja „precizirala“ tožbeni zahtevek; - tožena stranka je temu nasprotovala; - sodišče o spremembi tožbe ni odločalo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da „precizacija“ tožbenega zahtevka (kar je sicer pojem, ki ga ZPP ne pozna) v konkretnem primeru pomeni spremembo tožbenega zahtevka. Primerjava obeh zahtevkov namreč pokaže, da ne gre le za jezikovno popravo ali pravnooblično popravo ali kaj tretjega, temu podobnega, marveč gre za bistveno spremembo vsebine zahtevka. Že mogoče, da je življenjski cilj tožeče stranke ostal enak (odprava napake, to je, da v hiši več ne bo zamakalo), a to še ne pomeni, da je ostala enaka tudi pot, ki vodi k temu cilju (3). Ta pot pa je storitev, ki se nalaga toženi stranki. Gre torej za zahtevek „nekaj storiti“. Predvsem v drugem delu tožbenega predloga (in sedaj tudi izreka sodbe – točka II. le-tega) je več natančno konkretiziranih storitev, ki jih tožeča stranka zahteva od tožene stranke (ter jih izpodbijana sodba toženi stranki zdaj tudi nalaga). Ker teh storitev prvotni zahtevek ni vseboval, v bistvenem drugačen pa je bil tudi uvodni, splošnejši opis zahtevane storitve, gre za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP).

12. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP). Tožena stranka se je na spremembo tožbe ob zaključku naroka odzvala tako, da je rekla: „Tožena stranka nasprotuje pravkar podanemu zahtevku tožeče stranke, saj ne gre za preciziranje zahtevka, ampak za razširitev zahtevka, za katero pa tožeča stranka tudi ni ponudila ustrezne trditvene podlage, zaradi česar je zahtevek nesklepčen“(4). Po tej izjavi je sodišče zadevo zaključilo in izdalo sodbo.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izjave ni mogoče razumeti kot privolitev v spremenjeno tožbo, prej nasprotno. Prav tako pa niso izpolnjene predpostavke za vzpostavitev domnevne privolitve po drugem odstavku 185. člena ZPP (5), kajti po spremembi tožbe nobene obravnave o glavni stvari sploh več ni bilo.

14. Sodišče bi torej moralo odločiti, ali spremembo tožbe dovoli ali ne (prvi odstavek 185. člena ZPP). Če tega sodišče s sklepom ne stori, marveč kar preprosto odloči o enem izmed zahtevkov, potem sta stranki prikrajšani v pravici do poštenega postopka, saj sploh ne vesta, kaj je predmet postopka. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je v obravnavani zadevi še poglobljena s tem, da tožena stranka ni imela nikakršne možnosti, da se o spremenjeni tožbi kakorkoli vsebinsko izjavi. Takoj po spremembi tožbe je bila namreč zadeva končana.

15. Opisana kršitev je narekovala razveljavitev sodbe na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ravnati po 185. členu ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da pri storitvenih zahtevkih, kakršen je tudi zahtevek za odpravo napak, tožnik načeloma ni prost pri izbiri, na kakšen način je treba opraviti storitev (6). Zahtevek za odpravo napak mora biti sicer konkretiziran do te mere, da je določen, od tam dalje pa je njegova konkretizacija odvisna od (A) dispozicije strank postopka in (B) materialnopravnega upravičenja tožnika, kakšna storitev je sploh predmet njegove jamčevalne terjatve.

O pritožbi tožeče stranke proti sodbi:

17. Zahtevek druge tožnice je bil zavrnjen, češ da ni bila stranka pogodbe. Četudi to drži, pa sta tožnika zakonca, predmet pogodbe pa je gradnja družinske hiše. V sodni praksi ni sporno, da zakonec po pravilu iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarja za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem (7). Če pa ima stranka po pogodbi obveznosti (pri citirani zadevi je šlo prav tako za gradbeno pogodbo), potem mora imeti tudi pravice, ki iz te pogodbe izhajajo.

18. Zaradi neuporabe pravila 56. člena ZZZDR je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo v točki I. razveljavilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podana v 355. členu ZPP.

O pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 27.12.2012 (I P 182/2011-46):

19. Tožena stranka izpodbijanemu sklepu očita to, da ni ustrezno obrazložen. Trdi, da ne zadošča, da se sklicuje na izvedenkin stroškovnik (račun), še posebej, ker naj bi toženka tega računa ne prejela.

20. Pritožbeno sodišče odgovarja, da se stroškovnik izvedenke nahaja v spisu (list. št. 125), v katerega je tožena stranka imela možnost vpogleda. Pri vprašanju ustreznosti nagrade za izvedenca takšna možnost seznanitve s procesnim gradivom glede na pravno težo in dejanski pomen zadeve zadošča (11. člen ZPP).

21. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da se stroškovnik, ki mu je sodišče z izpodbijanim sklepom ugodilo, materialnopravno pravilno opira na merila pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih.

22. Ker pritožba proti sklepu ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbeno sodišče to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

O stroških postopka:

23. Ker je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari v sodbi razveljavilo, deli enako usodo tudi odločitev o stroških postopka (četrti odstavek 163. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pa je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku.

(2) Obligacijski zakonik.

(3) K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da samo glede na strokovno naravo storitev v sodbenem izreku niti ne more presoditi, ali sploh gre za doseganje istega cilja ali ne.

(4) Glej list. št. 165 tega pravdnega spisa.

(5) Ta določa, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi poprej nasprotovala spremembi.

(6) Prim. pravno mnenje Občne seje VSS 24. in 25. junija 1986, poročilo VSS, 1/86, stran 13 in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 398/1999. (7) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 426/2004.