Jedro

Dolgoletno čakanje na odškodnino mora imeti (to je sodna praksa pri izjemnih primerih osvojila), svoj odsev v višini prisojene odškodnine. Da to pravilo velja v obravnavanem primeru, ne more biti dvoma glede na 14-letno s strani tožeče stranke nezakrivljeno čakanje.

Izrek

Revizija tožene stranke se glede odločitve o zahtevku prvega tožnika zavrže, glede drugega pa zavrne.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 22.7.1987, v kateri sta se poškodovala prvi tožnik kot voznik in drugi kot sopotnik, ko je v njun avto, ki je imel zeleno luč, v križišču trčilo vojaško vozilo na nujni vožnji, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku 1,071.001 SIT in drugemu tožniku 4,553.608 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov dalje. Zavzelo je stališče, da tožena stranka kot pravna naslednica SFRJ odgovarja v celoti za škodo, ki jo je povzročil voznik vojak, ki, čeprav na nujni vožnji, ni upošteval semaforskih luči. Kar zadeva negmotno škodo je prvemu tožniku prisodilo 1,050.000 SIT, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 750.000 SIT od zahtevanih 1,200.000 SIT, za strah 100.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 200.000 SIT od zahtevanih 3,500.000 SIT. Drugemu tožniku pa je prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 1,500.000 SIT od zahtevanih 2,000.000 SIT, za strah 400.000 SIT od zahtevanih 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,600.000 SIT od zahtevanih 6,000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in drugemu tožniku zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 900.000 SIT, medtem, ko je v ostalem to pritožbo in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo.

Pravdni stranki sta vložili reviziji zoper to sodbo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata: tožeča stranka spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, tožena pa tako, da bo znižana dosojena odškodnina.

Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na navedbe v svoji pritožbi. Sicer pa prvi tožnik trdi, da posledice, ki niso tako malenkostne in nepomembne, čuti še danes. Sodišče je premalo upoštevalo, da se je nesreča zgodila pred štirinajstimi leti. Oba tožnika trdita, da sta sodišči glede na njune ugotovljene posledice in neugodnosti prenizko ovrednotili nastalo škodo.

Tožena stranka pa navaja, da je podana soodgovornost prvega tožnika v višini 50%. Sicer pa bi šla prvemu tožniku le odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, in še to v simbolični višini 300.000 SIT, drugemu tožniku pa največ 3,000.000 SIT. Napada tudi odločbo o zamudnih obrestih od odškodnine za gmotno škodo in o pravdnih stroških.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene pa je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je dovoljena v premoženjskih sporih le, če vrednost izpodbijanega dela takšne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prvemu tožniku je bilo pravnomočno prisojenih 1,071.001 SIT glavnice, tožena stranka pa izpodbija samo odškodnino za negmotno škodo, prisojeno v višini 1,050.000 SIT, in to le v višini 900.000 SIT (ne izpodbija le 150.000 SIT). Revizija glede glavnice za prvega tožnika ne presega navedenega praga za njeno dovoljenost. Dovoljena pa tudi ni v delu, s katerim izpodbija obrestno odločitev o odškodnini za gmotno škodo in o pravdnih stroških, ker se štejejo obresti in stroški kot postranska terjatev (drugi odstavek 39. člena in drugi odstavek 367. člena ZPP). To revizijo je bilo treba v opisanem obsegu zavreči (drugi odstavek 374. člena in 377. člen ZPP).

Tožečo stranko velja opozoriti, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Tako je ne sme preizkušati z vidika pritožbenih razlogov, kadar se revizija le sklicuje nanje. K na moč splošni trditvi, da prvi tožnik še čuti posledice in da sta sodišči prenizko ovrednotili nastalo škodo obeh tožnikov, je treba odgovoriti le, da je sodišče te posledice upoštevalo in odmerilo pravično odškodnino zanje. Pri tem je pripisalo posebno težo dejstvu, da je minilo od nesreče do izdaje prvostopenjske sodbe več kot štirinajst let. Če ne bi bilo te časovne postavke - čakanja na odškodnino, k čemur tožnika nista nič prispevala, bi bila odškodnina nižja.

Neutemeljena je tudi revizija tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za negmotno škodo za drugega tožnika. Ta del revizije, ki uveljavlja le razlog zmotne uporabe materialnega prava, se delno spušča na področje dejanskih ugotovitev, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako na revizijska razglabljanja o neprimernosti zdravljenja drugega tožnika in posledično o vprašljivosti vzročne zveze ne bo odgovorov.

Sicer pa se ni mogoče strinjati s stališčem obravnavane revizije, da je prenizko odmerjena odškodnina drugemu tožniku za posamezne oblike škode. Res je morda ta na prvi pogled visoka, toda že prej omenjeno dolgoletno čakanje na odškodnino mora imeti, kar je sodna praksa pri izjemnih primerih usvojila, svoj odsev v višini prisojene odškodnine. Da to pravilo velja v obravnavanem primeru, ne more biti dvoma glede na 14-letno s strani tožeče stranke nezakrivljeno čakanje. Sicer pa prisojena odškodnina, upoštevaje pravkar povedano, ne presega okvirov revizijsko preizkušenih odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V revizijskih zadevah, ki jih omenja ta revizija, pa ne gre za primerljive primere, saj je šlo v njih za neprimerno hujše primere, kot je tožnikov, pa tudi odškodnine so bile v njih odmerjene povprečno štirikrat višje. Po prepričanju revizijskega sodišča je sodišče s prisojo odškodnin drugemu tožniku v višini 5,400.000 SIT doseglo ne pa preseglo pravnega standarda pravičnega zadoščenja.

Revizijo tožeče stranke in revizijo tožene stranke, kolikor je bila dovoljena, je bilo treba zaradi povedanega zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je z izrekom te odločbe o zavrženju in zavrnitvi revizij (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).