Jedro

Tožnik ni ponudil relevantnih dokazov o ravnanju pravnega prednika, ki bi izpričali njegovo lojalnost oziroma ni izkazal drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.1.2004, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 14.10.2003. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da se B.B., roj. 12.2.1897 v Hočah, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, 61/92 in 13/94), od 28.8.1945, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva B.B. (tožnikovega pravnega prednika) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št.7/91, 31/93, 23/97 in 65/98), ker zatrjevani denacionalizacijski upravičenec ni bil vpisan v evidenco državljanstva. Po presoji prvostopnega sodišča so bile v postopku pravilno uporabljene določbe 39. člena ZDRS in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48, 105/48). V zadevi ni sporno, da je imenovani že pred 4.12.1948 živel v tujini. Kot dokaz nemške narodnosti pa se je upoštevalo njegovo članstvo v nacistični organizaciji Kulturbundu. Zgodovinsko znano dejstvo namreč je, da so bili lahko člani te organizacije le osebe nemške narodnosti ali osebe, ki so se opredelile za nemško narodnost. Članstvo tožnikovega pravnega prednika v Kulturbund je upravni organ ugotovil na podlagi arhivskega gradiva (ki je v izpodbijani sodbi podrobno navedeno). Dokazna vrednost uporabljenih podatkov arhivskega gradiva za prvostopno sodišče ni sporna. V upravnem postopku lahko organ uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Iz arhivskega gradiva je razvidno, na podlagi katerih podatkov je bilo sestavljeno, od kod izvira in v katerem uradnem arhivu je shranjeno. Tožnik pa v upravnem postopku niti v tožbi ni predlagal dokazov, s katerimi bi ovrgel resničnost navedenega dejstva. Glede na navedene ugotovitve, da je tožnikov pravni prednik ob uveljavitvi novele ZDrž, dne 4.12.1948 živel v tujini, ter ugotovitve, da je bil nemške narodnosti, pa je po presoji prvostopnega sodišča podana tudi domneva nelojalnega ravnanja imenovanega. Takšna domneva nelojalnosti ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah. Vendar ta izpodbojna domneva ne izključuje nasprotnega dokazovanja, breme dokazovanja pa nosi tisti, ki se s takšno domnevo ne strinja. Na podlagi podatkov upravnega spisa prvostopno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku v postopku dana možnost navajanja dokazov o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost njegovega pravnega prednika pred ali med vojno, to dokazovanje pa je bilo izvedeno z zaslišanjem predlagane priče H.H. Prvostopno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožniku ni uspelo izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti njegovega pravnega prednika. Prvostopno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpise.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabljeno arhivsko gradivo in na dokazno vrednostjo izjav zaslišane priče, ki je po njegovem mnenju pojasnila lojalno ravnanje B.B. V upravnem postopku bi določba 2. odstavka 159. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) morala veljati tudi zanj in ne le v prid ugotovitvam upravnega organa. Zastavlja si vprašanje, koliko je z vstopom RS v polnopravno članstvo EU še sploh pomembno vprašanje državljanstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevi vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Prvostopno sodišče in pred njim upravna organa, so pravilno uporabili materialno pravo, ko so se sklicevali na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v obravnavanem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni sporno, da je B.B. živel v tujini že pred 4.12.1948. Kot dokaz nemške narodnosti pa se je v postopku upoštevalo njegovo članstvo v organizaciji Kulturbund, kar izhaja iz arhivskih podatkov. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, je bilo na tej podlagi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da je bil tožnikov pravni prednik oseba nemške narodnosti. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o neverodostojnosti arhivskih podatkov, saj tožnik ni ponudil relevantnih dokazov, s katerimi bi se lahko ovrgla resničnost teh podatkov.

Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik imel tudi možnost predlaganja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbil zakonsko domnevo nelojalnosti svojega pravnega prednika. Pritožbeno sodišče se strinja z prvostopnim sodiščem, da tožnik ni ponudil relevantnih dokazov o ravnanju B.B., ki bi izpričali njegovo lojalnost oziroma ni izkazal drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne more s svojimi oziroma pavšalnimi trditvami zaslišane priče, izpodbiti obstoja tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je nelojalnosti svojega pravnega prednika, saj ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničile negativni pomen članstva v Kulturbundu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal že kot tožbene ugovore. Z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo pri presoji le-teh in so navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot pritožbenega razloga v tem postopku ni dopustno uveljavljati, saj izpodbijana sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem in ne v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.