Jedro

Ocena, da so pri tožniku podani razlogi za podaljšanje njegove namestitve pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) kot prvostopenjski organ odločil, da obsojenec A.A. – tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 23. 2. 2015, najpozneje 19. 2. 2015 pa bo preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, ter da posebni stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik 26. 11. 2014 na podlagi odločbe z dne 2. 12. 2014 nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, ker je s svojim vedenjem pokazal in dokazal, da gre za zelo begosumnega, nepredvidljivega in motečega obsojenca. Kot pravna podlaga za izdajo navedene odločbe je naveden 98a. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Pri mesečnem preverjanju obstoja razlogov za namestitev tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora je bilo ugotovljeno, da so razlogi, na katerih temelji odločitev po odločbi z dne 2. 12. 2014 še vedno podani, saj tožnik ne kaže napredka v svojem vedenju in odnosu do delavcev Zavoda in drugih obsojencev. Vsi razlogi, ki so navedeni v odločbi z dne 2. 12. 2014, so še vedno aktualni, saj se v ničemer ni spremenila nobena okoliščina. Tožnik ima odprtih sedemnajst kazenskih postopkov, vloženo ima eno zahtevo za preiskavo in en obtožni predlog. Tožnik tudi med spremstvi išče različne načine, kako bi ga pravosodni policisti odklenili, kar je dodatna okoliščina, da tožnik še vedno išče oziroma načrtuje pobeg. Poleg vsega je tožnik iz zavodske ambulante odtujil zdravniške recepte ter odtujil še zavodsko hrano, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 15. 1. 2015. Pri tem je treba poudariti, da je bil tožnik v kritičnem obdobju opredeljen kot gladovno stavkajoč. Da se tožnik še vedno zapleta v razne konfliktne situacije z drugimi obsojenci in je posledično premeščen v drugo sobo, je razvidno iz uradnih zaznamkov z dne 16. 1. 2015 in 20. 1. 2015. Na podlagi navedenega Zavod ocenjuje, da se je tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem izkazal za zelo motečega in nepredvidljivega, s tem pa tudi za zelo begosumnega obsojenca, s tem pa bi lahko bila ogrožena red in mir v Zavodu. Zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za pravosodje kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe se sklicuje na uradni zaznamek z dne 15. 1. 2015, iz katerega izhaja, da so bili pri tožniku najdeni predmeti, za katere se je izkazalo, da jih je odtujil tožnik. Drugostopenjski organ povzema tudi ugotovitve iz uradnega zaznamka z dne 16. 1. 2015, iz katerega izhaja, da sta se tožnik in obsojenec B.B. zapletla v verbalni konflikt. Po razgovoru z obema se je obsojenec B.B. preselil v drugo sobo, tožnik pa je v sobo dobil obsojenca C.C. Iz uradnega zaznamka z dne 20. 1. 2015 nadalje izhaja, da je tožnik v času, ko je bil obsojenec C.C. na sprehodu, namerno razmetal predmete in stvari ter oblačila iz omare ter preobrnil njegovo posteljo in stvari razmetal po tleh sobe. Pri pospravljenju je soobsojenec ugotovil, da mu manjka nekaj stvari, ki so bile kasneje najdene pri vizualnem pregledu tožnikove omare. Iz predmetnih uradnih zaznamkov, v katere verodostojnost pritožbeni organ ne dvomi, tako izhaja neprimerno vedenje tožnika, kar je moteče tako za druge obsojence kot za delavce zavoda. Ob tem je drugostopenjski organ mnenja, da samo ravnanje tožnika, kot izhaja iz navedenih uradnih zaznamkov, še ne izkazuje tožnikove begosumnosti, pokazatelj za le-to pa so nedvomno tožnikovi odprti kazenski postopki, vložena zahteva za preiskavo ter obtožni predlog. Dodatno pritožbeni organ še pojasnjuje, da dejstva, na katerih temelji odločba z dne 2. 12. 2012, v obravnavanem primeru ne morejo biti podlaga za izrek tega ukrepa, saj je bil tožniku na tej podlagi že izrečen ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Pritožbeni organ je v skladu s prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolnil postopek in na ta način odpravil pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjskega organa ter zaključil, da je izpodbijana odločitev pravilna, saj pri tožniku še vedno obstajajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je deležen pristranskih obravnavanj in stalnih krivičnih odločb. Čeprav se trudi pojasniti dejansko stanje, ni nihče pripravljen prisluhniti njegovim stališčem. Sklicuje se na nezakonite metode za dosego ciljev ter navaja, da je žrtev, ker nekateri javni uslužbenci v zaporu, kjer prestaja kazen, nimajo vesti in jim ni mar za sočloveka. Govori o manipuliranem postopku, saj dejansko stanje, ki se mu očita, ni bilo raziskano in ni bila ugotovljena resnica. Za vse, kar se mu očita, ni dokazov, kar kaže na pristranskost, maščevanje, sebičnost, itd. Tožnik navaja, da se ga skuša popolnoma diskriminirati. Med drugim je iz njegovih navedb razumeti, da ni obravnavan korektno ter da se ga skuša onemogočiti za normalno življenje za naprej. Je stalna tarča kritik, z njim ravnajo „kot s psi, počuti se kot suženj“. Meni, da si zasluži, čeprav je prekršil zakon, drugačno obravnavanje. Zaradi njegovega poskusa bega so do njega maščevalni tudi nekateri uslužbenci zapora, kar ga spravlja v depresijo. Iz izpodbijane odločbe izhaja subjektivno obravnavanje, vse tožnikove pritožbe pa so vedno zavrnjene kot neutemeljene. Iz tega zaključuje, da ni pravičnosti. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in jih zavrača kot pavšalne ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da za tožnika še vedno obstojajo razlogi za bivanje v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Iz prvega odstavka 98a. člena ZIKS-1 izhaja, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda in obsojence, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ne kaže napredka v svojem vedenju in odnosu do delavcev zavoda in drugih obsojencev. Ugotavlja tudi, da so vsi razlogi, ki so navedeni v odločbi z dne 2. 12. 2014, na katerih temelji odločitev o namestitvi tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, še vedno podani. Da se tožnik zapleta v razne konfliktne situacije z drugimi obsojenci izhaja tudi iz uradnih zaznamkov. Drugostopenjski organ podrobneje povzema vsebino navedenih uradnih zaznamkov, iz katerih izhaja, da tožnik s svojim vedenjem in obnašanjem huje moti druge obsojence. To pa so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, pokazatelj begosumnosti pa so tožnikovi odprti kazenski postopki, vložena zahteva za preiskavo ter obtožni predlog.

Sodišče ugotavlja, da ocena, da so pri tožniku podani razlogi za podaljšanje njegove namestitve pod strožjim režimom, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek prvi odstavek 98a. člena ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po presoji sodišča taki razlogi niso podani.

Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, na katerih temelji ocena, da pri tožniku obstajajo razlogi za podaljšanje namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom. Organa sta svojo odločitev utemeljila na dejstvu, da tožnik ne kaže napredka v svojem vedenju in odnosu do delavcev zavoda in drugih obsojencev. Odprtih ima sedemnajst kazenskih postopkov, vloženo ima eno zahtevo za preiskavo in en obtožni predlog. Iz uradnih zaznamkov, ki jih organa povzemata, izhaja, da se tožnik zapleta v razne konfliktne situacije in da se je s svojim vedenjem in obnašanjem izkazal za zelo motečega in nepredvidljivega in se tožnikovo stanje ni izboljšalo.

Po presoji sodišča sta prvostopenjski in drugostopenjski organ na podlagi vsega navedenega pravilno ocenila in v zadostni meri obrazložila, da so razlogi za podaljšanje namestitve tožnika v bivalnih prostorih s strožjim režimom prestajanja kazni še vedno podani. Upravna organa sta pri odločanju pravilno uporabila tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in tudi odločila v okviru danega pooblastila. Zato na odločitev v navedeni zadevi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, iz katerih izhaja, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Tožnikovi ugovori pa tudi sicer niso konkretizirani, saj iz njih ne izhaja, kaj konkretno v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo splošno nezadovoljstvo z razmerami v zaporu, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.