Jedro

Z elaboratom, iz katerega izhaja, da bo vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka s krediti zgradil nov stanovanjsko poslovni objekt, ki ga bo deloma uporabljal za potrebe svoje družine, deloma pa oddal v najem, ni izkazano, da bo zagotovljena racionalnejša in ekonomsko uspešnejša uporaba nepremičnine, kot jo zagotavlja zavezanec. Če v obstoječih objektih opravlja registrirano dejavnost, zato ni izpolnjen pogoj za vrnitev nepremičnine po določbi 23. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 25.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 24.12.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ odločil, da je tožeča stranka dolžna v roku 90 dni po pravnomočnosti te odločbe izročiti upravičencema I.V. in R.V. v last in posest vsakemu do ene polovice parcelo št 606/2, vl. št. 1664, z vsemi na njej stoječimi objekti, v naravi stavbišče s stavbo 84 m2, stavbišče z gospodarskim poslopjem 516 m2, stavbišče z lopo 27 m2, dvorišče 606 m2, pašnik 188 m2 (2. točka 1. izreka) ter, da se postavi za skrbnika za posebne primere F.B.V. (2. točka 1. izreka). V točki 3. izreka pa je ugotovljeno, da vrednost navedenega premoženja v času podržavljenja - 378.981 DEM, glede na današnjo vrednost - 274.810 DEM, ne predstavlja bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka v zvezi s pritožbenim ugovorom, da je navedena prvostopna odločba nezakonita, ker je denacionalizacijski upravičenec zahtevek umaknil, izjava o umiku pa je nepreklicna, navaja, da je bil umaknjen le zahtevek za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine, zato je prvostopni upravni organ utemeljeno nadaljeval postopek in odločil o zahtevku za vrnitev predmetnega premoženja v last in posest. Da se je izjava o umiku zahtevka nanašala le na zahtevo za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti premoženja, ki je predmet vrnitve, izhaja iz njegove izjave z dne 21.12.1993, s katero je na poziv upravnega organa preciziral izjavo o umiku zahtevka z dne 13.12.1993. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožeče stranke, da je ocenjena sedanja vrednost nepremičnine 274.810 DEM nesprejemljiva, saj je predmetno nepremičnio kupil za 400.000 DEM, tožena stranka navaja, da je ocenitev vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja v tem postopku potrebna le zaradi ugotovitve dejanskega stanja in sicer zaradi ugotavljanja morebitnih ovir za vrnitev v last in posest oziroma v last, v primeru, da sedanja vrednost znatno presega vrednost nepremičnine v času podržavljenja in zaradi tega ne bi bila opravičljiva njena vrnitev v naravi in zaradi ugotavljanja njene bistveno zamanjšane ali bistveno zvišane vrednosti. V tem postopku ugotovljena sedanja vrednost nepremičnine pa ne predstavlja osnove za določitev odškodnine zavezancem, ki so nepremičnine pridobili odplačno. V teh primerih se odškodnina določa po predpisih o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lasti. Tožena stranka še navaja, da tudi kolikor bi bilo mogoče pritrditi mnenju tožeče stranke, da pozitivno delujoče podjetje predstavlja večjo garancijo za delovanje in obstoj podjetja kot ekonomski elaborat upravičenca, ki le predvideva ekonomsko upravičenost, za kar pa ni nobene garancije, ni mogoče mimo določbe 23. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki v primeru izpolnjevanja pogojev iz te določbe, postavlja pravico do vrnitve nepremičnine nad interes gospodarskega subjekta. Ker so pogoji za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine izkazani, je šteti, da v obravnavanem primeru ni ovir za vrnitev v last in posest po določbi 20. člena ZDen.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da glede na to, da je vlagatelj zahtevka podal izrecno izjavo, da zahtevek umika, v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za izdajo prvostopne odločbe. Meni, da izrecno podane izjave o umiku ni mogoče spreminjati ali se ji odpovedati. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovljeno sedanjo vrednostjo nepremičnine, saj je ta nižja od vrednosti v času nakupa. Meni, da bi realna cenitev sedanje vrednosti predmetne nepremičnine pokazala, da gre za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine, zaradi česar ne bi bili izpolnjeni pogoji za vrnitev v naravi. Nesmiselno je sklicevanje tožene stranke na to, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Meni, da bi morala tožena stranka že v tem postopku ugotoviti pravo vrednost nepremičnine in v ta namen slediti predlogu tožeče stranke, da se postavi drug izvedenec. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ekonomski elaborat upravičenca predstavlja večjo garancijo za pozitivno gospodarsko poslovanje, kot dejstvo, da tožeča stranka v objektu pozitivno opravlja gospodarsko dejavnost z več kot 30 delavci. Dejavnosti, ki jo opravlja, ni mogoče preseliti na drugo območje brez večjih stroškov, ki bi bili ekonomsko neopravičljivi. Preselitev na drugo območje bi imela za posledico opustitev dejavnosti, ki je profitno izkazljiva, zaradi česar bi prišlo do stečaja. Teh dejstev tožena stranka ni ugotavljala, čeprav bi jih morala, glede na to, da je možnost stečaja eden od razlogov, zaradi katerega nepremičnine ni mogočev vrniti v naravi. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka ugotavljata, da so za vrnitev nepremičnine v last in posest izpolnjeni pogoji iz 23. člena ZDen. Tej ugotovitvi tožeča stranka ugovarja in meni, da pogoji iz navedene določbe ZDen niso podani. Po navedeni določbi se šteje, da ne glede na določbo 20. člena tega zakona, ni ovire za vrnitev nepremičnine v last in posest, če upravičenec izkaže, da bo zagotovil vlaganja in druge potrebne pogoje za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine. Ta določba je izjema od pravila, uzakonjenega v 20. členu ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov. Po določbi 2. odstavka 21. člena se šteje, da je ekonomska in tehnološka funkcionalnost kompleksov bistveno okrnjena, če bi vrnitev nepremičnine povzročila takšne motnje in druge ovire v poslovnju pravne osebe, zaradi katerih bi ta prišla v stečaj ali likvidacijo, morala opustiti pomemben del svoje proizvodnje ali storitvene dejavnosti, odpustiti znatno število delavcev ali bi utrpela bistveni izpad prihodka. V obravnavanem primeru, ko tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da bi vrnitev predmetne nepremičnine ogrozila njeno poslovanje, da torej obstoji ovira za vrnitev, bi bilo ne glede na to, mogoče nepremičnino vrniti upravičencu oziroma pravnemu nasledniku le, če bi ta z veliko verjetnostjo izkazal vlaganja in druge pogoje za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine.

Za zaključek tožene stranke, da je upravičenec oziroma njegov pravni naslednik to izkazal s predloženim elaboratom, po presoji sodišča ni zanesljive podlage. Z elaboratom, iz katerega izhaja, da bo vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka s krediti zgradil nov stanovanjsko poslovni objekt, ki ga bo deloma uporabljal za potrebe svoje družine, deloma pa oddal v najem, namreč ni še izkazano, da bo zagotovljena racionalnejša in ekonomsko uspešnejša uporaba nepremičnine, kot jo zagotavlja zavezanec, ki po lastnih navedbah v obstoječih objektih opravlja registrirano dejavnost s 30 zaposlenimi delavci. Ker torej v podatkih spisa za ugotovljeno dejansko stanje ni zanesljive podlage, sodišče ni moglo rešiti spora.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo odločeno o zahtevi, ki jo je stranka umaknila, sodišča ugotavlja, da je ta neutemeljen. Tožena stranka se utemeljeno sklicuje na izjavo vlagatelja zahtevka, ki se nahaja med podatki spisa, iz katere izhaja, da se umik nanaša le na zahtevo za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine. V zvezi s tem sodišče pripominja, da stranka, na zahtevo katere je uveden postopek, lahko ves čas postopka do izdaje odločbe, postavljeni zahtevek spremeni ali razširi oziroma skrči (130. člen zakona o splošnem upravnem postopku-ZUP) in tudi umakne, do izdaje sklepa o umiku pa umik lahko tudi prekliče (131. člen ZUP). Glede tožbenega ugovora v zvezi odškodnino zavezancu že tožena stranka pravilno pojasnjuje, da je določitev odškodnine zavezancu, ki je nepremičnino pridobil odplačno, stvar drugega postopka. Tožbeni ugovor, da bi lahko šlo za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine, kar predstavlja oviro za vrnitev, pa je tožbena novota, zato ga sodišče ni moglo presojati. Sodišča namreč odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS).

Ker sodišče glede na navedeno, na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku ni moglo rešiti spora, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).