Jedro

Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala. Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morejo doseči.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po šestem odstavku 243. člena KZ-1 mu je odvzelo ponarejen bankovec za 200,00 EUR, ki je bil zasežen dne 27. 11. 2017. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je prvostopno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po odločbi Bpp 263/2021, bremenijo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženi dolžan oškodovani družbi S. d.o.o., trgovina S., plačati znesek 200,00 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje oškodovano družbo v presežku napotilo na pot pravde.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po svojih zagovornikih iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izmed uvodoma zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov zagovorniki v nadaljevanju pritožbe konkretizirano uveljavljajo zgolj razloge, ki po vsebini predstavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz vsebine pritožbenih navedb namreč izhaja, da izražajo nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj glede izvedenih dokazov ponujajo lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

5. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni vsa odločilna dejstva pri presoji dejanskega stanja v zvezi z obdolženemu očitanim kaznivim dejanjem pravilno in popolno ugotovilo. Posledično je na podlagi ugotovitve vseh odločilnih dejstev sprejelo pravilne dokazne zaključke, jih v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in z gotovostjo obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v zaobid ponavljanju tudi dosledno sklicuje in jih povzema.

6. Z drug(ačn)o pritožbeno navedbo, da obdolženi kritičnega dne sploh ni bil v trgovini, in da A. A. ni izročil ponarejenega bankovca, ter da za to ne obstajajo nikakršni dokazi, razen domneve, ki pa za obsodilno kazensko sodbo ne more zadoščati, se ne gre strinjati. Gre za ponavljanje, v ničemer dokazno podprtih trditev pritožnikov, do katerih se je sodišče prve stopnje v izpodbijani, upoštevaje vse materialno relevantne izvedene dokaze, v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo.

7. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer pritožniki utemeljujejo z izpodbijanjem sprejete meritorne ocene v pritožbi izpostavljenih dokazov, predvsem materialnega ovrednotenja izpovedi priče A. A., kateri pritožniki očitajo konstantno spreminjanje navedb, posledično pa neskladnost, različnost in neverodostojnost v bistvenih segmentih. Po mnenju pritožnikov je priča A. A. svoje navedbe spreminjala, pri čemer je med drugim trdila, da ji je bankovec izročila starejša oseba, stara okoli 40 let, kar pa po prepričanju zagovornikov ne more biti obdolženi, ki je bil v letu 2019 star 25 let, kar pomeni, da gre za mlajšo in ne starejšo osebo.

8. Pritožba nima prav, saj povsem prezre, da je prodajalka v Trgovini S., priča A. A., obdolženega kot storilca nedvomno prepoznala in je, v nasprotju s trditvami pritožnikov, ves čas skladno izpovedovala, da je bankovec vzela, ker jo je bilo strah moških in je bila v trgovini sama, medtem ko se podrobnosti v zvezi s preverjanjem pristnosti bankovca ni spomnila, ker je bila takrat zbegana in prestrašena, kot je to razumno in iz življenjskega gledišča sprejemljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi kasneje, na glavni obravnavi je priča A. A. jasno, določno in na nedvomen način povedala, da je prav obdolženi oseba, ki je kritičnega dne unovčil ponarejeni bankovec, kot je to prvostopno sodišče izpostavilo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem pa v stopnji izraženega prepričanja sploh ni bila osamljena, saj sta ga, kot je povsem na mestu pripomnilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, prepoznali in kot uradni osebi identificirali še dve priči, policista C. C. in Č. Č.

9. Poskusu pritožnikov prepričati, da oseba, ki se nahaja na fotografiji v prilogi A3 sodnega spisa sploh ni obdolženi, temveč neka druga oseba iz romske populacije, zatorej ne gre slediti. Kot tudi ne trditvi, da je znano dejstvo, da so si osebe iz romske populacije med seboj podobne. Prvostopno sodišče je namreč ponudilo tehtne in zadostne razloge, ki so tosmerna namigovanja ovrgli s tem, ko je ob argumentirani obrazložitvi priče A. A., da si je obdolženca zapomnila po močnejši postavi, temni polti, temnih laseh in po obrazu (kot je to opisala že na PP) izpostavilo tudi, da sta imela oba navedena policista obdolženega v več postopkih. Pri tem pritožniki povsem prezrejo, da je policistka C. C. slednjega prepoznala celo po puloverju jelenčka, ki ga ima obdolženi oblečenega na fotografiji pod prilogo A3, in zanemarijo dejstvo, da se je tudi prvostopno sodišče z neposredno zaznavo obdolženega v okviru prisotnosti na razpisani glavni obravnavi prepričalo, da je oseba, vidna na posnetku nadzorne kamere in na fotografiji pod prilogo A3, oblečena v rjav pulover z motivom jelenčka, prav obdolženi. Glede na takšno dejansko stanje se s strani pritožnikov zatrjevana netočna ocena starosti obdolženega (ki je nenazadnje povsem subjektivna ocena priče A. A.) ne izkaže kot toliko pomembna okoliščina, da bi lahko privedla do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče. 10. Bistvo pritožbe je torej najprej predvsem v graji dokazne ocene, da obdolženi prodajalki A. A. ni izročil nobenega ponarejenega denarja in posplošeni trditvi zagovornikov, da se takrat niti ni nahajal v trgovini. Vendar v utemeljitev lastnih drugačnih ocen in iz njih izvedenih zaključkov o nedokazanosti obdolženemu odločilnih dejstev, pritožniki ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za dvom v pravilen zaključek sodišča prve stopnje.

11. Pritožnikom ne gre slediti, ko izpostavljajo izpoved policista D. D., ki je na glavni obravnavi dne 24. 1. 2022 povedal, da je priča A. A. govorila o tem, da bi se naj tista oseba, ki ji je izročila bankovec z njo prepirala in da je bankovec zato sprejela. Posledično so mnenja, da slednjega priča A. A. ni potrdila in je celo povedala, da ko je opravila preverbo prejetega bankovca preko za to ustrezne naprave, ta sploh ni piskala, kar pomeni, da na prvi pogled z bankovcem očitno ni bilo nič narobe. To pa po mnenju pritožnikov pomeni, da od obdolženega, ki je brez izobrazbe, ki se kvečjemu zna podpisati zgolj z velikimi tiskanimi črkami, ni bilo mogoče pričakovati, da bi lahko vedel, da bankovec ni pristen.

12. Pritožniki s takšnimi navedbami, ki jih privedejo celo v lastno nasprotje, ne morejo uspeti. Glede na predhodno stoično zatrjevanje, da obdolženi inkriminiranega dne sploh ni bil v trgovini S., si na drugem mestu prizadevajo upravičiti obdolženčevo zavest, da v manjši, odročni trgovini tempore criminis unovčuje ponarejeni bankovec. Polemiziranje o nedokazanosti obtoženčevega naklepa za storitev očitanega mu kaznivega dejanja pa se pokaže kot brez podlage, saj je prisotnost krivdne oblike direktnega naklepa sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu obrazložilo skozi točke 24, 25 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, obširno pojasnjenimi v točkah 20 do vključno 25 obrazložitve izpodbijane se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala.1 Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo,2 da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec – imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morejo doseči. 13. Pritožba izpodbija tudi odločbo o izrečeni kazenski sankciji, za katero smatra, da je neustrezna in prestroga glede na očitano kaznivo dejanje oziroma težo in okoliščine obravnavanega, še posebej zato, ker naj bi bil trgovki izročen zgolj en bankovec v vrednosti 200,00 EUR. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženemu povsem primerno izrečena (le) pogojna obsodba kot sankcija opozorilne narave. V okviru slednje je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih obteževalnih in olajševalnih okoliščin obdolženemu določilo ustrezno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Razloge za izrek pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje temeljito in prepričljivo utemeljilo v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in posledično ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršno koli spremembo kazenske sankcije v korist obdolženega.

14. Pritožba graja tudi odločbo o prisoji dela priglašenega premoženjskopravnega zahtevka in vztraja, da za takšno naložitev plačila 200,00 EUR ni dejanske in zakonske pravne relevantne podlage. Tudi v tem delu ne morejo uspeti. Razloge, zakaj je obdolženi oškodovani družbi S. d.o.o., P. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 200,00 EUR, ob tem, ko je oškodovana družba v presežku napotena na pot pravde, je prvostopno sodišče pravilno ter v obsegu, ki trditev o neobstoječi dejanski in zakonski pravno relevantni podlagi ovrže, pojasnilo v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih na tem mestu v zaobid nepotrebnega ponavljanja dosledno sprejema tudi pritožbeno sodišče. 15. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

16. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014. 2 Sodba VS RS I Ips 264/2001 z dne 16. 12. 2004.