Jedro

Tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2016 in št. ... z dne 18. 9. 2015 (II. točka izreka).

Tožbo je v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do (sorazmernega dela) invalidske pokojnine zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke glede odločanja o priznanju pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik v predmetni zadevi izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero pa je bilo odločeno o pravici do sorazmernega dela starostne in ne invalidske pokojnine. Tožnik ima 10 let in 4 dni skupne pokojninske dobe, rojen je 9. 3. 1950 ter tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami).

2. Pritožuje se tožnik. Navaja, da je vložil zahtevo za invalidsko pokojnino, odločitev glede starostne pokojnine pa je izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V BiH je že upokojen in zahteva zgolj izplačilo sorazmernega dela pokojnine za pokojninsko dobo v Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 3. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 18. 9. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbi 27. člena ZPIZ-2. Ta določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če dopolni najmanj 15 let zavarovalne dobe. V letu 2015 pridobi zavarovanec pravico do pokojnine tudi, če je dopolnil 64 let in 6 mesecev starosti ter 20 let pokojninske dobe. Zavarovanec lahko pridobi pravico do pokojnine v letu 2015 tudi, če je dopolnil starost 59 let ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

7. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, to pa izhaja tudi iz listin v dosjeju tožene stranke, je razvidno, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji zaposlen v obdobju od 16. 3. 1971 do 2. 3. 1976 in je dopolnil 4 leta, 11 mesecev in 17 dni slovenske zavarovalne dobe. V Bosni in Hercegovini je v obdobju od 5. 4. 1978 do 23. 12. 1996 s prekinitvijo dopolnil 5 let in 17 dni bosansko-hercegovske zavarovalne dobe. Tožnikova skupna (slovenska in bosansko-hercegovska) pokojninska doba znaša 10 let in 4 dni.

8. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine. Vse navedeno je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

9. Iz prilog v spisu določno izhaja, da je tožnik pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH 3. 4. 2015 vložil zahtevek za priznanje starostne pokojnine. To izhaja iz obrazca BiH/SI22 in na podlagi tega zahtevka tožnika je bila s strani toženke izdana tako prvostopenjska odločba z dne 18. 9. 2015, kakor izpodbijana drugostopenjska dokončna odločba z dne 2. 3. 2016. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožba v delu, kjer tožnik zahteva priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne izpolnjuje procesne predpostavke. Socialni spor je dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). Tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je nastopila situacija iz drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 (molk organa). Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno tožbo, glede odločanja o priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, zavrglo.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba in sklep izpodbijata in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.