Jedro

Tožnica je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke in sklepa, s katerima ji je prenehala pravobranilska služba. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije, s katerim je tožnici prenehala funkcija državne pravobranilke. Tožnica je zoper sklep Vlade Republike Slovenije z na Upravno sodišče RS vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo tega sklepa, podredno pa ugotovitev, da ta sklep ni pravilen in je nezakonit, njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v upravnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je sklep Vlade Republike Slovenije o tožničinem prenehanju funkcije državne pravobranilke iz razloga po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra zakonit. Posledično sta zakoniti tudi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki temeljita na tem sklepu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se odpravita odločba tožene stranke Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva, Urada generalnega državnega pravobranilca, št. ... z dne 23. 12. 2016 in sklep Republike Slovenije, Državnega pravobranilstva, Urada generalnega državnega pravobranilca, št. ... z dne 7. 4 2017 (točka I izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 149,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na pravnomočnost sodbe v upravnem sporu opr. št. II U 34/2107, v katerem je bilo ugotovljeno, da je sklep Vlade RS z dne 1. 12. 2016 o prenehanju tožničine funkcije državne pravobranilke iz razloga po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra pravnomočen. Po določbi 1. odstavka 225. člena ZUP-1 se namreč šteje, da je pravnomočna zgolj upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku. Tožnica je zoper to sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka A. vložila dopustno revizijo dne 21. 9. 2017. Sodišče prve stopnje ni podalo argumentov, pod kakšnimi pogoji in kdaj nastopi prenehanje pravobranilske službe. Po sklepih z dne 23. 12. 2016 in 7. 4. 2017 se prenehanje delovnega razmerja in pravobranilske službe deklarira z 19. 12. 2016 in je oboje vezano na dan izvršljivosti sklepa Vlade RS št.: ..., po katerem je tožnici prenehala funkcija državne pravobranilke na podlagi 7. točke 1. odstavka 59. člena in 2. odstavka 60. člena ZDPra. Oboje se razlaga z iztekom mandatne dobe in ponovnim imenovanjem na funkcijo državne pravobranilke. Ne upošteva pa se, da se je tožnica 13. 11. 2016 prijavila na razpis RS Ministrstva za pravosodje na prosto delovno mesto državnega pravobranilca na Državnem pravobranilstvu na Zunanjem oddelku v A. po razpisu z dne 11. 11. 2016. Ta razpis ob sprejemu vladnega sklepa še ni bil zaključen. Zato je po stališču pritožbe ta odločitev prejudicirana in v direktnem nasprotju z odgovorom državnega pravobranilstva ... z dne 13. 2. 2017, iz katerega izhaja, da državnemu pravobranilcu po izteku osemletne mandatne dobe in v času trajanja javnega razpisa za prosto delovno mesto še vedno teče delovna doba, saj to funkcijo opravlja do imenovanja novega pravobranilca po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Tožnica je zahtevala odpravo (pravilno: razveljavitev) odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2016 in sklepa št. ... z dne 7. 4. 2017, s katerima ji je prenehala pravobranilska služba z 19. 12. 2016. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 1. 12. 2016, s katerim je tožnici s 1. 12. 2016 prenehala funkcija državne pravobranilke na Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije na Zunanjem oddelku v A. Tožnica je zoper sklep Vlade Republike Slovenije z dne 1. 12. 2016 na Upravno sodišče Republike Slovenije vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo tega sklepa, podredno pa ugotovitev, da ta sklep ni pravilen in je nezakonit, njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v upravnem sporu s sodbo opr. št. II U 34/2017 z dne 23. 8. 2017 pravnomočno ugotovljeno, da je sklep Vlade Republike Slovenije z dne 1. 12. 2016 o tožničinem prenehanju funkcije državne pravobranilke iz razloga po 7. točki 1. odstavka 59. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997) zakonit. Posledično sta zakoniti tudi izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 23. 12. 201 in 7. 4. 2017, ki temeljita na tem sklepu. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo (pravilno: razveljavitev) teh dveh odločb. 6. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II U 34/2017 z dne 23. 8. 2017 je pravnomočna (C1), saj pritožba zoper njo ni dopustna. Revizija, ki jo je zoper to sodbo vložila tožnica, je izredno pravno sredstvo.

7. Tožnici je mandat prenehal s 1. 11. 2016, razpis za prosto delovno mesto (A6) je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 70/2016 dne 11. 11. 2016, tožnica pa se je na razpis prijavila 15. 11. 2016 (A7). Tožnici je mandat potekel pred objavo razpisa in njeno prijavo nanj. Iz odgovora državnega pravobranilstva z dne 13. 2. 2017, na katerega se sklicuje pritožba, ne izhaja, da državnemu pravobranilcu po izteku osemletne mandatne dobe in v času trajanja javnega razpisa za prosto delovno mesto še vedno teče delovna doba, saj to funkcijo opravlja do imenovanja novega pravobranilca po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra. Iz te listine izhaja, da je bil državni pravobranilec z vladno odločbo z dne 22. 12. 2008 imenovan za mandatno dobo osmih let, pred iztekom mandata pa je bil v Uradnem listu RS z dne 2. 12. 2016 objavljen razpis za prosto delovno mesto državnega pravobranilca, na katerega se je prijavil. 8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (točka I izreka) niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa je na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

9. Pritožbeno sodišče pa je v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno tožnici naložilo v plačilo potrebne stroške postopka tožene stranke. Spor o prenehanju pravobranilske službe je po vsebini enak sporu o prenehanju delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2 /2004 in naslednji). Ker po tej določbi delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (česar pa tožnica ni storila), je pritožbeno sodišče skladno s peto alinejo 358. člena ZPP, odločitev o stroških postopka spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela le v odločitvi o stroških postopka, zato sama krije svoje pritožbene stroške.