Jedro

V sistem organiziranega odvoza odpadkov so se dolžni vključiti lastniki „bivalnih objektov“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep izvršilnega sodišča I 2005/02436 z dne 21.11.2005 razveljavilo tudi v tč. 1 in 3 in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni zavezan k plačilu storitev odvoza komunalnih odpadkov, saj ni lastnik objekta bivanja. Ker pa je tožeča stranka sama bila tista, ki je v občinskem odloku uporabila izraz objekt bivanja, je torej neposredno uporabljiv pravni vir Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki O. Ž., ki je bil objavljen v Ur. l. RS št. 19 z dne 04.04.1997. Sodišče je še ugotovilo, da ni točna trditev tožeče stranke, da je komunalni inšpektor O. Ž. s sklepom odredil, da se mora tožena stranka vključiti v organiziran odvoz odpadkov. Tožeča stranka je namreč predložila sodišču v dokazne namene le dopis O. Ž., Oddelka za varstvo okolja in urejanja prostora z dne 13.09.2001, kjer pa je le posredovan seznam gospodinjstev, ki naj bi bila vključena v odvoz odpadkov. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je prvostopno sodišče netočno in interpretiralo predpis, ki določa nastanek obveznosti plačila in posledično s tem napačno zatrjuje, da ni točna trditev tožeče stranke glede vključitve tožene stranke v organiziran odvoz odpadkov. Tožeča stranke je vse povzročitelje obvestila z dopisom “Odvoz odpadkov, vključitev v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki” in je tako bila tožena stranka seznanjena, da je njen vikend vključen v organiziran odvoz odpadkov iz skupne posode. V skladu s čl. 42 Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki O. Ž. pa nastale obveznost plačila stroškov za ravnanje z odpadki za povzročitelja z dnem, ko začne izvajalec opravljati storitve odvoza na njihovem območju, ter ni odvisna od tega ali povzročitelj odlaga odpadke oz. kakšno količino odpadkov odlaga, kot to napačno razlaga prvostopno sodišče. Z dopisom z dne 13.09.2001 je prisojna inšpektorica v skladu z Odlokom odredila pooblaščenemu izvajalcu odvoz odpadkov, da izvede vključitev vseh navedenih objektov v sistem ravnanja z odpadki. Na podlagi tega je izvajalec bil dolžan izvesti vključitev navedenih gospodinjstev v sistem odvoza odpadkov, sicer bi bil kaznovan. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe napačno razlagalo izjavo inšpektorice glede pojma objekti bivanja, da tega ni povzelo, temveč se je samo spuščalo na raven razlage pojma objekta bivanja. Inšpektorica naj bi pojasnila, da velja odlok za vse objekte znotraj tega vikend naselja H. Iz tega jasno izhaja, da prvostopenjsko sodišče napačno razlaga pojem objekta bivanja, kot objekt, ki bi moral nuditi najosnovnejše za bivanje. Nepomembno je tudi dejstvo, da je toženec vključen v sistem ravnanja z odpadki na naslovu kjer je prijavljen za bivanje. Tožeča stranka je obračunavala komunalne storitve tako, da je vsak uporabnik dolžan 3,13 % od skupne vrednosti stroškov. V sodbi, katero je potrdilo višje sodišče s sodbo opr. št. Cp 1304/2005 z dne 05.07.2006 pa je drugostopenjsko sodišče tedanje navedbe tožeče stranke, ki jih je tožeča stranka sedaj navajala že v postopku na prvi stopnji, zavrnilo le iz razloga pritožbene novote in se ni spuščalo v njihovo obravnavo. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Že v postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. P 124/2005, je bilo s strani sodišča druge stopnje s sodbo Cp 1304/2005 sedanjemu pritožniku pojasnjeno, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženčev objekt ni objekt bivanja kar pomeni, da ni dolžan plačevati stroškov odvoza smeti. Takšno ugotovitev je sprejelo tudi sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi. Odločitev je sprejelo v postopku spora majhne vrednosti in je sodišče prve stopnje tu pravilno uporabilo določbe čl. 442 do 458 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V takšnem primeru se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Dejanske ugotovitve torej niso predmet obravnavanja sodišča druge stopnje. Pravno relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka tožeče stranke pa so bile, da je toženčev objekt takšen, ki ne ustreza pojmu bivalni objekt oz. objekt bivanja, v njem samo shranjuje orodje ali kakšne druge potrebščine in da torej ne gre za objekt, ki nudi uporabniku vsaj najosnovnejše možnosti bivanja. Nadalje je ugotovilo, da toženec na podlagi dopisa Občine Žalec, Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 13.09.2001 ni bil pravno formalno vključen v odvoz odpadkov. Gre le za seznam gospodinjstev, na katerega sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni vezano, pač pa je vezano zgolj na obstoječe predpise ki določajo, kdo vse je zavezan pristopiti v organiziran sistem zbiranja odpadkov. To pa je določeno v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki O. Ž., ki je objavljen v Ur. l. št. 19 z dne 04.04.1997. V II. odst. 5. čl. citiranega odloka pa je določeno, da morajo biti kot povzročitelji vključeni v sistem ravnanja z odpadki vsi lastniki, najemniki oz. drugi uporabniki, če so znani in sicer pa lastniki objektov bivanja, proizvodnih storitvenih dejavnosti na območju O. Ž. Ker pa toženčev objekt ni mogoče šteti kot objekt bivanja, je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilni pravni zaključek, da iz omenjenega člena Odloka ne izhaja materialno pravna posledica toženca, da se je bil že na podlagi tega Odloka dolžan vključiti v organiziran odvoz odpadkov. Sodišče prve stopnje je še tožeči stranki pojasnilo, da v kolikor bo O. Ž. hotela zajeti vse objekte in da bi se potem vključili v sistem organiziranega ravnanja z odpadki, bo morala ustrezno spremeniti Odlok. Pritožbene trditve vseh teh dejanskih ugotovitev tudi z zahtevkom za drugačno uporabo materialnega prava ne morajo omajati. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev, da dopis O. Ž., Oddelka za varstvo okolja in urejanja prostora, ki ga je tožeča stranka predložila kot dokaz št. ... z dne ... ni takšen pravni dokument, ki bi toženo stranko neposredno vezal na vključitev v organiziran odvoz odpadkov. Gre le za posredovanje seznama gospodinjstev, katera naj bi se vključila v organiziran odvoz odpadkov. Ne gre za konkretno odločitev o dolžnosti vključevanja v organiziran odvoz odpadkov. Prav tako so nepomembne pritožbene polemike o tem, da bi bilo treba določbo II. odst. 5. čl. Odloka interpretirati tako, da zajema vse lastnike objektov in ne samo tistih, ki bi ustrezali standardu bivalnega objekta. Ni pomembno kaj je zakonodajalec želel s sprejetjem tega Odloka doseči, pomembno je kako je in s kakšno vsebino je ta Odlok dejansko tudi potem sprejel in je bil v tej vsebini objavljen v Uradnem listu. Sklicevanje na 42. čl. Odloka pa prav tako ni pravno pomembno za odločitev v konkretni zadevi.

Ne držijo tudi pritožbene trditve, da je sodišče druge stopnje v zadevi Cp 1304/2005 z dne 05.07.2006 zavrnilo pritožbo iz razlogov pritožbenih novot, sedaj pa je v tem konkretnem postopku tožeča stranka ponudila drugo trditveno podlago. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje v prej citirani zadevi izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, po zaključku druge stopnje pa je bila takrat pritožbena novota navajanje o tem kaj naj bi inšpektor ob ogledu stavbe ugotovil. Hkrati je tožeča stranka še navajala pritožbene navedbe o neupravičeni obogatitvi, katere pa v tem postopku ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je takrat še zapisalo, da sicer Odlok določa, da morajo biti vsi lastniki objektov bivanja kot povzročitelji vključeni v sistem ravnanja z odpadki in so kot taki dolžni v smislu 38. čl. odloka plačevati stroške v zvezi s tem, toženčev objekt pa ni bivalen, pomeni, da ne more biti vključen v sistem ravnanja z odpadki, in tudi ne zavezan za plačilo za stroške v zvezi z ravnanjem z njim.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in je ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožnik ni navedel na katere kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP se v pritožbi sklicuje oz. na njih ni opozoril. Tudi uraden preizkus sodbe sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje pa je pokazal, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.