Jedro

Protipravnost je objektivni element oziroma sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak.

Pri obravnavanem kaznivem dejanju izsiljevanja je protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja določena glede premoženjske koristi, ki naj bi si jo storilec pridobil s tem kaznivim dejanjem, in je podana, kadar gre za protipravno premoženjsko korist ter glede podatkov, ki naj bi jih storilec razkril o drugemu ali o njegovih bližnjih, in je podana, če gre za podatke, ki bi lahko škodovali njihovi časti ali dobremu imenu.

Res je sicer, da se dogaja, da je posamična kazenskopravna norma v določenih življenjskih okoliščinah v nasprotju s kakšno drugo, višjo normo, kot sestavino pravnega reda. Kadar prideta v nasprotje dve pravni normi, ki sta izraz dveh različnih interesov, se mora umakniti tista, ki ima v danih okoliščinah manjši pomen. To pomeni, da ravnanje, zapisano v zakonu kot kaznivo dejanje, ob določenih pogojih izgubi lastnost protipravnosti. Presoja o takšnih vprašanjih pa ni prepuščena sodišču, kot si je zmotno razlagalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, temveč zakonodajalcu, ki je vnaprej predvidel in določil kriterije, ob katerih je izključena protipravnost kakega ravnanja.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožene I. M., A. K. in S. M. iz razlogov po 1. in 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1., 2. in 3. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Oškodovanega I. P. je s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženih in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožene I. M., A. K. in S. M. spozna za krive kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 2. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ ter jih primerno kaznuje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP predlagal ugoditev pritožbi. S tem predlogom so bili seznanjeni vsi trije obtoženci in njihovi zagovorniki, pri čemer sta zagovornika obtoženega M. in M. na predlog tudi odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da obravnavano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje, ker je izključena protipravnost, kršilo kazenski zakon po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, na kar pravilno opozarja pritožnik. Protipravnost je objektivni element oziroma sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak. Protipravnost pojmujemo skladno s tako imenovano formalno - materialnim konceptom, kar pomeni, da kazenskopravne norme niso namenjene samo sankcioniranju kršitev pozitivnega prava (formalna protipravnost), ampak hkrati tudi sankcioniranju napadov na temeljne pravne vrednote in dobrine v posamezni družbi (materialna protipravnost oziroma z drugimi besedami nevarnost). Za kaznivo dejanje torej ne more biti opredeljena kršitev vsakršne pravne norme, ampak le taka kršitev prava, ki hkrati ogroža, napada oziroma je nevarna za socialna in vrednostna izhodišča pravne urejenosti določenega področja. To pravilo, ki izhaja iz zakonske definicije kaznivega dejanja, zavezuje v prvi vrsti zakonodajalca. Ta mora pri odločanju, ali bo neko dejanje inkriminirano kot kaznivo dejanje, najprej preveriti formalno nasprotnost tega dejanja pravnemu redu, nato pa skrbno pretehtati oziroma oceniti še njegovo nevarnost za pravne vrednote (Kazensko pravo - splošni del in osnove posebnega dela dr. Liljana Selinšek). Kot je bilo že omenjeno, pa je pri nekaterih kaznivih dejanjih protipravnost določena kot poseben zakonski znak. Pri teh kaznivih dejanjih kazenski zakon želi opozoriti, da so dejanja, ki so navedena v opisih kaznivih dejanj, deloma dovoljena deloma pa protipravna, pri čemer se seveda kaznivo dejanje nanaša samo na tista, ki so protipravna. Kadar je protipravnost znak kaznivega dejanja, ne zadostuje samo objektivna ugotovitev, da je bilo storilčevo ravnanje protipravno, temveč je potrebno ugotoviti, da se je storilec zavedal formalne protipravnosti ali nezakonitosti.

Pri obravnavanem kaznivem dejanju izsiljevanja je protipravnost kot zakonski znak kaznivega dejanja določena glede premoženjske koristi, ki naj bi si jo storilec pridobil s tem kaznivim dejanjem in je podana, kadar gre za protipravno premoženjsko korist ter glede podatkov, ki naj bi jih storilec razkril o drugemu ali o njegovih bližnjih in je podana, če gre za podatke, ki bi lahko škodovali njihovi časti ali dobremu imenu. Kot je razumeti iz izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovilo, da obtoženci do denarja, ki so ga zahtevali od oškodovanega P., niso bili upravičeni, torej je ugotovilo obstoj protipravne premoženjske koristi, prav tako pa je ocenilo, da so bili podatki, s katerimi so obtoženci razpolagali o oškodovanemu P. takšne vsebine, ki bi ob razkritju škodili dobremu imenu in časti oškodovanega P., torej je tudi ugotovilo obstoj protipravnosti predmetnih podatkov. Sodišče prve stopnje pa nadalje ugotavlja, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju oškodovančeva pravica do zasebnosti v koliziji s pravico višjega ustavnega ranga, to je pravico do nedotakljivosti življenja, kateri je potrebno dati prednost, v posledici tega pa je izključena protipravnost kot objektivni element oziroma sestavina vsakega kaznivega dejanja, pa tudi obravnavanega kaznivega dejanja. Res je sicer, da se dogaja, da je posamična kazenskopravna norma v določenih življenjskih okoliščinah v nasprotju s kakšno drugo, višjo normo, kot sestavino pravnega reda. Kadar prideta v nasprotje dve pravni normi, ki sta izraz dveh različnih interesov, se mora umakniti tista, ki ima v danih okoliščinah manjši pomen. To pomeni, da ravnanje, zapisano v zakonu kot kaznivo dejanje, ob določenih pogojih izgubi lastnost protipravnosti. Presoja o takšnih vprašanjih pa ni prepuščena sodišču, kot si je zmotno razlagalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, temveč zakonodajalcu, ki je vnaprej predvidel in določil kriterije, ob katerih je izključena protipravnost kakega ravnanja. Tako so nekateri najbolj tipični in splošni primeri izključitve protipravnosti zajeti v splošnem delu kazenskega zakonika, v posebnem delu pa primeri, ki se nanašajo na nekatera posamezna kazniva dejanja. Sodišče v takšnih primerih ne presoja kazenske zadeve s stališča družbene nevarnosti, temveč s stališča njene protipravnosti, ali, drugače povedano tako, da ugotavlja, ali so v danem primeru podani vsi z zakonom določeni pogoji, ob katerih je protipravnost izključena.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo, saj je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in to pred spremenjen senat, ker je v izpodbijani sodbi senat očitno že zavzel svoje stališče. V ponovljenem postopku, v katerem glede na dosedanje stanje stvari ne bo potrebno izvajati novih dokazov, bo moralo sodišče ponovno pretehtati in analizirati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja odločba, nato pa o zadevi ponovno odločiti.