Jedro

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je s stopnjo verjetnosti izkazano, da tožnica za vlaganja ni imela soglasja toženke oziroma bi morala vedeti, da bi toženka nasprotovala vlaganjem, če bi za njih vedela, s stopnjo verjetnosti pa tožnica tudi ni izkazala, da so bila vlaganja koristna in še manj, da so bila nujna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi I P 369/1998 pravnomočno razsodilo, da med pravdnima strankama obstoji pravno razmerje iz kupoprodajne pogodbe za nepremičnine, na katerih stoji tudi stanovanjska stavba. Tožnici je naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice toženke na prodanih nepremičninah. Lastninska pravica toženke na nepremičninah je bila vpisana v zemljiško knjigo 31. 7. 2014. Tožnica je na nepremičninah izvedla izkop, zgradila je nove temelje za klet, teraso in greznico, zgradila je novo teraso, zunanje stopnišče in greznico, namestila je nove vodovodne in odtočne cevi ter centralno kurjavo, nameščena so bila okna z roletami in s komarniki. V notranjosti je bila porušena predelna stena med kuhinjo in dnevno sobo, položeni so bili novi tlaki in keramične ploščice, notranji zidovi so bili prepleskani. Tožnica iz naslova vlaganj zahteva, da ji toženka plača 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2014, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3134/2013, s katero je toženka pravnomočno postala lastnica nepremičnin. Tožnica je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ker je toženka šibkejšega finančnega stanja. Nepremičnine predstavljajo njeno edino premoženje, zato obstaja nevarnost, da toženka zahtevane terjatve ne bo mogla plačati. Tožnica zato predlaga zavarovanje njene denarne terjatve z izdajo začasne odredbe, s katero se toženki prepove obremenitev in odtujitev nepremičnin ter da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 1606/2016-I z dne 7. 9. 2016 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin, zemljiški knjigi pa naložilo, da zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve pri nepremičninah, s tem, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni od izvršljivosti odločbe o glavni stvari. Toženka je vložila ugovor, tožnica pa je na ugovor odgovorila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi P 1606/2016-I z dne 7. 9. 2016 in začasno odredbo razveljavilo, ker tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja denarne terjatve (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).(1) Sodišče prve stopnje je razveljavilo začasno odredbo, ker je ugotovilo, da je tožnica že leta 1997, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, vedela za obstoj razmerja iz kupoprodajne pogodbe, vedela je, da vlaga v tujo nepremičnino, zato bi za vlaganja v nepremičnine morala pridobiti soglasje lastnice, torej toženke.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) v zvezi s 15. členom ZIZ in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugovor toženke zavrne oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka zatrjuje, da pravna podlaga njenega zahtevka niso določbe, ki urejajo kupoprodajno pogodbo. Vlaganja niso pritikline ali plodovi, saj jih ni moč ločiti od glavne stvari, ne da bi s tem nastala škoda. Tožnica ne zahteva višje kupnine, ker je toženki izročila več vredno nepremičnino. Temelj terjatve toženke je neupravičena obogatitev, kakor tudi stvarnopravne določbe. Sodišče ugotavlja, da je bila tožnica nedobroverna posestnica, kar pa še ne pomeni, da ni upravičena do povračila koristnih stroškov. Toženka koristi ni prerekala in ni navajala, da koristi ne obstajajo. Vlaganja so bila opravljena v času, ko tožnica ni bila neupravičeni uporabnik oziroma je bila pošteni pridobitelj, ker je bil tožbeni zahtevek toženke s sodbo I P 369/98 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1743/2010 z dne 12. 7. 2010 pravnomočno zavrnjen. Šele z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS s sklepom II Ips 436/2010 z dne 7. 11. 2013, ki je bil toženki vročen dne 18. 3. 2014 skupaj s sodbo Višjega sodišča I Cp 3134/2013 z dne 15. 1. 2014, je moč tožnico označiti za nepoštenega pridobitelja. Do takrat je bila tožnica prepričana, da je lastnica nepremičnin.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Med pravdnima strankama je bila sklenjena kupoprodajna pogodba 15. 1. 1997. Ker tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe ni izročila toženki nepremičnin v posest in ni izstavila zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se toženka lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, je toženka vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe lastnica nepremičnin in da ji je tožnica dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičninah. Skupaj s tožbo je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče prve stopnje s sklepom I P 369/98 z dne 27. 5. 1998 ugodilo in tožnici prepovedalo razpolagati, odsvojiti in obremeniti nepremičnine. Tožnica tudi ni želela izročiti ključev toženki, s stopnjo verjetnosti pa je bilo ugotovljeno, da je v nepremičnino vlagala tudi nečakinja, ki je v soglasju s tožnico uporabljala nepremičnine.

7. Za nedopustno gestijo iz 204 člena Obligacijskega zakonika(3) gre, če se je nekdo lotil tujega posla, kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, kakor tudi, če gestija ni koristna ali nujna. V takšnih primerih tisti, ki se je vtaknil v tuj posel, nima pravice do povrnitve stroškov kot poslovodja brez naročila (glej 202. člen OZ). Glede na trditveno podlago pravdnih strank je s stopnjo verjetnosti izkazano, da tožnica za vlaganja ni imela soglasja toženke oziroma bi morala vedeti, da bi toženka nasprotovala vlaganjem, če bi za njih vedela, s stopnjo verjetnosti pa tožnica tudi ni izkazala, da so bila vlaganja koristna in še manj, da so bila nujna. Tožnica s stopnjo verjetnosti torej ni izkazala, da so bila gradbena dela nujno potrebna, ker bi v nasprotnem toženki grozila izguba oziroma bi bila zamujena očitna korist. Treba pa je tudi upoštevati, da je bila tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe dolžna izročiti toženki nepremičnine, kot pa pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje,(4) prodajalec ne more od kupca zahtevati višje cene zato, ker mu izroči izboljšano stvar od dogovorjene.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ).

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (4): In se pri tem sklicuje na stališča iz komentarja Obligacijskega zakonika; glej podrobneje 13 tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.