Jedro

Vrhovno sodišče je dolžno izvod zahteve za varstvo zakonitosti poslati nasprotni stranki, da nanjo odgovori, ni pa dolžno strank obveščati o sejah ali jih na seje vabiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.9.1996 je bil obs. A.S. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. in 2. odstavku 197. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 1 leta in 3 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa z uporabo določil o omilitvi kazni kazen 6 mesecev zapora, nato pa mu je bila po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leta in 7 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 2.6.1995 do 13.9.1995. Obs. P.B. pa je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na 1 leto zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 1.6.1995 do 13.9.1995. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19.3.1997 deloma ugodilo pritožbi državnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. A.S. določeno kazen za kaznivo dejanje po 2. odstavku 197. člena KZ zvišalo na 1 leto zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen 2 leti zapora. V ostalem pa je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbi zagovornikov obs. A.S. in obs. P.B. zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. A.S., odvetnik J.S. iz L., je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.1997 spremeni tako, da pritožbo državnega tožilca zavrže kot prepozno ter "vzdrži v veljavi" prvostopno sodbo ali pa sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno glede na predlog zagovornika obs. A.S., podan v zahtevi za varstvo zakonitosti, da naj njega in obsojenca Vrhovno sodišče Republike Slovenije analogno določilu 2. odstavka 380. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povabi na sejo, pojasniti, da se po določilih ZKP-ja, ki urejajo postopek v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, o sejah vrhovnega sodišča, na katerih se odloča o navedenem izrednem pravnem sredstvu, osebe, navedene v določilu 1. odstavka 378. člena ZKP, ne obveščajo. Pred odločanjem je namreč v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP vrhovno sodišče dolžno le, da izvod zahteve za varstvo zakonitosti, če le-ta ni prepozna ali nedovoljena, pošlje nasprotni stranki, ki lahko v 15 dneh od prejema zahteve nanjo odgovori. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ravnalo in je izvod zahteve zagovornika obs. A.S. za varstvo zakonitosti poslalo v odgovor državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki je v odgovoru predlagal, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno.

Čeprav zagovornik obs. A.S. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, pa v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, na kakšen način naj bi bil kazenski zakon kršen glede vprašanj, navedenih v določilu 372. člena ZKP. Prav tako v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obs. A.S. ni obrazložil zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na določilo 1. odstavka 424. člena ZKP, po katerem se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti seveda obrazložene.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obs. A.S. je mogoče povzeti, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so po njegovem stališču vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.3.1997. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti namreč navaja, da je bila v tej kazenski zadevi pritožba okrožnega državnega tožilca v Ljubljani zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena prepozno, zaradi česar bi jo moralo pritožbeno sodišče zavreči kot prepozno, ne pa ji ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v škodo obs. A.S. Pri tem je potrebno ugotoviti, da je zagovornik obs. A.S. že v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca v Ljubljani ugovarjal pravočasnosti te pritožbe. Vendar pa si je pritožbeno sodišče, preden je odločalo tudi o pritožbi okrožnega državnega tožilca v Ljubljani, na podlagi 4. odstavka 377. člena ZKP pridobilo podatke, na podlagi katerih se je prepričalo o tem, da je okrožni državni tožilec v Ljubljani pravočasno vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe Višjega sodišča v Ljubljani je tudi utemeljeno in podrobno pojasnjeno, da je bila pritožba okrožnega državnega tožilca v Ljubljani vložena 13.11.1996, torej pravočasno. Zagovornik obs. A.S. si torej v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno prizadeva, da bi se okoliščine v zvezi z vprašanjem pravočasnosti pritožbe okrožnega državnega tožilca v Ljubljani ovrednotile drugače. S takimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP navedenega izrednega sredstva ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornika obs. A.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).