Jedro

Tožena stranka je ravnala v skladu z napotki sodišča in je tožeči stranki dala možnost, da v ponovnem postopku dokazuje obstoj pravice do uporabe parkirnih mest na ulici. Ta procesni vidik med strankama niti ni sporen. Med strankama pa je ostal spor o tem, ali tožnica ima pravico do uporabe na predmetnih parkiriščih. Kadar je neka civilna pravica sporna med strankama oziroma če ni nobene listine, ki bi izkazovala pravico do uporabe na stvari, potem bi morala stranka, ki ji je ugotovitev sporne pravice v interesu, pravico dokazati pred pristojnim sodiščem. Z golim sklicevanjem na 15-letno prakso parkiranja tožeča stranka, brez sklicevanja na katero koli pravno podlago, obstoja pravice do uporabe v upravnem postopku ni izkazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V upravnem sporu v zadevi U 1710/2007-12 med istima strankama je Upravno sodišče s sodbo z dne 20. 10. 2009 tožbi tožeče stranke ugodilo, takratno izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je zavzelo stališče, da »določbe Odloka ni mogoče razumeti v pomenu, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer, da se za imetnika lastnega parkirnega mesta šteje le zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem se nahaja parkirno mesto. Lastno parkirno mesto se namreč ne more izkazovati zgolj z zemljiškoknjižnim lastništvom zemljišča in je lahko pridobljeno tudi na podlagi drugih naslovov. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let, iz podatkov upravnih spisov pa je razvidno, da je k vlogi predložila načrt parkirnih mest, na katerem je označeno, s katerimi parkirnimi mesti naj bi razpolagala. V zadevi pa se po ugotovitvi, da tožeča stranka ni zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, na katerem se nahajajo parkirna mesta, sploh ni ugotavljalo, ali ima tožeča stranka lastna parkirna mesta (ne kot zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, saj to očitno ni, pač pa na drugi podlagi) torej, ali ima pravico do uporabe parkirnih mest na ulici O., kar je v postopku zatrjevala, in o čemer je predložila načrt parkirnih mest, ter zaradi česar je tudi dala vlogo za izdajo zaprošenih dovolilnic. Zaključek upravnega organa, da je potrebno zahtevo za izdajo zaprošenih dovolilnic zavrniti (zgolj) iz razloga, ker tožeča stranka ni lastnica zemljišča, na katerem so parkirna mesta, temelji na napačni razlagi določbe 28. člena Odloka. Zaradi navedene nepravilne razlage omenjenega določila Odloka pa je v zadevi ostalo nepojasnjeno, ali ima tožeča stranka pravico do uporabe navedenih parkirnih mest, zaradi česar temelji izpodbijana odločitev tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.« V ponovnem postopku je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet na podlagi 36. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi (Odlok/2007, Uradni list RS, št. 122/07), 17. in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06), 19. in 29. člena Odloka o organizaciji na delovnem področju Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 51/07), v zadevi izdaje dovolilnic za prevoz območja za pešce, odločil, da prošnji za izdajo dovolilnic za prevoz območja za pešce z motornimi vozili ne ugodi.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je vlagatelj z vlogo, št. 371-197/07 z dne 25. 1. 2007 in št. 371-297/07 z dne 15. 2. 2007 zaprosil pristojni organ za izdajo dovolilnic za prevoz območja za pešce – ulice O. do oz. na dvorišče objekta ulica O., zemljišče s parcelno št. 2668, k.o. ..., z motornimi vozili zaposlenih na Zavodu A. Vlagatelj je zaprosil za dovoljenja na podlagi takratnega 28. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi (Odlok/2001, Uradni list RS, št. 33/01), ki je določal, da lahko vozila stanovalcev s stalnim bivališčem na območju za pešce ter pravnih oseb in samostojnih podjetnikov – posameznikov, ki imajo sedež na tem območju, prevozijo območje za pešce s posebnim dovoljenjem do lastnega parkirnega mesta ali garaže. V tem vmesnem času je Mestni svet Mestne občine Ljubljana, sprejel nov Odlok o cestnoprometni ureditvi (Odlok/2007, Uradni list RS, št. 122/2007), ki po novem o možnosti izdaje dovoljenj za prevoz območja za pešce iz razloga prehajanja vozil na lastna parkirna mesta ali garaže znotraj območij za pešce, govori oz. določa pogoje izdaje navedenih dovoljenje v svojem 36. členu, ki pa se ne razlikuje vsebinsko v ničemer od 28. člena Odloka/2001, le da dodaja še dodatno omejitev glede časa, v katerem lahko vozila z dovoljenjem prevozijo območje za pešce na lastna parkirna mesta ali garaže. Zaradi slednjega dejstva je pristojni organ v svojem ponovnem odločanju o vlagateljevi prošnji ponovno odločal, tokrat po določilu 36. člena Odloka/2007. Pristojni organ je v svojem ponovnem postopku ponovno preveril zemljiškoknjižno lastništvo predmetnega zemljišča in parkirnih mest in ugotovil, da je zemljišče nesporno v lasti Mestne občine Ljubljana ter sledeč mnenju v sodbi sodišča, glede na trditev vlagatelja, da je predmetna parkirna mesta imel v posesti več kot 15 let in ob dejstvu, da je bilo po vedenju pristojnega organa predmetno zemljišče in parkirna mesta povsem javna površina z možnostjo brezplačnega parkiranja za kogarkoli in da ne obstaja nobeno dovoljenje ali soglasje iz preteklosti, ki bi komurkoli dovoljevalo kakšno prednostno pravico uporabe zemljišča in parkirnih mest, pisno pozval vlagatelja, da svojo vlogo za izdajo dovoljenj dopolni v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1710/2007-12, torej z dokazili o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. Vlagatelj je dne 31. 5. 2010 poslal pristojnemu organu pisni odgovor brez zahtevanih kakršnokoli dokazil o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. V svojem odgovoru je le ponovil svojo trditev, da ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let, kar pa po vedenju tukajšnjega pristojnega organa, kot že navedeno, ne drži. Lastnik zemljišča – Mestna občina Ljubljana, je v tem vmesnem času v skladu z Odlokom o cestnoprometni ureditvi, predmetno zemljišče in parkirna mesta preuredila, obnovila in so po določilih odloka rezervirana za parkiranje vozil stanovalcev s stalnim prebivališčem z območij za pešce, z oznako dovolilnice S3. V pritožbi tožnik pravi, da je dne 23. 1. 2007 s pisno vlogo zaprosil Oddelek za gospodarske javne službe in promet za izdajo 8 dovolilnic za prevoz cone za pešce na ulici O. in sicer od Dalmatinove ulice do dvorišča objekta ulice O., kjer ima tožnik že več let parkirna mesta. Slednji je z odločbo, št. 371-137/07-02 z dne 29. 1. 2007 odločil na tak način, da je pritožniku izdal 8 dovolilnic za prevoz območja za pešce ulice O. na dvorišče objekta ulice O., v Ljubljani. Tožnik je kasneje zaprosil isti organ zaradi razdelitve medsebojnih parkirnih mest med pritožnikom, Okrajnim, Okrožnim in Vrhovnim sodiščem za izdajo 38 dovolilnic za prevoz cone za pešce zgolj iz previdnosti, saj je na dovolilnicah bila navedena registrska številka vozila, kateremu je dovoljeno prečkati območje cone za pešce, uslužbenci zavoda pa prihajajo z različnimi vozili oz. se izmenjujejo na parkirnih mestih. Naslovni organ takrat tožniku ni ugodil ter je v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da pritožnik ni lastnik zemljišča, do katerega dostop prosi za prevoz cone za pešce ter da bodo ta sporna parkirna mesta, kjer so do sedaj parkirali uslužbenci tožnika namenjena za parkiranje vozil stanovalcev z območij za pešce. Tožnik je pred Upravnim sodiščem RS dne 21. 7. 2007 vložil tožbo, slednje pa je s sodbo, opr. št. U 1710/2007-12 z dne 20. 10. 2009 pritožniku ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Izpodbijana odločba je napačna in nepravilna, saj se opira zgolj na lastništvo spornih nepremičnin in tudi ne upošteva napotila Upravnega sodišča RS. Tožnik ponovno poudarja, da ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let in že na podlagi tega mu gre vsaj pravica do brezplačne uporabe. Velja tudi opozoriti na diskriminatornost prvostopenjskega organa, saj je tožnik od njega dne 9. 10. 2009 prejel ponudbo, št. 371-741/2008-7 PS za ureditev parkirišča ob ulici O. pred stavbo ..., in sicer s predlogom za dodelitev 19 parkirnih mest in s katero je tožniku ponudil 9 oziroma 10 parkirnih mest za potrebe lastnikov B., Č. in Zavoda A., oziroma drugih uporabnikov, ki gostujejo v prostorih objekta na naslovu ulica O. Prvostopenjski organ je sicer formalno pozval tožnika za dostavo dokazil o lastništvu oz. pravici do razpolaganja spornih parkirnih mest, z izpodbijano odločbo pa zahtevi oziroma prošnji za izdajo dovolilnic ni ugodil, ker tožnik ni dostavil dokazil o razpolaganju s parkirnimi mesti na spornem zemljišču, parc. št. 2688 k.o. ... Tožnik je že tekom prejšnjega postopka prvostopenjskemu organu dostavil vso dokumentacijo oziroma dokazila, ki upravičujejo njegovo zahtevo za dodelitev dovolilnic. Še enkrat pa tožnik poudarja, da lastninska pravica na nepremičnini še ne pomeni, da nekdo drug nima na isti nepremičnini kakšne druge pravice, ki je lahko pravica do uporabe ali največkrat služnostna (služnostna pravica je pravica na tuji stvari), npr. pravico do prehoda, pešpoti, vožnje ipd., s tem pa seveda nikakor ni okrnjena sama lastninska pravica lastnika, ki pa je seveda dolžan trpeti od dopustiti dejanja služnostnega upravičenca. Zavod svojo dejavnost na tem naslovu opravlja že najmanj 15 let, saj ima s Č. d.o.o., ki je lastnik nepremičnine sklenjeno veljavno dolgoročno najemno pogodbo, na podlagi katere opravlja svojo dejavnost na ulici O., kar je organu vseskozi dobro znano. Prvostopenjski organ je tudi očitno prezrl, da tožnik opravlja dejavnost, za katero ima podlago v zakonu in ki je pomembna za vse državljane in tudi občane Ljubljane. Na ulici O. imata sedež imenovani zdravnik ter Zdravstvena komisija, ki odločata o pravicah zavarovancev iz zdravstvenega zavarovanja, zaposleni (večinoma medicinsko in administrativno osebje) pa tudi morajo imeti neoviran oz. prost dostop do poslovnih prostorov, saj je njihova narava dela takšna, da morajo biti mobilni. Z odločbo prvostopenjskega organa so oteženi pogoji za delo zavoda, ki ne opravlja pridobitne dejavnosti.

Z drugostopenjskim aktom je župan zavrnil pritožbo kot neutemeljeno. V obrazložitvi akta navaja, da ni sporno, da pritožnik ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča oziroma parkirnega mesta. Iz sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 1710/2007 izhaja, da se je s tem strinjalo tudi sodišče, je pa po mnenju sodišča v zadevi ostalo nepojasnjeno, ali ima tožnik pravico do uporabe navedenih parkirnih mest. V ponovljenem postopku je prvostopni organ pisno pozval tožnika, da svojo vlogo za izdajo dovoljenja dopolni z dokazili o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. Pritožnik je podal pisni odgovor brez zahtevanih dokazil o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. V odgovoru je pritožnik ponovil svojo trditev, da ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let, kar pa po vedenju prvostopnega organa ne drži. Ni pa pritožnik predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazoval pravico do uporabe navedenih parkirnih mest. Dejstvo je, da je bilo predmetno zemljišče in parkirna mesta javna površina z možnostjo brezplačnega parkiranja za kogarkoli. Mestna občina Ljubljana – lastnik zemljišča je predmetno zemljišče in parkirna mesta preuredila in obnovila. Tožnik dokazil o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču tudi po pisnem pozivu prvostopnega organa v ponovljenem postopku ni predložil. Ob tem je treba poudariti, da mora stranka za svoje navedbe sama predlagati dokaze in če je to mogoče, dokaze tudi predložiti (140. člen ZUP). To pa pomeni, da upravni organ v konkretnem postopku ni dolžan raziskovati podlage za trditve tožnika, temveč je dokaze dolžan predlagati tožnik in če je le mogoče, dokaze tudi predložiti. Glede navedbe, da je tožnik že tekom prejšnjega postopka prvostopnemu organu dostavil vso dokumentacijo oziroma dokazila, ki opravičujejo njegovo zahtevo za dodelitev dovolilnic je pritožbenih organ mnenja, da „priloga 1 – razporeditev parkirišč pred poslovno stavbo na ulici O., Ljubljana – 11. 2. 2007“ (načrt parkirnih mest, na katerem je označeno, s katerimi parkirnimi mesti naj bi razpolagal tožnik), ne more biti dokazilo o razpolaganju tožnika s predmetnimi parkirnimi mesti. Gre namreč le za računalniško izdelano razporeditev parkirišča. Tožnik ni predložil nobene listine, ki bi dokazovala pravico uporabe predmetnih parkirnih površin. Navedbe tožnika, da svojo dejavnost opravlja že najmanj 15 let in ima s Č. d.o.o., ki je lastnik nepremičnine sklenjeno veljavno dolgoročno najemno pogodbo, na podlagi katere opravlja svojo dejavnost, ni dokaz o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. Lastnik predmetnega zemljišča oziroma parkirnih mest je Mestna občina Ljubljana. Zahtevanega dokazila tudi ne more nadomestiti trditev tožnika, da je predmetna parkirna mesta imel tožnik v posesti več kot 15 let. Dejstvo je, da je predmetno zemljišče in parkirna mesta javna površina z možnostjo brezplačnega parkiranja za kogarkoli in po vedenju pristojnega organa MOL ne obstaja nobeno dovoljenje in soglasje iz preteklosti, ki bi komurkoli dovoljevalo kakšno prednostno pravico uporabe zemljišča in parkirnih mest. Po presoji pritožbenega organa tudi sklicevanje tožnika, da je od prvostopnega organa prejel ponudbo, št. 371-741/2008-7 PS za ureditev parkirišča na ulici O. pred stavbo B. in sicer s predlogom za dodelitev 19 parkirnih mest in s katero je tožniku ponudil 9 oziroma 10 parkirnih prostorov ne dokazuje pravice uporabe parkirnih mest. Pritožbeni organ se tudi ne more strinjati z navedbo tožnika, da gre za diskriminatornost prvostopnega organa, ker je od prvostopnega organa prejel ponudbo za ureditev parkirišča na ulici O. Glede navedbe tožnika, da zavod opravlja dejavnost, za katero ima podlago v zakonu in je pomembna za vse državljane in občane Ljubljane, pojasnjuje, da se z Odlokom zagotavlja varen in nemoten promet na občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana, v okviru katerega so določeni tudi parkirni prostori. Vozila stanovalcev s stalnim bivališčem na območju za pešce ter vozila pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, lahko z dovolilnico pristojnega organa prevozijo območje za pešce s popolno prepovedjo motornega prometa do lastnega parkirnega prostora ali garaže pod določenimi pogoji. Gre za omejeno uporabo parkirnih prostorov oziroma prevoze območja za pešce, zato lahko ustrezno dovolilnico pridobi le tisti, ki izpolnjuje pogoje iz Odloka. Ti so naslovljeni na vse prebivalce Mesta Ljubljana enako, prav tako pa so parkirne dovolilnice oziroma prevozi območja za pešce vsem prebivalcem dostopne pod enakimi pogoji. Tisti, ki pogojev ne izpolnjuje, pa je ne more dobiti. Po presoji pritožbenega organa tožnik ni izkazal pravice uporabe obravnavanih parkirnih mest. Tožnik toži na odpravo odločbe tožene stranke z dne 12. 7. 2010, št. 371-297/2007-19 in z dne 23. 9. 2010, št. 371-297/2007-21. V tožbi pravi, da je nesporno, da je tožeča stranka imela sporna parkirna mesta že več kot 15 let, k vlogi pa je tudi predložila načrt parkirnih mest, na katerem je jasno označeno, s katerimi naj bi razpolagala. Prav tako je nesporno, da ima tožeča stranka pravico do uporabe spornih parkirnih mest, dokončno odločbo tožene stranke pa je potrebno odpraviti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično kršitve materialnega prava. Dne 9. 10. 2009 je tožeča stranka od tožene stranke prejela ponudbo z dne 5. 10. 2009 za ureditev parkirišča na ulici O. pred stavbo B., s katero je ponudila 9 oziroma 10 parkirnih prostorov za potrebe lastnikov B., Č. in Zavoda A. oziroma drugih uporabnikov, ki gostujejo v prostorih objekta na ulici O. Tožena stranka je tožeči predlagala, da se del površine parc. št. 2622 k.o. ..., ki je v lastni B., Č. in tožeče stranke nameni koridorju za pešce v širni 2,0 m (ob fasadi objekta), preostali del v širini 3,0 m pa parkiranju, s tem, da se tožena stranka in navedeni lastniki dogovorijo glede souporabe tega dela tako, da se določeno število parkirnih mest za navedene lastnike uredi na zemljišču MOL-a, hkrati pa navedeni lastniki soglašajo z ureditvijo določenega dela parkirnih prostorov za potrebe stanovalcev na zemljišču parc. št. 2622 k.o. ... in na tak način naj bi bili obe zemljišči optimalno izkoriščeni, hkrati pa naj bi bile zagotovljene primarne funkcije, kot so neovirana komunikacija pešcev, neoviran dovoz do trgov in dvorišč ter neovirana uporaba vhodov v objekt (Višje sodišče, Okrajno sodišče in drugi vhodi). Tožeča stranka se s tem predlogom ni strinjala in je z dopisom z dne 9. 11. 2009 toženo stranko pozvala, naj izda novo odločbo, ki bo upoštevala pridobljene pravice in tožeči stranki dodelila 19 parkirnih mest na parc. št. 2622, v skladu s sodbo Upravnega sodišča. Meni, da zahteva ne more biti sporna, saj tožeča stranka ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let in že na podlagi tega ji gre vsaj pravica do brezplačne uporabe. Glede na navedeno in na razumevanje dikcije sodbe Upravnega sodišča je tožeča stranka mnenja, da ima pravico do uporabe navedenih parkirnih mest, kar pa bi tožena stranka pri izdaji odločbe morala upoštevati. Tožeča stranka pa ji je z dopisom pojasnila svoje stališče do problematike ter navedla, da slednja že razpolaga z vso dokumentacijo v tej upravni zadevi in da je njen poziv zgolj formalistične narave. V pritožbi je opozorila na diskriminatornost prvostopenjskega organa, saj je od njega dne 9. 10. 2009 prejela ponudbo za ureditev parkirišča ob ulici O. pred stavbo B. in sicer s predlogom za dodelitev 19 parkirnih mest in s katero je tožeči stranki ponudil 9 oziroma 10 parkirnih prostorov za potrebe lastnikov B., Č. in Zavod A., oziroma drugih uporabnikov, ki gostujejo v prostorih objekta na naslovu ulica O. Tožeča stranka je upravičeno pričakovala, da bo tožena stranka upoštevala napotilo sodbe naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da določb Odloka o cestnoprometni ureditvi ni mogoče razumeti v pomenu, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da se za imetnika parkirnega mesta šteje le zemljiškoknjižni lastnik zemljišča. Tožeča stranka pa je mnenja, da je njena zahteva nesporna, saj ima parkirna mesta v posesti že več kot 15 let in že na podlagi tega je upravičena do izdaje dovolilnic. Tožeča stranka svojo dejavnost na tem naslovu opravlja že najmanj 15 let, saj ima s Č. d.o.o., ki je lastnik nepremičnine, sklenjeno veljavno dolgoročno najemno pogodbo, na podlagi katere opravlja svojo dejavnost na ulici O., kar je toženi stranki dobro znano in tega tudi ni nikoli zanikala. Na ulici O. imata sedež imenovani zdravnik ter Zdravstvena komisija, organa tožeče stranke, ki odločata o pravicah zavarovancev iz zdravstvenega zavarovanja, zaposleni pa tudi morajo imeti neoviran oziroma prost dostop do poslovnih prostorov, saj to zahteva njihova narava dela. Z zanikanjem pravice tožeče stranke pa so njeni pogoji za delo oteženi, če že ne onemogočeni.

Predlaga odpravo obeh odločb in da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna izdati tožnici 19 dovolilnic za prevoz predmetnega območja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v ponovljenem postopku upravni organ pisno pozval tožnika, da svojo vlogo za izdajo dovoljenja dopolni z dokazili o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. Tožnik je podal pisni odgovor brez zahtevanih dokazil o razpolaganju s parkirnimi mesti na predmetnem zemljišču. Po presoji tožene stranke tudi sklicevanje tožnika, da je od prvostopnega organa prejel ponudbo za ureditev parkirišča na ulici O. pred stavbo B. in sicer s predlogom za dodelitev 19 parkirnih mest in s katero je tožniku ponudil 9 oziroma 10 parkirnih prostorov, ne dokazuje pravice uporabe parkirnih mest. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je smiselno štelo, da tožnik izpodbija samo prvostopenjsko odločbo, kajti po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/206, 62/2010) tožnik v upravnem sporu v primeru kot je obravnavani lahko izpodbija le prvostopenjski akt, ker je z njim odločeno o pravni koristi stranke, ne pa tudi drugostopenjski akt, če je z njim zgolj zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev. Določba 1. odstavka 28. člena Odloka/2001, ki jo je interpretiralo Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 1710/2007-12 z dne 20. 10. 2009, in določba 1. odstavka 36. člena Odloka/2007, ki jo je tožena stranka morala uporabiti v predmetni zadevi, se v relevantnem delu ne razlikujeta, zato je za rešitev obravnavanega upravnega spora bistveno, ali je tožena stranka v ponovnem postopku upoštevala omenjeno sodbo Upravnega sodišča z dne 20. 10. 2009. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ravnala v skladu z napotki sodišča in je tožeči stranki dala možnost, da v ponovnem postopku dokazuje obstoj pravice do uporabe parkirnih mest na ulici O. Ta procesni vidik med strankama niti ni sporen. Med strankama pa je ostal spor o tem, ali tožnica ima pravico do uporabe na predmetnih parkiriščih. Kadar je neka civilna pravica sporna med strankama oziroma če ni nobene listine, ki bi izkazovala pravico do uporabe na stvari, potem bi morala stranka, ki ji je ugotovitev sporne pravice v interesu, pravico dokazati pred pristojnim sodiščem. Z golim sklicevanjem v upravnem postopku na 15-letno prakso parkiranja tožeča stranka tožnica, brez sklicevanja na katero koli pravno podlago, tožnica obstoja pravice do uporabe v upravnem postopku ni izkazala, pri čemer je sodišče upoštevalo nasprotne argumente tožene stranke iz upravnih določb. To pomeni, da ima tožena stranka prav, ko je odločila, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da ima pravico do uporabe na predmetnih parkiriščih. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Dejstvo, da je tožena stranka tožniku ponudila nekaj parkirnih mest v okviru reševanja problema parkiranja v navedenem delu mesta, kar je stvar avtonomne odločitve tožene stranke, ne more imeti vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).