15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in Ž., ki jo zastopa mag. B. B. iz Z. Z., ter C. C. in Č. Č., obeh iz Ž. in Ž., ki ju po pooblastilu njune zakonite zastopnice A. A. zastopa mag. B. B. iz Z. Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1702/2006 z dne 14. 12. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. 1849/2006 z dne 15. 11. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-160/2006 (1352-08) z dne 29. 6. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. Zoper navedeno odločitev so pritožniki vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

V ustavni pritožbi pritožniki zatrjujejo, da Vrhovno sodišče "ne razume zakonskih pogojev za izvedbo pospešenega postopka". Menijo, da Upravno sodišče ni odločalo o ugovorih napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka, Vrhovno sodišče pa naj teh v pritožbi zatrjevanih napak ne bi ugotavljalo. Navajajo, da so v pritožbi navedeni kršitvi utemeljevali s tem, da pritožnikov o ključnem razlogu za domnevno zlorabo instituta azila niso seznanili in jim omogočili, da se do njega opredelijo. Povedali naj bi, da policisti morebitnim prosilcem za azil preprečujejo, da zaprosijo za azil, in sicer tako, da jim povejo, da azila tu ni oziroma da ga ni za njih, ipd. Zaradi navedenega naj bi zahtevali izvedbo glavne obravnave. Na takšne tožbene navedbe naj Upravno sodišče ne bi odgovorilo. Sporna naj bi bila tudi obrazložitev zavrnitve predloga za soočenje prve pritožnice s policisti. Navajajo, da so v tožbi in pritožbi zatrjevali, da je bistveno vprašanje, ali so pritožniki za svojo zamudo pri vložitvi prošnje za azil imeli logično in sprejemljivo razlago, in ne, ali so imeli možnost prositi za azil ali ne. Na navedeno sodišči nista odgovorili. S tem naj bi kršili 22. člen Ustave. Izpodbijana sodba naj bi bila v relevantnih delih očitno napačna. Menijo še, da tudi izpodbijana sodba kaže na splošno pristranskost sodišč pri obravnavanju azilnih zadev. Pravica do azila (kot pravica iz 34. člena Ustave) naj bi bila kršena z napačno uporabo materialnega prava pri presoji, kaj je treba razumeti pod pravočasno vloženo prošnjo. Ustavne pravice pritožnikov naj bi bile kršene tudi z odločanjem na podlagi z Ustavo neskladne pete alineje 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZAzil). Sporna naj bi bila tudi zavrnitev predloga za presojo ustavnosti te določbe. Menijo, da je sodišče dolžno predlog sprejeti (če je relevanten za izid sojenja) ali pa navesti vsebinske razloge za zavrnitev strankinih argumentov o protiustavnosti sporne zakonske določbe.

MNZ v odgovoru na ustavno pritožbo pojasnjuje, zakaj je štelo, da so pritožniki prošnjo za azil vložili izključno z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev in s tem zlorabili institut azila. Pritožniki odgovarjajo, da se MNZ ni v ničemer opredelilo do stališč ustavne pritožbe, temveč le ponavlja stališča iz izpodbijane odločbe.

B.

V konkretnem postopku je bila pritožnikom prošnja za azil zavrnjena na podlagi prve alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil, ki določa da se prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrne, če temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Kdaj se šteje ravnanje prosilca za azil za zavajanje oziroma zlorabo postopka, določa 36. člen ZAzil. V tej določbi so taksativno opredeljeni primeri, v katerih se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka. V obravnavani zadevi je bila prošnja za azil kot očitno neutemeljena zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da gre za situacijo, urejeno v peti alineji prvega odstavka 36. člena ZAzil, ki določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Navedbe pritožnikov, da je Vrhovno sodišče napačno razumelo in razlagalo zakonske kriterije za uvedbo pospešenega azilnega postopka (kaj pomeni "pravočasna vložitev" prošnje za azil), po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava. S tem pa ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali izpodbijane odločitve temeljijo na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču ali gre za primer očitno napačne odločitve brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo označiti za arbitrarno. To bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Upravni organ in sodišča so celovito in razumno obrazložili, na podlagi katerih okoliščin in dejstev so sklepali, da gre za primer zlorabe azilnega postopka, ki je urejen v peti alineji prvega odstavka 36. člena ZAzil, ter na tej podlagi njihovo prošnjo za azil zavrnili kot očitno neutemeljeno oziroma takšno odločitev MNZ ocenili kot pravilno. Pojasnjujejo, da so pritožniki dvakrat nezakonito vstopili v Republiko Slovenijo. Ko so bili pri ponovnem nezakonitem vstopu nastanjeni v Centru za tujce, so vložili prošnje za azil. To naj bi storili šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce. Pritožniki kljub večim priložnostim, ko so prišli v stik z uradnimi osebami, do navedenega trenutka niso izrazili namere vložiti prošnje za azil. Vse navedeno naj bi kazalo na to, da se prosilci v matični državi niso čutili resnično ogrožene. Ocenili so tudi, da ravnanja in izjave prvo navedene pritožnice v prošnji za azil niso prepričljiva in kažejo na njeno neverodostojnost. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem Vrhovnega sodišča, da se v pospešenem postopku "preverja, ali so izjave prosilca logične, skladne, popolne in verjetne glede na splošno znane informacije, in presodi, ali so ravnanja prosilca izključno usmerjena v pridobitev azila". Pritožniki menijo, da se metoda preverjanja skladnosti izjav prosilca za azil lahko uporabi samo v rednem ugotovitvenem postopku. Prosilci za azil morajo prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva že v prošnji za azil (29. člen ZAzil), pristojni organ pa mora njihove navedbe preveriti in dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo pospešenega postopka. Razlika med rednim in pospešenim postopkom ni v stopnji dokaznega bremena, ki ga nosijo prosilci za azil, temveč v dejstvih, ki jih ugotavlja pristojni organ. V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. V rednem postopku pa pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, ki so relevantni za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V obeh postopkih pa mora pristojni organ med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje.

Pritožnikom tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev sodišča nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov, da se sodišči nista opredelili do zahtevane izvedbe glavne obravnave ter do predloga za prekinitev azilnega postopka in sprožitev presoje ustavnosti pete alineje prvega odstavka 36. člena ZAzil, neutemeljen. Glede zavrnitve predloga za soočenje pritožnice s policisti ter izvedbe glavne obravnave je Vrhovno sodišče med drugim ugotovilo, da je Upravno sodišče pravilno odločilo, saj pritožniki v tožbi niso navedli nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno presojo relevantnega dejanskega stanja ter s tem na odločitev v zadevi. Sodišči nista sledili predlogu pritožnikov, naj sodišče prekine postopek in sproži postopek presoje ustavnosti pete alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil. Šteli sta, da določba ni neustavna. V zvezi s tem očitkom Ustavno sodišče ob ugotovljenem še dodaja, da je že v zadevi št. Up-70/96 z dne 22. 5. 1996 (OdlUS V, 197) zapisalo, da iz 156. člena Ustave in 23. člena ZUstS jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. Tako mora ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo. Ne gre torej za to, da bi sodišči prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in stališči, na katerih temeljijo izpodbijane odločitve.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje. Kljub navedenemu Ustavno sodišče ugotavlja, da iz vlog pritožnikov izhaja, da o prošnji za azil pritožničinega moža še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na navedeno Ustavno sodišče zato opozarja na določbo 3. člena ZAzil, ki se nanaša na vprašanje celovitosti družine in vprašanje pravice ožjih družinskih članov prosilca za azil in begunca, ter prvi odstavek 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – KOP), ki določa, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo, in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki zagotavlja pravico do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan