Jedro

Direktor tožene stranke je tožnika odslovil iz organizacije, že prej pa mu je onemogočil delati na njegovem delovnem mestu, s tem, da mu ni odredil nobenih drugih del. Preprečil mu je dostop do dokumentacije, ki bi jo tožnik potreboval pri svojem delu ter zaklenil prostor, v katerem je tožnik prej opravljal svoje delo. S temi ravnanji je direktor tožene stranke kršil pravice tožnika in mu ni omogočil dela. Zato tožena stranka tožniku ne more očitati, da je bila tožnikova odsotnost z dela iz omenjenih razlogov neupravičena.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavijo odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika dne 25.9.1996, da se ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu od 25.9.1996 priznati pravice iz delovnega razmerja v obsegu, kot ga je določilo. Razsodilo je tudi o zahtevku tožene stranke zaradi preveč izplačanih plač v letu 1996, ki ga je uveljavljala tožena stranka v nasprotni tožbi tako, da je ta zahtevek zavrnilo, nasprotno tožbo pa v delu, v katerem je tožena stranka v njej uveljavljala svoj odškodninski zahtevek do tožnika (1.157.453,00 SIT s pripadki), zavrglo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot računovodja. Od 25.9.1996 do 3.10.1996 je bil odsoten z dela, kar so organi tožene stranke šteli kot neupravičeno odsotnost z dela ter odločili, da mu delovno razmerje preneha dne 25.9.1996 na temelju 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Kot dokazana dejstva je sodišče prve stopnje štelo, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke prišlo do spora v zvezi z opravljanjem dela tožnika, zaradi česar je direktor septembra 1996 zaklenil tožnikovo pisarno in mu rekel, da nima več vstopa vanjo, hkrati pa mu ni dodelil drugih del. Njegova pisarna je bila ves čas zaklenjena. Tožnik je še naprej prihajal v organizacijo do 24.9.1996. Tega dne ga je direktor odslovil, od takrat dalje pa tožnik ni več prihajal na delo. Nasprotno tožbo tožene stranke je v delu, v katerem je tožena stranka uveljavljala odškodnino, sodišče zavrglo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni uveljavljala odškodnine v organizaciji po postopku, ki ga določa zakon, in da zato niso bili izpolnjeni pogoji za sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka tožene stranke pred sodiščem.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo tožnikove trditve in izpovedi nekaterih prič. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, kakšne vrste in intezitete naj bi bila sila oziroma grožnja, ki naj bi jo direktor domnevno izvajal nad tožnikom, da je ta 24.9.1996 zapustil prostore tožene stranke. Upoštevalo tudi ni, da je bil tožnik v času, ko je bil odsoten z dela, pridobitno aktiven. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Presodilo je, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, ker je sodišče pravilno ugotovilo odločilna dejstva in svoje odločitve ustrezno obrazložilo. Tako je po presoji sodišča druge stopnje dokazano, da je direktor tožene stranke tožniku onemogočil opravljanje dela v času, za katerega je bila tožniku očitana neupravičena odsotnost z dela. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravici tožnika do povračila izgubljenega zaslužka ter v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlen na kmetiji in da ni upravičen do vseh priznanih denarnih prejemkov. V zadevi so ostala neraziskana številna odločilna vprašanja. Sodišči ne bi smeli nekritično verjeti pristranskim pričam, ki toženi stranki niso naklonjene in so do tožene stranke celo maščevalno razpoložene.

Izpovedale so le tisto, kar so izvedele od drugih o tem, da je direktor tožene stranke tožnika dne 24.9.1996 "napodil" iz organizacije. Sodišči bi morali verjeti priči, ki je podprla izpoved direktorja tožene stranke, zaslišati pa bi morali tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišči nista upoštevali, da bi se moral tožnik, potem ko je bil neupravičeno odsoten z dela, vrniti v organizacijo ter opravljati delo do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožniku ni bil onemogočen prihod v organizacijo in tudi ni res, da bi ga direktor tožene stranke 24.9.1996 odslovil. Res je le, da mu je zaradi slabega dela preprečil dostop do dokumentacije. Zoper to pa bi tožnik lahko ugovarjal. Med strankama je bila končno sklenjena tudi poravnava, po kateri je tožniku 31.10.1996 prenehalo delovno razmerje, če ni mogoče šteti, da mu je prenehalo že dne 25.9.1996. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne. Tožnik je dokazal, da ga je direktor tožene stranke odslovil ter mu onemogočil ter preprečil delo. Poravnava, ki jo omenja tožena stranka, ni bila sklenjena, odločanje o tem vprašanju pa bi bilo odločanje zunaj tožbenega zahtevka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določilih 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ne obstajajo pogoji za uporabo omenjenih zakonskih določil, ki so bila pravni temelj za odločanje o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je v obsežnem in temeljito izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, iz katerih je utemeljeno sklepalo, da je bila odsotnost tožnika od 25.9.1996 do 3.10.1996 upravičena, sodišče druge stopnje pa je s to presojo sodišča prve stopnje utemeljeno soglašalo. Iz izpovedi številnih prič je bilo ugotovljeno, da je direktor tožene stranke tožnika dne 24.9.1996 odslovil iz organizacije, že prej pa mu je onemogočil delati na njegovem delovnem mestu, s tem, da mu ni odredil nobenih drugih del. Preprečil mu je dostop do dokumentacije, ki bi jo tožnik potreboval pri svojem delu ter zaklenil prostor, v katerem je tožnik prej opravljal svoje delo. S temi ravnanji je direktor tožene stranke kršil pravice tožnika in mu ni omogočil dela. Zato tožena stranka tožniku ne more očitati, da je bila tožnikova odsotnost z dela iz omenjenih razlogov neupravičena.

Revident navaja, da sodišči tožniku ne bi smeli priznati pravice do izgubljenega zaslužka, ker je tožnik v času odsotnosti z dela opravljal druga dela. Ta očitek je neutemeljen, saj sodba o tem vprašanju še ni pravnomočna, zato revident tega ugovora ne more uspešno uveljaviti z revizijo. Revizijsko sodišče ni preizkušalo sodbe in sklepa sodišča druge stopnje v tistem delu, v katerem je potrdilo sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje, s katerima je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke in zavrglo tožbo tožene stranke zoper tožnika, ker revident sodbe in sklepa sodišča druge stopnje v tem delu ni izpodbijal. Revidentove navedbe o neverodostojnosti nekaterih prič in nezanesljivosti njihovih izpovedb kot tudi o neustreznosti zavrnitve zaslišanja prič, ki jih je predlagal, so ugovori zoper dokazno presojo sodišč, s katerimi tožena stranka izpodbija popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče teh navedb ne more obravnavati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Zmotna je revidentova trditev, da je bil tožnik dolžan od odločitve o prenehanju delovnega razmerja do dokončnosti te odločitve prihajati na delo, saj je iz ugotovitev sodišč razvidno, da je bilo ravnanje tožene stranke z njim takšno, da ni mogel pričakovati, da mu bo v primeru vrnitve v organizacijo tožena stranka omogočila nadaljnje delo. Tožena stranka celo sama v reviziji navaja, da je tožniku preprečila dostop do dokumentacije, ki bi jo potreboval pri delu ter do njegovega delovnega mesta. Tožena stranka tožniku ni izdala sklepa o razporeditvi, iz česar bi tožnik lahko sklepal, da lahko pri toženi stranki spet dela. Tudi navedbe revidenta, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 31.10.1996 na podlagi poravnave, ki bi smiselno lahko bila pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja (2. točka 100. člena ZDR), ni utemeljena, saj do pisnega sporazuma ni prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki le poskušali skleniti poravnavo, katere element bi bil tudi pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.10.1996, torej poravnava ni uspela, kar je bil tudi razlog, da je tožena stranka potem, ko poskus poravnave ni uspel, odločila s sklepom o ugovoru tožnika, s katerim je ta izpodbijal odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja.

Revident sodbe sodišča druge stopnje ni izpodbijal zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče revizije iz tega razloga ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče odločilo, da je dolžna sama nositi stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.