Jedro

Če se z laboratorijsko analizo uvoženega blaga, ki ga uvoznik uvrsti v določeno tarifno oznako, ugotovi, da je treba glede na sestavo blaga blago uvrstiti v drugo tarifno številko, za katero pa je carinska stopnja drugačna - večja, se naknadno obračuna razlika carinskih in drugih dajatev. Stroške laboratorijske analize plača carinski zavezanec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 328/98-10 z dne 23.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbi tožene stranke z dne 26.10.1998 in z dne 27.10.1998. Z odločbo z dne 26.10.1998 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 11.3.1998. S to odločbo je prvostopni organ po uradni dolžnosti blago, ki je bilo z enotno carinsko listino Carinske izpostave PCC K. z dne 22.12.1997, sproščeno v prost promet in prijavljeno v tarifno oznako 2710 00 749 kombinirane nomenklature carinske tarife po Uredbi o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo - prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 72/96, v nadaljevanju Uredba), s carinsko stopnjo 5 %, na podlagi laboratorijske analize uvrstil v tarifno oznako 2710 00 670 kombinirane nomenklature carinske tarife s carinsko stopnjo 10 %. Tožeči stranki pa je naknadno obračunal carino v znesku 9,227.278,00 SIT. Z izpodbijano odločbo z dne 27.10.1998 pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije z dne 10.3.1998, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo povprečnih stroškov preiskave v carinskem laboratoriju v znesku 10.000,00 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih v sodbi ni ponovno navajalo (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi s tožbo pa je še dodalo, da je glede na določbe Uredbe in glede na mnenje carinskega laboratorija z dne 11.5.1998 tudi po njegovem mnenju tožena stranka ravnala pravilno, ko je pritrdila odločitvi prvostopnega organa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore glede napačnega jemanja vzorca, saj so bile to nedopustne tožbene novote po 3. odstavku 14. člena ZUS. Tožeča stranka oziroma špediter namreč ni ugovarjala načinu jemanja vzorca ob samem jemanju vzorca niti ob sestavi zapisnika o jemanju vzorca z dne 30.12.1997. Glede na to je po presoji prvostopnega sodišča bila pravilna odločitev, da stroške analize v znesku 10.000,00 tolarjev plača tožeča stranka, kar je v skladu s 1. točko 3. odstavka 19. člena Pravilnika o pregledu blaga ter o pogojih in načinu jemanja vzorcev blaga (Uradni list RS, št. 56/95, 33/96 in 95/97, v nadaljevanju Pravilnik).

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na tožbo ter v zvezi s tem predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je ugovor glede napačnega jemanja vzorcev nedopustna tožbena novota po 3. odstavku 14. člena ZUS in da jo je treba iz tega razloga zavrniti kot nedovoljeno. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka oziroma špediter tega ugovora ni podal ob jemanju vzorca in ob pisanju zapisnika, izhaja iz zapisnika o jemanju vzorcev z dne 30.12.1997. Ker je bilo z analizo v carinskem laboratoriju (strokovno mnenje z dne 26. 2. 1998) ugotovljeno, da so sestavine uvoženega blaga drugačne, kot je to navedeno v tarifni oznaki ... kombinirane nomenklature carinske tarife, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa, da je treba uvoženo blago glede na njegove sestavine uvrstiti v tarifno oznako ... Kombinirane nomenklature carinske tarife, za katero pa je carinska stopnja 10%. Zato je tudi pravilna odločitev, da mora tožeča stranka plačati dodatno carino. Pravilna in zakonita pa je bila tudi odločitev, da stroške laboratorijske analize plača tožeča stranka. Po 1. točki 3. odstavka 19. člena Pravilnika se namreč obračun stroškov opravljene preiskave izda deklarantu, če se s preiskavo vzorcev ugotovi, da je bila v carinski deklaraciji navedena napačna tarifna številka iz nomenklature carinske tarife, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.