Jedro

Pravilna je obrazložitev pritožbenega sodišča, da je sicer denarno nekonkretiziran dajatveni zahtevek iz pravnomočne sodbe dajal zadostno podlago za konkretni izračun obveznosti dolžnika in je zatorej neuspešno revidentovo sklicevanje na nemožnost vedenja, koliko je dolžan izplačati predlagateljici individualnega delavnega spora zato je napačno razlogovanje revidenta, da je škoda nastala šele z izvršitvijo sodbe. Takrat se je škoda materializirala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je potrditvah tožnika slednjega zastopal kot odvetnik v delovnem sporu pred Sodiščem združenega dela v Mariboru. Ker naj tožena stranka ne bi ravnala skladno z tožnikovim naročilom in v omenjeni zadevi ni vložila pritožbe, se je morala tožeča stranka zadovoljiti z izidom predmetnega individualnega delovnega spora in tako, ne da bi izkoristila zakonsko pravico do pritožbe, izplačati udeleženki - predlagateljici individualnega delovnega spora znesek 7.881.174,95 SIT. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od toženca zaradi kršitve mandatnega razmerja uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 7.881.174,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2002 dalje do plačila. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da pritožbeno sodišče napačno enači izid postopka s trenutkom nastanka škode. Škoda po njegovem mnenju nastane šele z izvršitvijo sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku naj bi bila podana, ker je podano protislovje med izrekom odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Republike Slovenije Pdp 1704/94 z dne 13.3.1996, v katerem ni navedena ne glavnica niti višina obresti, ki ju mora revident izplačati delavki M. G., in oceno pritožbenega sodišča na straneh 3, zadnji odstavek in 4, prvi odstavek. Sodba pritožbenega sodišča tudi nima razlogov o uveljavljanem pritožbenem očitku, da tožeči stranki škoda ni bila znana vse dokler ji v izvršilnem postopku ni bil z njenega računa preknjižen vtoževani znesek. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo, da tožeča stranka ni mogla postaviti določnega tožbenega zahtevka dokler ni vedela, koliko bo z njenega računa v izvršilnem postopku prenesenega denarja na račun M. G.. Pritožbeno sodišče se tudi ni izjasnilo o pritožbenih navedbah tožnika, da je toženec ob vložitvi revizije in ustavne pritožbe zavajal tožnico, da postopek še ni zaključen. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zato, ker v sodbi pritožbenega sodišča ni distinkcije med pojmi škoda, izid pravde in trenutek nastanka škode. Opustitev tega razlikovanja pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe pritožbenega sodišča. Predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Glavno vprašanje v tej zadevi je, ali je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč na to vprašanje odgovorili pritrdilno, medtem ko tožeča stranka v reviziji zagovarja nasprotno stališče in v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V predmetni zadevi se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev in ne za odškodninsko terjatev za neposlovno škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta. Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne v skladu z prvim odstavkom 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti (opustitvi vložitve pritožbe, kar v tem primeru predstavlja zatrjevani škodni dogodek in hkrati tudi zatrjevano škodo). V skladu s tretjim odstavkom 376. člena ZOR predmetna terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Škodni dogodek in nastanek škode vedno ne sovpadata. Vendar pa v predmetni zadevi ne more biti dvoma, da je s pravnomočno sodbo tožniku postal znan obstoj njegove materialne obveznosti nasproti M. G.. V navedeni odločbi delovnega sodišča so bili vsebovani tudi vsi okvirni elementi za možno določitev obsega denarne obveznosti tožeče stranke nasproti M. G., kar pomeni, da je bila najpozneje takrat zatrjevana škoda tožeče stranke povsem določljiva. Pravilno je namreč stališče sodišča druge stopnje, da se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodnine. Vedenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino. Zatorej ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Zato je napačno razlogovanje revidenta, da je škoda nastala šele z izvršitvijo sodbe. Takrat se je škoda materializirala. Revidentovo razlogovanje bi privedlo do nevzdržnega zaključka, da se s prisilno izvršbo dolžniku povzroči škoda. V predmetni zadevi zatrjevana škoda izvira iz kršitve poslovne obveznosti in ne iz izvršilnega postopka. Izvršilni postopek je namreč postopek, ki je potreben le v primeru, da morajo sodišča opraviti prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin in ne predstavlja postopka, v katerem dolžnik šele izve za obseg oziroma višino svoje obveznosti. Dolžnikova obveznost je sestavni del predloga za izvršbo (40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in le izvršilni naslov, v katerem je med drugim naveden obseg terjatve, je primeren za izvršbo (21. člen ZIZ).

Tudi vložitev ustavne pritožbe ne zadrži izvršitve pravnomočne odločbe sodišča (razen v primerih iz 39. člena Zakona o ustavnem sodišču); zato je dodatni razlog sodišča druge stopnje za končno odločitev nepotreben, ne predstavlja pa zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz točke 14 drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča namreč izhaja, da je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka vezanost zastaranja terjatve na trenutek pravnomočnosti odločbe v individualnem delovnem sporu. Kljub temu, da vložitev izrednih pravnih sredstev ne vpliva na izvršljivost sodne odločbe, je dodatni argument pritožbenega sodišča naveden zgolj kot podkrepitev nosilnega argumenta za zavrnitev tožbenega zahtevka (tudi če bi se zastaralni rok štel od vročitve odločbe o izrednem pravnem sredstvu, to ne bi vplivalo na končno odločitev sodišča).

Iz drugega odstavka na strani 4 obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča izhaja, da so navedeni razlogi o obsegu ter višini škode in zatorej nestrinjanje revidenta z vsebinsko odločitvijo sodišča ne more predstavljati zatrjevane kršitve določbe pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je v sodbi obrazložilo, da je sicer denarno nekonkretiziran dajatveni zahtevek iz pravnomočne sodbe dajal zadostno podlago za konkretni izračun obveznosti tožnika in je zatorej neuspešno revidentovo sklicevanje na nemožnost vedenja, koliko je dolžan izplačati predlagateljici individualnega delovnega spora. Iz istega razloga je neutemeljena revizijska navedba, da pritožbeno sodišče ne loči med pojmi škoda, izid pravde in trenutek nastanka škode.

Tudi zatrjevanje revidenta, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da je toženec ob vložitvi izrednega pravnega sredstva in ustavne pritožbe zatrjeval, da postopek še ni zaključen, ne more biti uspešno, saj je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na strani 3 razvidno, da po mnenju sodišča vložitev ustavne pritožbe v konkretnem primeru ne premika časovne meje za začetek teka zastaranja. Sodišče druge stopnje pa je vsebinsko obravnavalo ter se opredelilo do vseh tistih navedb pritožnika, ki so bile pomembne za odločitev, zato sodišču druge stopnje ni moč očitati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.