Jedro

V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je predmet izvršitve. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Murska Sobota, kot prvostopenjski organ s sklepom o upravni izvršbi odločila, da je odločba Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U06172-1753/2016-3 (U950-07) z dne 4. 8. 2016 (v nadaljevanju odločba), s katero so bili tožniku odrejeni ukrepi za odpravo nepravilnosti in določen rok za njihovo izvršitev, izvršljiva dne 31. 8. 2016. Ker tožnik ni v celoti izvršil odrejene ukrepe, in sicer sterilizacije psice in sterilizacije mačk, kar je bilo odrejeno v 2. in 7. točki izreka citirane odločbe bo denarna kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena v 10. točki izreka odločbe, prisilno izterjana na stroške zavezanca. V primeru, če bo tožnik kot zavezanec še naprej ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo iz navedene odločbe, torej da ne bo pisno poročal o izvršitvi navedene odločbe, bo kot prisilni ukrep določena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR.

2. Tožnik se je zoper sklep o upravni izvršbi pritožil in ga izpodbijal v celoti, saj je v odgovoru na odločbo prvostopenjskega organa, katero je slednjemu posredoval dne 12. 9. 2016, kjer je nesporno navedel, da je vse obveznosti izpolnil oz. da sploh ni bilo potrebe po tem, da se katere koli obveznosti izpolni oz. nepravilnosti odpravi. Tožena stranka kot organ druge stopnje meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbe upravnega postopka, pravilno uporabil materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Tožena stranka se sklicuje na določbe 298. člena in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik je po pooblaščencu vložil tožbo v upravnem sporu, katero je naslovil kot predlog za dovolitev revizije, vendar je kasneje predlagal popravek vloženega sodnega predloga v smislu vložitve tožbe v upravnem sporu. V tožbi uveljavlja kršitev materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik navaja, da je kontrolni inšpekcijski organ prve stopnje opravil ogled na kraju samem na domu tožnika dne 29. 7. 2017, kjer je bila prisotna žena tožnika, ki je podpisala zapisnik ne vedoč za kakršne koli nepravilnosti. V samem zapisniku ni bilo nobenih ugotovitev oz. nepravilnosti, zato ga je tudi žena tožnika podpisala. Inšpekcijski organ bi po mnenju tožnika moral pred postopkom na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) preveriti identiteto skrbnika živali, vendar tega ni storil, saj lastnika ni bilo doma. Tako je bila tožniku odvzeta ustavna pravica možnosti sodelovanja v postopku, kar je ugotovil potem, ko je dobil odločbo veterinarskega inšpektorja z dne 4. 8. 2016, da mora odpraviti vse nepravilnosti oz. ukrepe z dnem vročitve odločbe, katere pa iz zapisnika ne izhajajo, niti iz katerega koli drugega akta ali prvostopenjskega inšpekcijskega kontrolnega organa. Odločba je bila vročena tožniku dne 9. 8. 2016, vendar tožnik nobenih ukrepov ni mogel odpraviti, saj za to ni imel možnosti, niti pravne podlage.

4. Tožnik je imel v času izdaje odločbe z dne 4. 8. 2016 in prejete 9. 8. 2016 v lasti psico O., ki je imela 3 mladiče in so se še prehranjevali s sesanjem matere. Odločba v 2. točki glasi, da skrbnik mora skrbnico O. sterilizirati za preprečitev rojstva nezaželjenih živali in to izvršiti takoj, kar pa ni mogoče, saj je psica O. imela 3 tedne stare mladiče. Sterilizacija v tem času ni mogoča, saj se s sterilizacijo spremeni hormonsko stanje živali, kar pa v konkretnem primeru pomeni, da psica ne bo imela več občutka matere. Prav tako se mladičev ne sme ločiti od matere najmanj 8 tednov po skotitvi. ZZZiv v 11. členu ne definira natančno kdaj je potrebno opraviti sterilizacijo ampak zgolj napotuje, da mora skrbnik hišne živali poskrbeti, da s sterilizacijo prepreči rojstvo nezaželjenih živali oz. tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po ZZZiv. Kaj je nezaželjena žival zakon ne definira, zagotovo pa psica O. in njeni mladiči niso nezaželjeni, zato je odločba v tem delu nezakonita, saj nalaga zavezancu izvršitev dejanja, ki nima materialno pravne podlage. Kdaj je potrebno psico, ki je že kotila mladiče sterilizirati, tudi ni nikjer določeno. Ker gre za operativni poseg, ki vedno prinaša negotovost, lahko tudi prinese nezaželjene posledice, kot so inkotinenca, prekomerna telesna teža ali nenazadnje sprememba značaja, ki je v primeru psičke O. izjemen.

5. Določba 22. člena Ustave RS zagotavlja vsakemu državljanu, da aktivno sodeluje v postopku varovanja svojih pravic, kakor je to določeno tudi v 2. členu ZUP, vendar je ta ustavna pravica bila tožniku kršena, saj se v postopku ni mogel opredeliti do odločilnih dejstev, niti izpovedovati svojega stališča oz. nasprotne argumente iz prvostopenjske določbe. Ker iz ugotovitev kontrolnega organa na kraju samem kršitve niso bile ugotovljene, ta pa je bil opravljen 29. 7. 2017, bi bilo potrebno tožniku omogočiti neposredno zaslišanje v upravnem postopku. Ne glede na to že sam zapisnik po svojem datumu ne ustreza dejanskemu stanju, niti iz zapisnika ne izhaja katera koli nepravilnost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti. Tožnik se je oglasil pri organu prve stopnje na pojasnilo na možnost vložitve kakršnega koli rednega ali izrednega pravnega sredstva, vendar mu slednji tega ni nudil, ker odgovorne osebe, torej osebe, ki je opravila kontrolni inšpekcijski pregled ta dan ni bilo v službi oz. mu je bilo pojasnjeno, da je teden dni odsotna. Prav tako odločba tožene stranke ni bila vročena pooblaščencu tožnika, s čemer je tudi kršena pravica do pravnega varstva.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno porabil določbe ZUP, pravilno uporabil materialno prvo ter pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje v zadevi. Tožniku kot zavezancu je uradni veterinar Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin izdal odločbo št. U06172-1753/2016-3 (U950-07) z dne 4. 8. 2016, s katero je odredil odpravo nepravilnosti v zvezi zadeve zaščite hišnih živali. Tožnik ni v celoti izvršil odrejene ukrepe in sicer sterilizacije psice in sterilizacije mačk, kar je bilo odrejeno v 2. in 7. točki citirane odločbe, zato bo denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena v 7. točki izreka odločbe, Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) prisilno izterjala na stroške zavezanca. V skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP je bila tožniku zagrožena denarna kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Prvi odstavek 292. člena ZUP določa, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. S pritožbo zoper izpodbijani sklep v izvršilni zadevi ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja po pravnomočni odločbi. Roki določeni v odločbi štejejo za materialne roke, ki pa praviloma niso podaljšljivi, razen če področni zakon tako določa. Prvi odstavek 293. člena ZUP določa, da se upravna odločba po uradni dolžnosti ustavi oz. odpravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni tožnik ali če upravičenec zahtevo umakne oz. če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Tožena stranka meni, da ni razlogov za ustavitev upravne izvršbe ker obveznosti tožnika niso izpolnjene.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je predmet presoje zakonitost izpodbijanega sklepa o upravni izvršbi. Z izpodbijanim sklepom se izvršuje odločba Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U06172-1753/2016-3 (U950-07) (odločba) z dne 4. 8. 2016, ki jo je po uradni dolžnosti izdal veterinarski inšpektor na podlagi 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) in na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ter 42. člena ZZZiv.

9. Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP). Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da je odločba, ki se izvršuje, izvršljiva dne 31. 8. 2016 in pritožba zoper sklep o upravni izvršbi ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka 292. člena ZUP). Tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v 30. členu določa, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno, kar predstavlja izjemo od pravila o suspenzivnem učinku pritožbenega roka ter vložitve pritožbe.

10. Ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za upravno izvršbo s prisilitvijo, torej za izvršbo za nedenarno obveznost, ki ima podlago v 298. členu ZUP, in sicer za primer, ko je zavezanec dolžan opraviti določeno dejanje (kot v konkretnem primeru), ali je dolžan kaj dopustiti, trpeti ali se vzdržati določenega dejanja, ali dati kakšno stvar. V tem primeru organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Organ, ki opravi izvršbo, začne izvršbo s tem, da s sklepom o dovolitvi izvršbe zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če se v danem naknadnem roku ne bo vzdržal tistega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali ne bo dopustil oz. storil tistega, kar je njegova obveznost. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen.

11. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je predmet izvršitve. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu.

12. Tožnik v tožbi zatrjuje, da se v postopku izdaje odločbe, ki se izvršuje ni mogel opredeliti do odločilnih dejstev, niti izpovedati svojih stališč in uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja vsakemu državljanu, da aktivno sodeluje v postopku varovanja svojih pravic. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča oz. upravnega organa samovoljno odstopa od ustaljene sodne prakse oz. upravne prakse. Tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, tožnik glede na navedeno stališče ne more uveljavljati v postopku predmetne tožbe zoper sklep o upravni izvršbi, zato so ti ugovori neutemeljeni in postopek upravne izvršbe ne odstopa od ustaljene sodne prakse, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave RS.

13. Tožniku je bila odločba, ki je predmet izvršbe vročena dne 9. 8. 2016 in je imel možnost podati pritožbo in obrazložiti svoje argumente in stališča. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik naslovil na toženo stranko dopis z dne 12. 9. 2016, ki ga očitno tožena stranka ni obravnavala kot pritožbo, saj o njem ni odločala. Kolikor je vložena pravočasna pritožba zoper odločbo, ki se izvršuje in o njej upravni organ ni odločal, se lahko od upravnega organa zahteva izdajo upravnega akta. V primeru ne izdaje upravnega akta oziroma vročitve, je možna tožba v upravnem sporu (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1).

14. Izjemoma sme organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, da se izvršitev odrejenih ukrepov odloži, če se ugotovi, da bi z izvedbo odrejenega ukrepa nastala nepopravljiva škoda, ki je drugače ni mogoče odvrniti, z odlogom pa zdravje ljudi in živali ni ogroženo (92. člen ZVMS).

15. Glede na obrazloženo, da tožnik s tožbo v upravnem postopku zoper sklep o dovolitvi upravne izvršbe ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, se sodišču ni bilo treba opredeliti do ugovorov, ki se nanašajo na postopek in utemeljenost izdaje odločbe, ki se izvršuje.

16. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen ZUS-1). Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 17. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, zato je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.