Jedro

Predlagatelji niso upravičeni zahtevati od Republike Slovenije izročitve delnic določene delniške družbe. Odločanje o konkretnih vrednostnih papirjih v sodnih odločbah bi po eni strani podaljševalo sodne postopke, po drugi strani pa bi bila lahko vprašljiva izvršitev odločbe, saj bi se lahko zgodilo, da bi imela Republika Slovenija v lasti manj delnic konkretne delniške družbe, kot naj bi jih izročila upravičencu po pravnomočnih sodnih odločbah, izdanih v med seboj neodvisnih postopkih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v 1. točki izreka glasi: "1. Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 68/92 z dne 1.7.1992, se dedičema po pokojnih upravičencih A.Z. in B.Z., predlagateljema A.Z. in M.Z., določi odškodnina v valorizirani vrednosti kupnine v višni 1.427.000,00 din, kot je to razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 20.7.1956 za nepremičnino vl. št. 965 k.o. ... v obliki delnic v lasti Republike Slovenije v vrednosti 3.598.899,00 SIT. Republika Slovenija je v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa dolžna predlagateljema A.Z. in M.Z. izročiti oziroma nanju prenesti delnice, ki jih ima v svoji lasti, vsakemu v vrednosti 1.799.449,50 SIT, da ne bo izvršbe. Kar zahtevata predlagatelja več oziroma drugače, se zavrne." Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka Republika Slovenija dolžna plačati predlagateljema odškodnino v znesku 3.598.899,00 SIT za premoženje, nepremičnino, vpisano v vl. št. 965 k.o., ki je bilo danes pokojnima A.Z. in M.Z. zaplenjeno, a je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.7.1992, opr. št. I Ips 68/92, kazen zaplembe premoženja odpravljena, in to v obliki delnic družbe Telekom Slovenije d.d., ki so v lasti Republike Slovenije in sicer vsakemu od predlagateljev po 180 navedenih delnic. Republiki Sloveniji je naložilo, da predlagateljema povrne stroške postopka v znesku 423.824,00 SIT (2. točka izreka sklepa), pod točko 3. izreka sklepa pa je predlog zoper vse ostale nasprotne udeležence zavrnilo. Proti sklepu se pritožuje Republika Slovenija, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da ima predlagatelj pravico zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, v obliki delnic, vendar pa to le v delnicah, s katerimi Republika Slovenija v ta namen razpolaga. Predlagatelja bi lahko izbirala in sodišče bi lahko odločilo le o obliki odškodnine v delnicah, nikakor pa nista upravičena do izbire prav določenih delnic konkretne delniške družbe.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbenem postopku je sporna pravilnost materialnopravne odločitve sodišča prve stopnje, ki je predlagateljema prisodilo odškodnino v obliki delnic družbe Telekom Slovenije d.d.. Pravna podlaga za zahtevano odškodnino je določba 4. odstavka 145.b člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-G), ki je s sprejetjem novega Zakona o izvrševanju kazenskih sanikcij (266. člen ZIKS, Ur.l. RS, št. 22/2000) ostal v veljavi. Po določbi citiranega zakona je zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju Republika Slovenija. 145.a člen ZIKS-G določa, da se glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91-I z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije), torej 42. člen ZDen, po katerem upravičencem, katerim premoženja ni mogoče vrniti, pripada odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, in na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Odškodnina v obveznicah gre upravičencem tudi, če upravičenec zahteva delnice, pa mu jih ni mogoče ponuditi. Po sodni praksi (tako tudi sklep II Ips 50/2001 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9.1.2002) sodišče v denacionalizacijskem postopku odloči o razmerju med upravičencem in zavezancem tako, da odloči, ali je zahteva utemeljena in ali ima upravičenec pravico do vrnitve premoženja v naravi, v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjih ali v denarju (odškodnina). O vseh ostalih vprašanjih se odloča naknadno s sporazumom, ali v ustreznih postopkih. Temelj za uveljavljanje izplačila odškodnine je tedaj odločba sodišča, ki opredeljuje upravičence in zavezance ter vrnitev konkretnega premoženja v naravi ali nadomestnega premoženja. Na podlagi te določbe se upravičenci in zavezanci sporazumejo o izvršitvi odločbe, ali pa se odločba izvrši v ustreznem postopku. Zato bosta predlagatelja po pravnomočnosti sodne odločbe lahko zahtevala, da jima zavezanka Republika Slovenija v izvršitev svoje obveznosti ponudi izbiro med delnicami, ki jih ima v lasti, in ki jih je mogoče prenesti na upravičenca. Če se upravičenca ne odločita za nobeno od njih, pa imata v skladu z določbo 2. odstavka 42. člena ZDen pravico izbirati namesto delnice obveznice, izdane po Zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (ZIOOZP, Ur.l. RS, št. 49/99, Uredba, Ur.l. RS, št. 84/99). Odločanje o konkretnih vrednostnih papirjih v sodni odločbi bi namreč po eni strani podaljševalo sodne postopke, po drugi strani pa bi bila lahko vprašljiva izvršitev odločbe, saj bi se lahko zgodilo, da bi imela Republika Slovenija v lasti manj delnic konkretne delniške družbe, kot naj bi jih izročila upravičencem po pravnomočnih (sodnih) odločbah, izdanih v med seboj neodvisnih postopkih.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in ob pravilni uporabi materialnopravnih določb, ki so v tem sklepu citirane, sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot je odločeno v izreku tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).