Jedro

Očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi spornih izumov, ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma, spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena.

Varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, je zagotovljeno v določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi in aneks podpisal in s tem soglašal tudi z višino določene nagrade.

Tožnik zahteva dodatno nagrado zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času od podpisa pogodb do vložitve tožbe. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR.

Izrek

I. Pritožbi tožnika mag. A.A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka v zvezi z II. točko izreka sodbe delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg v I. in III. točki izreka prisojenih zneskov plačati: - zakonske zamudne obresti od neto zneska nagrade za izum C., obračunane od bruto zneska 45.579,80 EUR (I. točka izreka sodbe) od 8. 9. 2008 do plačila ter - zakonske zamudne obresti od neto zneska nagrade za izum B., obračunanega od bruto zneska 15.694,00 EUR (III. točka izreka sodbe), od 8. 9. 2008 do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali, zadeva pa je bila obravnavana tudi na Vrhovnem sodišču RS, ki je odločalo o reviziji tožene stranke zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča v zvezi z vmesno sodbo.

S prvo delno in vmesno sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v tej zadevi (opr. št. I Pd 2035/2008 z dne 25. 5. 2011), je sodišče zavrnilo naslednje tožbene zahtevke: tožbeni zahtevek prvega tožnika mag. A.A. za spremembo pogodbe in zvišanje nagrade za izum C. (po pogodbi z dne 20. 11. 2003), tako da znaša nagrada prvega tožnika 6.002.735,23 EUR, s tem da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku razliko (med pripadajočo in prejeto nagrado) v znesku 5.963.743,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi od 8. 9. 2008 do plačila (1. točka izreka); tožbeni zahtevek drugega tožnika mag. D.D. za spremembo pogodbe in zvišanje nagrade za izum C. (po pogodbi z dne 20.11. 2003), tako da znaša nagrada drugega tožnika 1.292.896,82 EUR, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati drugemu tožniku razliko (med pripadajočo in prejeto nagrado) v znesku 1.284.499,18 EUR z zakonskimi zamudnimi od 8. 9. 2008 do plačila (2. točka izreka); tožbeni zahtevek prvega tožnika za spremembo pogodbe (z dne 10. 8. 2006) in zvišanje nagrade za izum E., tako da znaša nagrada prvega tožnika 580.043,92 EUR, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku razliko (med pripadajočo in prejeto nagrado) v znesku 578.894,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2008 do plačila (3. točka izreka); tožbeni zahtevek prvega tožnika mag. A.A. za spremembo pogodbe (z dne 23. 12. 2004) in zvišanje nagrade za izum B., tako da znaša nagrada prvega tožnika 946.688,20 EUR, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku razliko (med pripadajočo in že prejeto nagrado) v znesku 939.959,75 EUR z zakonskimi zamudnimi od 8. 9. 2008 do plačila (4. točka izreka); tožbeni zahtevek prvega tožnika mag. A.A. za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 19.894,00 EUR s pp iz naslova šikaniranja oziroma mobinga s strani tožene stranke v času od leta 2004 do prenehanja delovnega razmerja v maju 2007 (6. točka izreka) ter z vmesno sodbo razsodilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do prvega tožnika mag. A.A. pri izumu F. (F.) ter pri izumu G. (G.) (5. točka izreka delne in vmesne sodbe).

Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama prvega tožnika mag. A.A. ter tožene stranke v tem sporu odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1002/2011 z dne 22. 2. 2013, tako da je: ugodilo pritožbi prvega tožnika mag. A.A. in razveljavilo 1. in 4. točko izreka delne sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

V preostalem delu je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, saj prvi tožnik ni vložil pritožbe zoper 3. in 6. točko sodbe, prav tako pa se zoper sodbo v 2. točki izreka ni pritožil drugi tožnik mag. D.D..

Zoper pravnomočno sodbo VDSS, s katero je bila potrjena vmesna sodba sodišča prve stopnje (glede odškodninske odgovornosti tožene stranke v zvezi z izumi F. in G.) je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo. S sodbo opr. št. VIII Ips 149/2013 z dne 11. 11. 2013 je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) ter vmesno sodbo sodišča prve stopnje (v 5. točki izreka), tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek (prvega) tožnika mag. A.A., da mu je tožena stranka kot odškodnino za zmanjšanje osebnega premoženja v obliki premoženjskih pravic dolžna plačati znesek 3.253.671,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika mag. A.A. v obsegu, v katerem je bila prvotna odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Predmet obravnave v tej zadevi sta torej le tožbena zahtevka tožnika mag. A.A., ki se nanašata na spremembo oziroma določitev (višje) nagrade in plačilo razlike med pripadajočo nagrado in prejetimi zneski iz tega naslova (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) za izuma C. ter B..

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Aneks z dne 10. 8. 2006, ki je bil sprejet v zvezi s pogodbo z dne 20. 11. 2003 o določitvi nagrade za izum C., se glede nagrade tožnika A.A. spremeni tako, da znaša nagrada tožnika 72.013,80 EUR bruto. Tožena stranka je dolžna tožniku ob upoštevanju že prejetih zneskov obračunati še nagrado v višini 45.579,80 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja plačati tožniku ustrezen neto znesek, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Pogodba o določitvi nagrade za izum B. z dne 23. 12. 2004 se med tožnikom A.A. in toženo stranko spremeni tako, da znaša nagrada tožnika 22.694,00 EUR bruto. Tožena stranka je dolžna tožniku ob upoštevanju že prejetih zneskov obračunati še nagrado v višini 15.694,00 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja plačati tožniku ustrezen neto znesek, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške postopka v višini 30.219,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila." Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE: Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita ter krši ustavne in konvencijske pravice tožene stranke, in je posledica kršitev in napak sodišča, med katerimi izpostavlja zlasti naslednje: glede nepravilne uporabe materialnega prava: trditvena podlaga, čezmerno prikrajšanje, prepoved povratne veljave zakona, nepravilna uporaba 112. člena OZ, nepravilna ugotovitev obstoja bistveno spremenjenih okoliščin; glede bistvenih kršitev pravil postopka: odločanje izven postavljenega zahtevka, neobrazloženost sodbe v bistvenem delu in neopredelitev do navedb tožene stranke, kršitev pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

V pritožbi navaja, da tožnik zahteva izplačilo dodatne nagrade iz naslova izumov C. in B. zato, ker naj bi bili nagradi nepravični že v času sklenitve pogodb, saj bi morali biti izračunani po nemški metodologiji z uporabo licenčne analogije. Dodatno pa naj bi bilo pri izračunu nagrade treba upoštevati tudi povečanje planov pri toženi stranki, vse to pa tudi po novi (pravični) metodologiji. Tožnik v tem postopku dejansko ni zatrjeval bistveno spremenjenih okoliščin, ki naj bi nastopile po sklenitvi pogodbe, zaradi katerih naj bi bil upravičen do dodatne nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR, pač pa je zatrjeval očitno nesorazmerje med vrednostmi medsebojnih izpolnitev že ob sklenitvi pogodbe C., aneksa in pogodbe B., oziroma da so bile določene nagrade izumiteljem (tudi tožniku) povsem neprimerne in nesorazmerne s koristjo in prispevki tožene stranke. Tožnik je tako skozi ves postopek dejansko zatrjeval čezmerno prikrajšanje po 118. členu OZ, ki daje stranki možnost v enem letu od sklenitve pogodbe zahtevati razveljavitev pogodbe, če je bilo ob sklenitvi pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, vendar pa zahtevka na razveljavitev pogodbe C., aneksa oz. pogodbe B. ni postavil. Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi se v zvezi z domnevno bistveno spremenjenimi okoliščinami glede izumov C. in B. lahko uporabi šesti odstavek 18. člena ZPILDR, čeprav so bili tako pogodba C. kot aneks in pogodba B. sklenjeni, preden je stopila v veljavo sprememba ZPILDR, ki je v šestem odstavku 18. člena ZPILDR uveljavila institut bistveno spremenjenih okoliščin. Po mnenju sodišča je konkretno pogodbeno razmerje med tožnikom in toženo stranko še trajalo na dan vložitve tožbe, saj je šlo za izvajanje pravic in obveznosti v zvezi z uporabo izuma v izdelkih, ki jih je tožena stranka proizvajala tudi po podpisu pogodb in gre v predmetni zadevi za nepravo retroaktivnost. Stališče sodišča v izpodbijani sodbi je nepravilno in nezakonito.

Tožena stranka je pravico izkoriščati izuma (z vidika novele ZPILDR) v celoti pridobila v preteklosti, ko je prevzela izuma C. in B.. Tožena stranka je izum C. popolno prevzela dne 22. 1. 2002, izum B. pa 10. 10. 2003. Skladno z 8. členom v tem času veljavnega ZPILDR so z vročitvijo pisne izjave delavcu, s katero delodajalec popolno prevzema službeni izum, na delodajalca prešle vse pravice na izumu. Ne glede na to, da patenta za izuma C. in B. še veljata, in da tožena stranka ta dva izuma do določene mere še uporablja oziroma ju je uporabljala v času vložitve tožbe, je dejstvo, da so bili tako pogodba C. kot tudi aneks in pogodba B. izpolnjeni že pred uveljavitvijo novele ZPILDR, pri toženi stranki pa gre za izvrševanje že pridobljenih pravic tožene stranke. Pravno razmerje med tožnikom in toženo stranko se je v celoti začelo in zaključilo v preteklosti, ko je tožena stranka od tožnika oba izuma prevzela, tožnik pa je za to prejel celotno dogovorjeno plačilo. Ko je začel veljati šesti odstavek 18. člena ZPILDR, iz pogodbe C., aneksa C.) in pogodbe B. nobena izmed strank ni imela nobenih neizpolnjenih terjatev ali obveznosti več. Glede na to ni mogoče govoriti o razmerju trajne narave niti o še ne zaključenem razmerju med pravdnima strankama, ki učinkuje še v prihodnosti ali podobno in tako tudi ni mogoče govoriti o nepravi retroaktivnosti, pač pa gre za pravo retroaktivnost, ki je prepovedana z Ustavo RS (prvi odstavek 155. člena URS). Situacija bi bila drugačna le, če bi pravdni stranki sklenili na primer licenčno pogodbo s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji, ali pa če bi se (za izuma iz delovnega razmerja) dogovorili za letno izplačilo nagrade v določenem odstotku od realizacije prodaje. Temu stališču pritrjuje tudi sodba VS RS z dne 11. 11. 2013 (opr. št. VIII Ips 149/2013 z dne 11. 11. 2013).

Tudi v kolikor bi bilo stališče sodišča pravilno, pa po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za povratno veljavo te določbe. Tudi pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo. Ali je ta kršitev opravičljiva, pa je po sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 124/2010) odvisno zlasti od ugotovitve, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive, kakšna je teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca ter pomen javnega interesa po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. Javni interes za retroaktivno veljavo določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR (za prilagoditve nagrade za delavce, ki so izum že ustvarili v preteklosti) ne obstaja. Stimulacija inovacij, ki jo kot javni interes želi prikazati tožnik, ne more učinkovati za nazaj, ampak lahko učinkuje le za izumiteljsko dejavnost v prihodnosti. Z retroaktivno veljavo zakonske določbe bi se zasledoval le premoženjski interes posameznika, nikakor pa ne javna korist. Poleg tega v letih 2003 in 2004 tožena stranka tudi ni mogla pričakovati, da bodo take spremembe v letu 2007 vnesene v naš pravni red. Klavzula rebus sic stantibus je res že prej obstajala, a učinkuje bistveno drugače kot določba šestega odstavka 18. člena ZPILDR. Pogodbena stranka po določbah OZ lahko zahteva le razvezo pogodbe (in posledično vsaka stranka vrne, kar je prejela), sprememba pogodbe pa je možna le ob soglasju druge pogodbene stranke. Ureditev po OZ temelji na enakem obravnavanju strank, šesti odstavek 18. člena ZPILDR pa omogoča delavcu, da enostransko zahteva višjo nagrado, hkrati pa preprečuje delodajalcu, da bi zahteval znižanje (vrnitev) že plačane nagrade, kar pomeni, da gre za določbo, ki je namenjena zaščiti delavca.

Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prvemu zahtevku tožnika ugodilo tudi na podlagi instituta spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ, z utemeljitvijo, da se lahko ta institut smiselno uporablja tudi v delovnih sporih in tako tudi v obravnavani zadevi, kar pa ne drži. Na podlagi 112. člena OZ se s tožbo lahko zahteva le razveza pogodbe, ne pa tudi njena sprememba, zahtevka za razvezo pogodbe pa tožnik ni postavil. Po prvem odstavku 112. člena OZ je mogoče razvezo pogodbe uveljavljati, če so po sklenitvi pogodbe nastopile okoliščine, ki vplivajo na pogodbene obveznosti in otežujejo obveznost ene stranke ali se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, pri čemer mora biti v obeh primerih vplivnost spremenjenih okoliščin taka, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Te predpostavke v predmetni zadevi niso izpolnjene, saj je 112. člen OZ – glede na te predpostavke – mogoče uporabiti le za pogodbe, ki še niso bile izpolnjene, pogodba C., aneks in pogodba B. pa so vsi že izpolnjeni. Zato že pojmovno ne morejo nastopiti okoliščine, ki otežujejo obveznosti ene od pogodbenih strank oz. se zaradi teh okoliščin ne da doseči namena pogodbe. Sodišče se v izpodbijani sodbi nepravilno sklicuje na sodbo VS RS, opr. št. II Ips 153/2011 z dne 15. 9. 2011, iz katere naj bi izhajalo, da je prilagoditev nagrade, če glede tega ni soglasja volje strank, mogoča le s sodbo, ki ima značaj prenovitve pogodbe in to nadomešča soglasno voljo pogodbenih strank. V tej zadevi sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili za klavzulo rebus sic stantibus, in sicer, da bosta pogodbo ustrezno spremenili, če se v določenem roku določen dogodek ne bo zgodil, navedeno pa naj bi predstavljalo spremenjeno okoliščino. Glede tega pa nato nista dosegli soglasja volj, zaradi česar bi bila prilagoditev možna le s sodbo. V obravnavani zadevi pa je situacija drugačna. Pravdni stranki sta v pogodbi C. predvideli spremenjene okoliščine in na podlagi tega dogovora sklenili aneks, drugega dogovora glede morebitnih spremenjenih okoliščin pa pravdni stranki nista sklenili. Glede izuma B. pa se pravdni stranki s pogodbo B. nista dogovorili za uporabo klavzule rebus sic stantibus. Po določbah 112. člena OZ lahko prizadeta stranka zahteva le razvezo pogodbe, ne more pa izsiliti njene spremembe. Te določbe ni možno uporabiti kot pravne podlage za spremembo obeh pogodb oz. aneksa, kot je to nepravilno storilo sodišče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nepravilno zaključilo, da so v zvezi z uporabo izumov C. in B. podane bistveno spremenjene okoliščine (razlike med planirano in dejansko realizirano prodajo). Pri tem je v 52. točki obrazložitve (nepravilno) zaključilo, da je porast proizvodnje v višini 30 % določenih proizvodov ali več tisti kriterij, ki izkazuje bistveno spremenjene okoliščine, ne da bi pojasnilo, na kakšen način je prišlo do tega zaključka. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Po nemški teoriji zahtevka za prilagoditev nagrade ni, če so se okoliščine spremenile v takem obsegu, ki so ga stranke lahko pričakovale ali bi ga morale pričakovati. Po stalni praksi nemškega razsodišča se pri dogovoru o pavšalni nagradi kot prekoračitev napovedanega obsega zaradi nepričakovano povečanega prometa lahko upošteva le, če je obseg uporabe približno trikrat večji od tistega, ki je še zajet v napovedi. Pravica do prilagoditve lahko npr. izhaja iz dejstva, da se industrijska pravica uporablja bistveno dlje, kot sta stranki sprva pričakovali oz. je bila predvidljiva od trenutka ureditve nadomestila, ali če se promet na nepredviden način izjemno poveča. Tudi po praksi slovenskih sodišč mora biti dogodek nepredvidljiv oz. nepričakovan, kar pa npr. ni v primeru velikega in izjemno naglega skoka cen.

Aneks in pogodba B. o načinu izračuna nagrade (torej okoliščinah, na podlagi katerih sta bili nagradi dogovorjeni) molčita, kar pomeni, da se okoliščine tako že pojmovno ne morejo spremeniti. Zato povečanje prodaje glede na plane, kot ga je ugotovil izvedenec H.H., ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin. Prodaja X. z izumoma C. in B. bi morala biti vsaj trikrat višja od planirane, kar pa ni bila. Podatki o prodaji teh izdelkov, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja H.H. z dne 6. 10. 2015, tudi kažejo, da se realizacija (prodaja X. z izumoma C. in B.) ni povečala nenadoma ali na nepredvidljiv način, saj se je v letu 2007 v primerjavi z letom 2006 le zmerno povečala, v letu 2008 pa celo padla.

V zvezi z izumom B. iz mnenja izvedenca H.H. (pod točko 11.3) izhaja, da je tožena stranka načrtovala uporabo izuma B. zlasti v kombinaciji z izumom C.. Številke, vezane zgolj na uporabo B. izuma (ne v kombinaciji z C.), so zanemarljive. Zato številk B. (plani vs. realizacija) ni mogoče brati ločeno. Povišanje prodaje X. z izumoma C. in B. ter doba uporabe izumov C. in B. v proizvodnji X. nista nepričakovana in nepredvidljiva dogodka. Masovna proizvodnja X. z izumom B. je bila načrtovana in pričakovana. To izhaja tudi iz izpovedi prič, zlasti I.I., enega od izumiteljev izuma B. ter vodje programa X. pri toženi stranki, pa tudi iz izpovedi J.J..

Pravdni stranki sta se že s pogodbo C. dogovorili za nov dogovor v primeru spremenjenih okoliščin (uporabe izuma v drugih proizvodih tožene stranke, konkretno v proizvodih X.) in ga tudi realizirali s sklenitvijo aneksa, s katerim sta se izrecno dogovorili, da z aneksom dogovorjena nagrada, predstavlja celotno nagrado. S tem se je tožnik strinjal in tako že iz tega razloga ni upravičen do nikakršne dodatne nagrade, tudi v kolikor bi se okoliščine v zvezi s prodajo X. z izumom C. bistveno spremenile, pa se niso. Tožena stranka je podala obsežna naziranja glede bistveno spremenjenih okoliščin, tako pravne kot tudi dejanske narave (med drugim v prvi, deveti in dvajseti pripravljalni vlogi), vendar se sodišče do teh navedb v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, s tem pa je kršilo pravico tožene stranke do izjave.

Prvostopenjsko sodišče se je (nepravilno in neobrazloženo) postavilo na stališče, da naj bi že realizacija 30 % nad plani pomenila bistveno spremenjene okoliščine. Pri tem pa je tožniku priznalo dodatno nagrado za izum C. tudi za obdobje 2009 - 2013, čeprav iz mnenja H.H. z dne 25. 10. 2016 izhaja, da se je prodaja X. z izumom C. v obdobju 2009 - 2013 v primerjavi z obdobjem 2004 - 2008 povečala le za 6,80 %. Sodišče je s tem, ko je tožniku tudi za to obdobje priznalo dodatno nagrado, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Podrejeno tožena stranka nasprotuje izračunu dodatnih nagrad, ki je po njenem mnenju napačen. Pri izračunu dodatne nagrade je sodišče ob upoštevanju izvedenskega mnenja H.H. odločilo, da tožniku za obdobje 2009 - 2014 (izum B.) oziroma 2009 - 2013 (izum C.) poleg odstotkovnega povišanja zaradi razlike v prodajnih vrednostih v obdobjih 2004 - 2008 in 2004 - 2014 oziroma 2004 - 2013 pripada še enkrat celotna nagrada za izum, ki jo je že dobil izplačano (osnovna nagrada) in še enkrat s strani izvedenca izračunana dodatna nagrada za obdobje 2004 – 2008. Morebitno dodatno nagrado bi sodišče moralo izračunati v luči aneksa in pogodbe C.. Pravdni stranki sta se z aneksom (C.) dogovorili, da nagrada v višini 26.434,00 EUR predstavlja celotno nagrado za uporabo izuma ali razpolaganjem z izumom oziroma patentom, ne glede na trajanje patenta (3. člen aneksa), zato tožniku ne more pripadati osnovna nagrada kar dvakrat, tako za obdobje 2004 - 2008 kot tudi za obdobje 2009 - 2013, ravno tako ji za drugo obdobje ne more še enkrat pripadati dodatna nagrada za obdobje 2004 – 2008. Enako velja tudi za izum B..

Če bi sodišče dodatni nagradi izračunalo pravilno, bi moralo priti do naslednjih številk: Izum C.:

8.389,00 EUR (razlika med plani in realizacijo v obdobju 2004 - 2008) + 2.367,80 EUR (razlika med prodajnimi vrednostmi 2004 - 2008 in prodajnimi vrednostmi 2009 - 2013) = 10.756,80 EUR.

Izum B.:

2.822,00 EUR (razlika med plani in realizacijo v obdobju 2004 - 2008) + 3.328,00 EUR (razlika med prodajnimi vrednostmi 2004 - 2008 in prodajnimi vrednostmi 2009 - 2014) = 6.140,10 EUR.

S tem v zvezi je sicer sodišče v 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožnik prejel celotno nagrado za izum C. naenkrat, zaradi česar naj bi bil upravičen do nje še enkrat še za obdobje 2009 - 2013. Tak zaključek je nerazumljiv, pa tudi nepravilen, saj med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da se bo izplačevala nagrada za določena obdobja (npr. 2004 - 2008, nato pa še 2009 - 2013). Izvedenec je izračun nagrade pripravil glede na podatke v spisu in sistematiko celotnega mnenja ločeno za obdobji 2004 - 2008 in 2009 - 2014 (oziroma 2013 za izum C.), gre pa dejansko za celotno (enotno) obdobje prodaje X. z izumoma C. in B. od leta 2004 dalje.

S tem, ko je sodišče (sicer nepravilno) tožniku prisodilo osnovno nagrado in dodatno nagrado za obdobje 2004 - 2008 za izum C. in B. kar dvakrat, nato pa še dodatno nagradi iz obdobja 2004 - 2008 za obdobje 2009 - 2013 (izum C.) oziroma 2009 - 2014 (izum B.), je nepravilno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je v izpodbijani sodbi (odstavek 34) ugotovilo, da v zvezi z izumom C., ki se je uporabljal na W. (po pogodbi C.), spremenjenih okoliščin po podpisu pogodbe C. ni bilo. S tem zaključkom se tožena stranka strinja. Tožniku tako dodatna nagrada iz zatrjevanih (pa ne dokazanih) bistveno spremenjenih okoliščin v zvezi s W., ki je bila dogovorjena s pogodbo C., ne pripada, zaradi česar bi moralo sodišče prvi zahtevek tožnika zavrniti, vendar pa je sodišče z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) tožniku prisodilo dodatno nagrado zaradi domnevno bistveno spremenjenih okoliščin v zvezi z uporabo izuma C. v X., pri čemer pa ta nagrada ni bila dogovorjena s pogodbo C., pač pa z aneksom, katerega spremembe (in torej prilagoditve nagrade, ki je bila dogovorjena ločeno za uporabo tega izuma v proizvodu X.) pa tožnik sploh ni zahteval. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). V I. točki izpodbijane sodbe je sodišče s tem, ko je odločilo, da se spremeni aneks in je tožena stranka dolžna tožniku plačati še dodatno nagrado za izum C.. po aneksu, dejansko odločalo izven meja postavljenega prvega zahtevka, saj je tožnik zahteval, da sodišče s sodbo spremeni pogodbo C., ne pa, da spremeni aneks. Sodišče je tako tožniku prisodilo nekaj drugega (aliud) kot je zahteval, saj nagrada po aneksu ni bila del nagrade, dogovorjene s pogodbo C.. Stališče sodišča, da je bil aneks sklenjen v povezavi s pogodbo C., zaradi česar je tožniku prisodilo dodatno nagrado po aneksu in ne po pogodbi C., kot je to zahteval tožnik, je nepravilno. Gre za dve ločeni nagradi, dogovorjeni sicer s pogodbo C. in z njo povezanim aneksom, vendar pa za uporabo izuma C. v različnih vrstah WY.. Na to je sicer tožena stranka opozorila v svoji deveti pripravljalni vlogi (točka 104). S tem, ko je sodišče tožniku priznalo nekaj drugega, kot je ta zahteval, je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP in zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Obrazložitev izpodbijane sodbe pa je sama s sabo v nasprotju, s čimer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter ravnalo v nasprotju z 22. in 23. členom Ustave RS ter 6. členom EKČP. Tožnik v predmetnem postopku ni postavil relevantnih trditev glede zatrjevanih bistveno spremenjenih okoliščin v zvezi z izumoma C. in B. in ni predlagal dokazov, čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme. Svoj zahtevek glede bistveno spremenjenih okoliščin pri izumu C. in B. je tožnik utemeljeval s spremembo planov pri toženi stranki (spremembo planirane prodaje), ne pa z razliko med plani tožene stranke v času sklenitve aneksa in pogodbe B. in dejansko realizacijo po sklenitvi le-teh. To izhaja že iz analize družbe K. d. o. o., ki se šteje kot del njegovih navedb, ki se je pri izračunu nagrade, ki naj bi domnevno pripadala tožniku, oprla na letna poročila tožene stranke (v letih 2003/2004 do poslovnega leta 2006/2007), nato pa je za izračun nagrade vzela kar letne plane tožene stranke do leta 2015/2016, iz katerih naj bi izhajalo, da so se plani tožene stranke v tem obdobju spremenili. Mestoma se je sicer tožnik skliceval na realizirano prodajo, vendar je rdeča nit njegovih trditev ves čas ostajala pri spremembi planirane prodaje tožene stranke. V zvezi z domnevno spremenjenimi okoliščinami se je tožnik dodatno skliceval še na preseganje planov tožene stranke za 35 %, kar naj bi izhajalo iz letnega poročila tožene stranke za leto 2006/2007, navajal pa je tudi, da naj bi se spremenjene okoliščine kazale tudi v tem, da sta bila izuma C. ter B. vpeljana v E., konkretno v X. za M. (avto). Te navedbe je sodišče v izpodbijani sodbi štelo kot zadostne trditve za ugotavljanje zatrjevanih (pa ne dokazanih) bistveno spremenjenih okoliščin. Ključno pa je ves čas postopka ostalo to, da naj bi se pri toženi stranki po sklenitvi aneksa in pogodbe B. bistveno spremenili plani.

Tožnik je za dokazovanje svojih trditev pravočasno ponudil kot dokaz letno poročilo tožene stranke za leto 2006/2007, ki pa je nerelevantno. Iz letnih poročil tožene stranke izhaja samo skupna številka vseh X., ne vsebujejo pa vse X. vseh izumov, iz teh številk pa ni razvidno, katere izume vsebuje vsaka posamezna X.. Tožnik je kot dokaz predlagal tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke glede W. (C.) ter postavitev izvedenca ustrezne stroke (B.), vendar ni pojasnil, kaj konkretno s temi izvedenci dokazuje in kaj naj ti izvedenci ugotovijo, zato so dokazi ostali popolnoma nespecificirani. Tožnik je nato šele v svoji sedmi pripravljalni vlogi, torej po zaključku prvega naroka, podal pojasnila glede spremenjenih okoliščin v zvezi z izumom C.. Glede zatrjevanih bistveno spremenjenih okoliščin v zvezi z izumoma C. in B. bi moral trditi in dokazati, koliko proizvodov, ki vsebujejo vsak posamezen izum, je bilo s strani tožene stranke prodanih v času do podpisa pogodb in koliko je bilo dejansko prodanih proizvodov po podpisu pogodb, kar bi moralo biti točno opredeljeno glede na izume, ki jih posamezen proizvod vsebuje. Vendar tožnik takih trditev do zaključka prvega naroka ni postavil. Prav tako ni pravočasno predlagal vpogleda v točno določeno dokumentacijo tožene stranke, s katero bi dokazal, da so se okoliščine res spremenile, in da je tožena stranka prodala toliko proizvodov, kot zatrjuje. Od tožene stranke je šele s prvo pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku (torej prepozno) zahteval predložitev dokumentacije, iz katere izhaja prodaja izdelkov z izumoma C. in B., pa še to pod pretvezo, da naj bi tožena stranka manipulirala s podatki (kar se je izkazalo za neresnično). Tožnik bi za dokazovanje svojih trditev moral predlagati postavitev izvedenca ustrezne stroke (revizijske ali ekonomske stroke), ki bi pregledal podatke tožene stranke, izvedenca patentne stroke, ki bi se opredelil do vprašanja, kateri izumi so uporabljeni pri posameznem tipu WY. tožene stranke ter izvedenca finančne stroke za izračun višine nagrade, in pri tem opredeliti, katera dejstva naj se s temi predlaganimi dokazi ugotovijo, skladno s pravilom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.

Opozoril tožene stranke glede pomanjkljive trditvene podlage in skope dokazne ponudbe sodišče ni upoštevalo. Prvostopno sodišče je izvedlo dokaz z izvedencem ekonomske stroke tako za ugotavljanje porasta prodaje izdelkov z izumoma C. in B. v primerjavi s plani (izvedensko mnenje H.H. z dne 6. 10. 2015) kot tudi za izračun dodatne nagrade, ki naj bi pripadala tožniku (izvedenski mnenji H.H. z dne 29. 8. 2016 in 25. 10. 2016). Sodišče se je (sicer pravilno) postavilo na stališče, da se okoliščine lahko bistveno spremenijo, če obstoji bistvena razlika med plani in dejansko doseženo realizacijo, česar pa tožnik ni zatrjeval niti za to ni predlagal izvedbe ustreznih dokazov. Kot zadostno dokazno ponudbo pa je štelo opisana predloga tožnika za postavitev izvedencev in nepravilno zaključilo (28. točka obrazložitve), da je tožnik predlagal izvedenca ekonomske stroke sicer res samo v povezavi s W., vendar pa je potrebno ta dokazni predlog uporabiti celovito, torej tudi za dokazovanje trditev v zvezi z X.. Navedeno je v nasprotju s pravilom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. V zvezi s predlaganim izvedencem za izum B. pa je sodišče zaključilo, da naj bi tožnik podal ustrezen predlog za to, da se izvede dokaz s še enim izvedencem, ki bi bil iz drugega strokovnega področja, da pa to sicer ni relevantno, saj je tožena stranka predlagala izvedenca patentne stroke, sodnega izvedenca ekonomske stroke pa naj bi predlagali kar obe pravdni stranki.

Tožena stranka je v predmetnem postopku res predlagala postavitev izvedencev patentne, revizijske in ekonomske stroke, vendar pa je postavitev teh izvedencev predlagala za dokazovanje svojih trditev, sodišče pa je v nasprotju s pravili ZPP izkoristilo pravočasen predlog tožene stranke za postavitev izvedencev, čeprav so bili ti predlagani za dokazovanje njenih trditev (drugačnih od teh, ki jih je oziroma bi jih moral podati tožnik), in nato z njimi ugotavljalo spremembo med plani in dejansko prodajo izdelkov z izumoma I. in B. ter nato še višino dodatne nagrade, ki naj bi pripadala tožniku, čeprav za kaj takega trditvena podlaga tožnika sploh ni obstajala, takega dokaznega predloga pa tudi ni podala nobena od pravdnih strank. S tem je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami 7. in 212. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je s tem pravdni stranki obravnavalo neenako (14. in 22. člen Ustave RS, 6. in 14. člen EKČP).

Sodišče se v izpodbijani sodbi v zvezi z ugotavljanjem višine dodatne nagrade nepravilno sklicuje na preiskovalno načelo (29. točka). ZDSS v 34. členu določa, da sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, ne daje pa podlage za to, da sodišče upošteva oziroma svojo sodbo opre na nekaj, česar tožnik sploh ni zatrjeval. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 594/2007. Določba prvega odstavka 34. člena ZDSS 1 sodišču ne daje pravne podlage za izvajanje dokaza z izvedencem ekonomske stroke za ugotovitev višine dodatne nagrade, če pravdna stranka za dokazovanje le-te ni predlagala sploh nobenega dokaza.

PRITOŽBA TOŽNIKA: Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe kot bistveno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje: zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe višino nagrade tožniku spremenilo v nasprotju z določbami šestega odstavka 18. člena v zvezi z drugim odstavkom 15. člena ZPILDR, brez nujno potrebne prilagoditve faktorja doprinosa delavca in ker višine nagrade za izum B. ni prilagodilo tudi iz razloga, da je bila Pogodba o določitvi nagrade za izum B. z dne 23. 12. 2004 sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, to je v nasprotju s 53. členom Splošne kolektivne pogodbe gospodarske dejavnosti; bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče sploh ni opredelilo do bistvenih tožnikovih navedb, da je potrebno nagradi za izuma C. in B. prilagoditi tudi s spremembo faktorja doprinosa delavca; zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zmotno zaključilo, da izdelki tožene stranke – C. za M. (avto) – ne vsebujejo izuma C., in v posledici pri prilagoditvi nagrade ni upoštevalo gospodarske koristi, ki jo ima tožena stranka na račun prodaje teh izdelkov (X. za M. (avto)); nepravilno ni upoštevalo gospodarske koristi izumov C. in B. za toženo stranko po letu 2014, čeprav patentno varstvo traja vsaj do leta 2022 (C.) oz. 2024 (B.), tožena stranka pa oba izuma še uporablja in od njiju pridobiva gospodarsko korist, kar bi moralo sodišče pri prilagoditvi nagrade upoštevati (kršitev določb drugega odstavka 15. člena v zvezi s šestim odstavkom 18. člena ZPILDR); zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov povišanja nagrad za izuma C. in B. iz I. in III. točke izpodbijane sodbe od dneva vložitve tožbe (do plačila).

Tožnik v pritožbi navaja, da je v uvodu izpodbijane sodbe kot drugi tožnik naveden tudi mag. D.D., ki naj bi ga zastopal isti pooblaščenec kot tožnika mag. A.A.. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi se ne sme nanašati na mag. D.D., saj je bilo o celotnem njegovem zahtevku že prej pravnomočno odločeno. V času izdaje izpodbijane sodbe pa ga (zaradi odpovedi pooblastila dne 14. 10. 2011) ni (več) zastopala Odvetniška družba N. Sodišče je spremembo višine nagrade za izuma C. in B. opravilo brez nujno potrebne prilagoditve faktorja doprinosa delavca. Pri določitvi primerne nagrade za delavca, ki je izum ustvaril v okviru delovnega razmerja, je potrebno kot ključne kriterije upoštevati ekonomsko vrednost izuma (čisto gospodarsko korist), prispevek delavca in prispevek delodajalca. Od gospodarske koristi s prodajo teh X., ki vsebujejo izuma C. in B., je potrebno izračunati, kolikšen del odpade na posamezen izum, ki je sestavni del X.. Čisto gospodarsko korist izumov C. in B. je treba izračunati z metodo licenčne analogije, kot izhaja tudi iz Ocene gospodarske koristi družbe K. d. o. o. iz junija 2008. Metoda licenčne analogije je običajna metoda vrednotenja gospodarske koristi za avtorje izuma v delovnem razmerju, definirana kot licenčnina, ki bi jo delodajalec za enak izum moral plačati na prostem trgu. Za ustrezen izračun primerne denarne nagrade za izum iz delovnega razmerja pa je potrebno ugotoviti, kolikšen delež prispevka izuma k dohodku delodajalca pripada delavcu oz. izumitelju in kolikšen delodajalcu, pri čemer je potrebno delavcu priznati pošten delež gospodarske koristi, ki jo delodajalec prejema na račun njegovega izuma. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 89/2008, iz katere izhaja, da je bil delež delavca 30 % ugotovljene gospodarske koristi (to je od prispevka izuma k dohodku). V tej zadevi je šlo za izum v zvezi z visoko regalnim paletnim dvigalom z izumljenimi konstrukcijskimi značilnostmi, za katerega je bil podeljen patent. Tudi v mnenju prof. O.O. avtor ugotavlja, da znaša povprečni delež izumitelja običajno od 10 do 25 %, največkrat pa med 13 in 18 %. Prav tako pa pripravljavec novele ZPILDR (iz l. 2007) v obrazložitvi nemške ureditve navaja, da faktor udeležbe delavca v praksi v povprečju znaša 16,5 % (med 11 in 25 %).

Izuma C. ter B. sta bila s strani tožene stranke prevzeta kot posredna izuma, pri posrednih izumih, ki niso rezultat izrecne zahteve delodajalca, temveč večje mere delavčeve samoiniciativnosti, pa je delež delavca bistveno višji kot pri neposrednih izumih, ki so ustvarjeni po navodilih oz. na izrecno zahtevo delodajalca (3. člen ZPILDR). Nagrada v višini cca. 45.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel za svoj prispevek pri izumih C. in B., je popolnoma nesorazmerna z višino gospodarske koristi, ki jo je imela (in jo še ima!) tožena stranka, saj znaša le 0,029 % ustvarjenih prihodkov, kar tudi ob upoštevanju gospodarske koristi v višini zgolj 2 % vseh prihodkov (na podlagi licenčne analogije) pomeni doprinos izumiteljev le 1,47 %, čeprav le-ta običajno znaša več kot 15 %. Določena nagrada je bila za tožnika za več kot 10-krat napačno (to je premalo) obračunana. Zato jo je potrebno prilagoditi oz. spremeniti tudi iz tega razloga.

Tako nizek delež delavca nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi izumov C. in B. je delodajalec dosegel s prisilo in močnejšim pogajalskim položajem. Tožnik je imel del plače variabilen in v celoti prepuščen presoji delodajalca. Po podpisu pogodb C. in B. pa je tožniku dne 14. 5. 2007 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato so se tudi v tem pogledu okoliščine, v katerih sta bili nagradi za izuma C. in B. prvotno določeni, bistveno spremenile. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče upoštevati ustrezno višji delež delavca na ekonomski koristi izuma, ki bi moral znašati 61 % za izum C. in 40 % za izum B..

Zatrjevani višji (40 % namesto 0,21 %) delež izumitelja bi pri novi odmeri primerne nagrade sodišče moralo upoštevati zlasti pri izumu B.. S pogodbo B. z dne 23. 12. 2004 je bila namreč tožniku določena nagrada, ki je ob upoštevanju takrat planirane prodaje do leta 2015/2016 predstavljala le 0,21 % čiste gospodarske koristi, kar ni v skladu z določbo 53. člena takratne veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd), po kateri nagrada delavca za inovacijo znaša najmanj 3 % letne čiste gospodarske koristi. Nagrada za izum B. po pogodbi B. je bila torej približno petnajstkrat nižja od kogentno določene nagrade po takrat veljavni SKPgd. Tožena stranka je z mehanizmi pritiska (grožnje z odpovedjo, možnost nižanja variabilnega dela plačila) dosegla, da je tožnik s podpisom pogodbe z dne 23. 12. 2004 pristal na nižjo nagrado od kogentno določenega minimuma. Ključne okoliščine, v katerih je tožnik pristal na tako nizko nagrado, pa so se bistveno spremenile, saj tožnik od dne 14. 5. 2007 ni več zaposlen pri toženi stranki, zato je nesprejemljivo, da sodišče pri spremembi nagrade ni upoštevalo tudi ustrezno višjega zatrjevanega deleža izumitelja.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, kateri izdelki tožene stranke vsebujejo izuma C. in B., da bi lahko izračunalo vpliv izuma na promet in dobiček delodajalca in zmotno ugotovilo, da izum C. ni vsebovan v proizvodu tožene stranke E. za M. (avto), in sicer na podlagi neverodostojnega in nelogičnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za intelektualno lastnino P.P. (str. 33 izpodbijane sodbe). Štelo je, da je izum C. vsebovan v posameznem izdelku le, če je v njem vsebovan celoten patent C., kot je definiran s konkretnim patentom št. EP 1529081B1 (npr. na straneh 33, 46, 50 izpodbijane sodbe), po katerem bi morala biti iz C. materiala a) in b). Ker je po mnenju izvedenca P.P. v M. (avto) E. 271.648 le notranja b) iz C. materiala, je sodišče zaključilo, da izum ni vsebovan v tem proizvodu (str. 46 izpodbijane sodbe), iz tega razloga pa prihodkov od prodaje E. za M. (avto) zmotno ni upoštevalo pri izračunu ekonomske koristi od izuma C.. Za navedeno stališče izvedenca P.P. ni nobene pravne podlage. Bistven je sam izum in ne patent kot oblika pravne zaščite tega izuma. V skladu z 2. členom ZPILDR sploh ni potrebno, da bi bil izum iz delovnega razmerja patentiran, da bi bil delavec upravičen dobiti nagrado za izum. Zadošča že to, da izpolnjuje pogoje za patentno varstvo. Izum C. je po svoji vsebini to, da se za osvetljene črne dele ohišja uporabljajo C. materiali. Med strankama nikoli ni bilo sporno, da se v E. X. za M. (avto) za osvetljene črne dele ohišja uporabljajo tudi C. materiali, kar pomeni, da je izum C. nedvomno zajet v X. za M. (avto). Sodišče tega sploh ni ugotavljalo, temveč je v skladu z zmotnim prepričanjem, da je bistveno, da je obsežen celoten patent C., ugotavljalo, ali je iz C. materiala le b) ali tudi a). Sodišče prve stopnje je torej zmotno razlagalo določbo 2. člena ZPILDR in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Do prejema izvedenskega mnenja izvedenca P.P. med strankama sploh ni bilo sporno, da izdelek X. tipa E. za M. (avto) vsebuje tudi C. izum, saj tožena stranka tega zanjo zelo pomembnega dejstva vsebinsko ni prerekala, kot je to v prvem postopku izpovedal tožnik in potrdila priča tožene stranke J.J.. Sodišče ne bi smelo izvedenca spraševati o prisotnosti izuma C. v izdelkih, pri katerih uporaba izuma C. med strankama ni bila sporna. Ker je ugotavljalo dejstva, za katera sploh ni bilo trditvene podlage s strani tožene stranke, je s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank in načelo kontradiktornosti.

Sodišče je na strani 16 izpodbijane sodbe izrecno poudarilo, da je po ugotovitvah sodišča izum B. vsebovan tudi v proizvodih X. tipa E., poleg izuma C.. Sodišče prve stopnje je torej samo ugotovilo, da je izum C. vsebovan v proizvodih X. tipa E, nato pa v nasprotju s to ugotovitvijo na straneh 33 in 46 izpodbijane sodbe obrazložilo, da X. E. za M. (avto) izuma C. ne vsebuje in se je zato ne upošteva pri izračunu ekonomske koristi izuma C.. Razlogi o tem odločilnem dejstvu so si torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V 48. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno zaključilo, da se pri izumu B. upošteva uporaba izuma za obdobje desetih let, čeprav sta stranki v pogodbi z dne 23. 12. 2004 (5. člen pogodbe) soglašali, da bo predvidoma uporaba tega izuma trajala najmanj 5 let. Pri tem je spregledalo, da med strankama ni sporno, da se izum B. pri toženi stranki še vedno uporablja in dejstvo, da patentno varstvo tega izuma traja 20 in ne 10 let, saj ne gre za "patent s skrajšanim trajanjem". Sodišče prve stopnje brez ustrezne pravne podlage ni upoštevalo ekonomske koristi izuma B. po letu 2014. Napačno je upoštevana tudi desetletna omejitev iz 6. člena pogodbe B. z dne 20. 11. 2003, saj bi lahko tožnik tudi po obdobju 10 let vložil zahtevek za prilagoditev nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR, ki ga izumitelj lahko vloži kadarkoli. Uvedba klavzule rebus sic stantibus v šestem odstavku 18. člena ZPILDR jasno kaže, da so takšne časovne omejitve izračuna nagrad (kot je določena v 6. členu pogodbe B. z dne 20. 11. 2003) neveljavne, če so po takem roku z izumom nastale koristi za uveljavitev šestega odstavka 18. člena ZPILDR. Zato bi sodišče tudi pri izumu B. moralo upoštevati tudi še vedno nastajajočo ekonomsko korist za toženo stranko, saj se izuma še vedno uporabljata. Sodišče prve stopnje torej nagrade tožniku za izuma C.. in B. ni prilagodilo glede na celotno upoštevno gospodarsko uporabnost izumov za toženo stranko, s tem pa je kršilo določbi drugega odstavka 15. člena ZPILDR v zvezi s šestim odstavkom 18. člena ZPILDR.

Sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od dneva vložitve tožbe dalje z utemeljitvijo, da pred izdajo sodbe, s katero je sodišče na novo odmerilo nagradi za izuma C. in B., tožena stranka sploh ni mogla biti v zamudi. Takšna odločitev je napačna in pomeni zmotno uporabo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost. Da v primeru določitve primerne nagrade za izum iz delovnega razmerja zamudne obresti ne tečejo šele od določitve nagrade z dnem izdaje sodbe, temveč že od same postavitve zahtevka, smiselno izhaja tudi iz sodne prakse VSRS (opr. št. III Ips 89/2008).

Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka, saj je sodišče prve stopnje tožniku, čeprav je po temelju v celoti uspel s svojima zahtevkoma za prilagoditev (zvišanje) nagrade za izuma C. in B., naložilo v plačilo celotne stroške tega sodnega postopka. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožena stranka sama postopek zavlačevala in z neutemeljenimi ugovori v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po nepotrebnem višala stroške postopka na prvi stopnji. Tožnik je bil v tožbo prisiljen zato, ker je tožena stranka že po temelju v celoti zanikala upravičenost njegovega zahtevka na prilagoditev nagrad iz delovnega razmerja. Sodišče je nagradi ustrezno prilagodilo ter toženi stranki naložilo v plačilo razliko med pripadajočo in prvotno odmerjeno nagrado, velik del te nagrade pa bo tožnik sedaj moral vrniti toženi stranki kot plačilo njenih pravdnih stroškov, ki so bili za vsebinsko rešitev konkretnega spora v veliki meri povsem nepotrebni.

ODGOVOR TOŽENE STRANKE NA PRITOŽBO TOŽNIKA: Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in vztraja pri svojih dosedanjih stališčih, ki jih je podrobno obrazložila tudi v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijanega (zavrnilnega) dela sodbe.

ODLOČITVE SODIŠČA PRVE IN DRUGE STOPNJE V PRVEM SOJENJU: Kot je uvodoma že navedeno, je prvostopenjsko sodišče s prvo delno in vmesno sodbo, izdano v tem individualnem delovnem sporu (opr. št. I Pd 2035/2008 z dne 25. 5. 2011), zavrnilo zahtevke (prvega in drugega) tožnika za spremembo oziroma določitev (višje) nagrade (ter plačilo razlike) glede izumov C. in B., zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena in določena. Ti zahtevki so bili zavrnjeni zato, ker je sodišče prve stopnje štelo, da se v obravnavanem primeru uporabljajo le tiste določbe zakona, ki so veljale v času sklenitve (podpisa) teh pogodb oz. aneksa k pogodbi, ne pa z novelo iz leta 2007 uveljavljena določba 6. odstavka 18. člena Zakona o izumih iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/1995 do 15/2007 – ZPILDR), ki je omogočila spremembo višine nagrade (za prevzeti službeni izum) zaradi bistveno spremenjenih okoliščin. Tožbeni zahtevki (prvega in drugega tožnika) za spremembo nagrad za navedene izume in plačilo razlike so bili torej z navedeno delno sodbo zavrnjeni z utemeljitvijo, da se novelirana določba šestega odstavka 18. člena ne more uporabiti za predhodna pravna razmerja med pogodbenimi strankami, ker zakon pravnih razmerij za nazaj ne more urejati, kar je splošno načelo prava, v kolikor ni to v zakonu izrecno predpisano.

Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika mag. A.A. izpodbijani del delne sodbe (v 1. in 4. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu (sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1002/2011 z dne 22. 2. 2013) je zavzelo stališča do bistvenih vprašanj, ki jih je potrebno na tem mestu v kratkem povzeti, ker so kot sporna ponovno izpostavljena v pritožbah (zlasti v pritožbi tožene stranke) zoper izpodbijano sodbo, izdano v novem sojenju.

Stališča pritožbenega sodišča v navedenem razveljavitvenem sklepu so zlasti naslednja: V obravnavani zadevi gre za t.i. "nepravo" retroaktivnost, zaradi katere uporaba novelirane določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR (ki je začela veljati 13. 1. 2007) ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS.

Za presojo časovne veljavnosti novele ni odločilen trenutek sklenitve pogodb o nagradah za izuma C. in B. (v letih od 2003 do 2006), ker se izuma pri toženi stranki še vedno uporabljata v proizvodnji in izkoriščanje izumov še traja, iz izumov pa še vedno nastaja gospodarska korist, kar pomeni, da razmerje med pogodbenima strankama (tožnikom in toženo stranko) še vedno traja in ga ni mogoče v celoti pripisati preteklosti.

Tožnik je (v pritožbi zoper prvo sodbo) pravilno izpostavljal, da je obravnavani individualni delovni spor (glede zahtevka za prilagoditev nagrade) podoben primeru, o katerem je odločilo Vrhovno sodišče RS z odločbo opr. št. II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010. V tej odločbi je bilo zavzeto stališče, da je zavarovalno razmerje trajne narave. Zato kriterij za uporabo predpisa ne sme biti datum sklenitve zavarovalne pogodbe, saj gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je nastal že pred objavo zakona, ni pa bil v celoti zaključen (v tem primeru novele Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je določil omejitev višine regresnega zahtevka zavarovalnice do zavarovanca, ki prej ni bila določena). Zato je VS RS (v navedeni zadevi) presodilo, da uporaba ZOZP-A za zavarovalno pogodbo, sklenjeno pred njeno uveljavitvijo, ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS.

Pravno razmerje med obema strankama pogodbe še traja, saj pogodba velja za čas trajanja patenta (najmanj 10 let). Ves čas veljavnosti pogodbe pa je možno, da pride do bistvene spremembe okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, zato je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti novelirano določbo 6. odstavka 18. člena ZPILDR, ki sicer ustreza klavzuli rebus sic stantibus, kot institutu, uveljavljenem v splošnih pravilih civilnega prava, to je v določbi 112. člena OZ. Tudi v delovnih sporih se za terjatve iz delovnega razmerja smiselno uporabljajo splošna načela civilnega prava, zato ni ovir za smiselno uporabo 112. člena OZ v povezavi s citirano določbo ZPILDR.

V zvezi s tem vprašanjem ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki vztraja pri svojih stališčih, da citirane določbe 6. odstavka 18. člena ZPILDR za prilagoditev nagrade za izuma C. in B. ni mogoče uporabiti zaradi prepovedi retroaktivnosti, z utemeljitvijo, da ne gre za t.i. "nepravo" retroaktivnost, ker se je pravno razmerje med tožnikom in toženo stranko začelo in zaključilo v preteklosti, ko je tožena stranka od tožnika izuma prevzela, tožnik pa je za to prejel celotno dogovorjeno plačilo, pogodba o nagradi pa je bila glede obeh izumov sklenjena in v celoti izpolnjena pred uveljavitvijo novele ZPILDR, tako da nobena od strank ob uveljavitvi novele ni imela nobenih neizpolnjenih terjatev ali obveznosti, pri čemer dejstvo, da lahko pravico izkoriščati izum, ki jo je v celoti pridobila v preteklosti, izkorišča določen čas, ni odločilnega pomena in ne gre za razmerje trajne narave oziroma o še ne zaključenem razmerju med pravdnima strankama. Res je sicer, da razmerje med strankama v zvezi z nagrado za izum in izkoriščanjem izuma, popolno prevzetega s strani delodajalca, ne gre za razmerje "trajne" narave, nedvomno pa gre za razmerje, ki se ne zaključi s sklenitvijo pogodbe in izplačilom nagrade, ampak traja vsaj toliko časa, kot traja uporaba izuma oziroma obdobje, za katerega se je izračunavala gospodarska korist v zvezi z uporabo izuma kot temeljni kriterij za določitev nagrade za izumitelja.

Pogodba z dne 25. 8. 2003 (C.) vsebuje določbo, da se bo ponovno ugotavljala gospodarska korist in sklenil dodatek k pogodbi, če se bo družba odločila za uporabo izuma pri drugih izdelkih ali pa bo uporabo prepustila drugim družbam koncerna R., nagrada pa se bo izplačala za izdelke, proizvedene v času trajanja patenta oz. v največ 10 letih, šteto od podpisa te pogodbe dalje. Tudi ta določba kaže na pravilnost stališča tožnika, ki zatrjuje, da gre za trajnejše razmerje med strankami.

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik zahteval le spremembo pogodbe, ne pa tudi spremembe aneksa, saj je aneks nedvomno sestavni del prvotne pogodbe in ni nobenega dvoma, da se zahtevek nanaša na pogodbo skupaj z aneksom.

Napačno je stališče, da se tožbeni zahtevek nanaša le na prilagoditev nagrade za izum, uporabljen pri W., glede na to, da iz študije podjetja K. izhaja, da so pri preračunu gospodarske koristi zajeti vsi izdelki, ki vsebujejo izum C..

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik dokazoval spremenjene okoliščine le s podatki o planiranih količinah, ni mogoče pritrditi, saj so bili osnova za izračun v navedeni študiji podjetja K. podatki iz letnih poročil tožene stranke, s katerimi pa je spremenjene okoliščine nedvomno mogoče dokazovati, v povezavi z drugimi dokazi, ki v dosedanjem postopku (še) niso bili izvedeni.

Ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki izpostavlja zlasti dejstvo, da prvi tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o nastopu bistveno spremenjenih okoliščin. S strani prvega tožnika so bili podani ustrezni dokazni predlogi (za postavitev izvedencev glede izumov C. in B.), za katere ni mogoče trditi, da bi bili nespecificirani, glede posameznih vprašanj pa so bili ustrezni izvedenci predlagani tudi s strani tožene stranke same. Upoštevati je treba tudi, da v postopku pred delovnimi sodišči deloma velja preiskovalno načelo, opredeljeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1).

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev spremenjenih okoliščin potrebno, da so osnovne okoliščine oz. kriteriji za odmero nagrade za uporabo izuma zapisane v pogodbi in da jih prvi tožnik ni uspel dokazati. Čeprav te okoliščine v pogodbi niso zapisane, je mogoče ugotavljati, kakšne so bile v času sklepanja pogodbe in nato ocenjevati, ali so se v nadaljnjih letih bistveno spremenile. Tudi v primeru, kadar se pokaže, da je prišlo v zvezi z izkoriščanjem izuma do delodajalčevega nesorazmernega dobička glede na izplačano nagrado, ki je bistveno večji od pričakovanj v času sklepanja pogodbe, je mogoče govoriti o spremenjenih okoliščinah. V zvezi z izumom B. pa je, čeprav ob sklenitvi pogodbe (še) ni bilo potrebnih podatkov za izračun gospodarske koristi, ker se izum še ni začel uporabljati in je bila zato določena pavšalna nagrada brez izračunov, mogoče ugotavljati stanje po pričetku uporabe izuma in na tej podlagi presoditi, ali gre za bistveno spremenjene okoliščine, ki bi lahko vplivale na višino določene nagrade oz. terjale njeno prilagoditev.

Predmet obravnave v tej zadevi v novem sojenju sta tožbena zahtevka tožnika mag. A.A., ki se nanašata na določitev nagrade in izplačilo razlike nagrade (med pripadajočo nagrado in prejetimi zneski iz tega naslova) za izuma C. ter B., o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, kot je navedeno uvodoma.

ODLOČITEV O PRITOŽBAH ZOPER IZPODBIJANO SODBO: Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah s pritožbama uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, kadar sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj je ustrezno, natančno in konsistentno obrazložena. Vsebuje bistvene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, med njimi pa ni nasprotij, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Iz vsebine obeh pritožb kot celote je razvidno, da obe pravdni stranki ta pritožbeni razlog uveljavljata v prvi vrsti zaradi nestrinjanja tožnika in tožene stranke s pravno presojo in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer obe stranki v bistvu po vsebini uveljavljata preostala dva pritožbena razloga.

Prav tako niso podane druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma kršitve določb Ustave RS, ki jih uveljavljata pritožbi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo v pretežnem delu tudi materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku. V tem obsegu pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP dodaja naslednje: Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen v obdobju od 1. 2. 1999 do 14. 5. 2007, (na delovnih mestih tehnolog specialist in samostojni raziskovalec), je bil soavtor izumov C. in B., ki ju je tožena stranka popolno prevzela kot posredna službena izuma, za katera je bil podeljen patent v Sloveniji in v Evropi. Tožniku je tožena stranka na podlagi v letih 2003 do 2006 sklenjenih pogodb in aneksa za oba izuma (C. in B.), katerih vsebina je opisana v nadaljevanju, izplačala dogovorjeno nagrado. Tožnik v tem individualnem sporu zahteva spremembo pogodb oziroma (zvišanje) nagrade ter plačilo razlike, ob upoštevanju že prejetih zneskov nagrade za izuma C. ter B., z utemeljitvijo, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada določena, bistveno spremenile, zaradi česar (izplačani) nagradi za izuma C. in B. nista sorazmerni z gospodarsko koristjo tožene stranke, ki jo izuma prinašata toženi stranki. Svoj tožbeni zahtevek tožnik opira zlasti na določbo šestega odstavka 18. člena Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR), oz. sedaj poimenovanega Zakon o izumih iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/1995 do 15/2007 – ZPILDR), ki delavcu oziroma delodajalcu daje možnost predlagati spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, pri čemer delodajalec ne more zahtevati vrnitve že plačane nagrade.

Bistvene dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, so zlasti naslednje: V zvezi z izumom C. je tožnik (skupaj z drugimi avtorji izuma) s toženo stranko (oz. njeno pravno prednico S. d. d., v Č.) dne 20. 11. 2003 podpisal pogodbo (priloga A 32 – v nadaljevanju pogodba C.) glede prijavljenega inovacijskega predloga z nazivom "C." (oz. v prijavi prvega tožnika z dne 5. 11. 2001 inovacijski predlog, poimenovan Materiali za ohišja in b) z infrardečo odbojnostjo ali prepustnostjo, izum pa je v nadaljevanju v pogodbi poimenovan kot "C.").

V pogodbi C. je določeno, da je tožena stranka (pristojna komisija tožene stranke) ugotovila, da gre za posredni službeni izum ter da so pri ustvaritvi izuma sodelovali poleg prvega tožnika še D.D., J.J. in Š.Š., pri čemer je udeležba prvega tožnika kot avtorja ocenjena na 65 %, udeležba preostalih pa znaša 14 %, 11 % in 10 % (1. in 2. člen pogodbe).

Iz 3. člena pogodbe C. izhaja, da je družba z izjavo o inovacijskem predlogu z dne 22. 1. 2002 popolno prevzela izum in ga v Republiki Sloveniji prijavila za patent ter da je bila vložena tudi mednarodna patentna prijava. Za ta izum je bil dne 31. 12. 2003 podeljen patent v Sloveniji in evropski patent. V 4. členu navedene pogodbe C. sta stranki ugotovili, da družba izum že uporablja v produkciji za ohišja XX., pristojna komisija družbe pa je v skladu z veljavno Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPgd) izračunala 3 % letno čisto gospodarsko korist ter izračunala, da znaša prihranek zaradi cenejšega materiala 152.007.337.336,00 SIT, pri čemer je upoštevala, da je planirano 18.400.000 ohišij XX za dobo petih let. Tožena stranka je, kot izhaja iz 5. člena navedene pogodbe C., avtorjem za izum C. na tej podlagi priznala enkratno nagrado v višini bruto 4.560.276,00 SIT (to je v višini 3 % letne čiste gospodarske koristi), pri čemer so bile avtorjem priznane nagrade v ustreznih deležih (glede na njihovo udeležbo pri ustvaritvi izuma), nagrada prvega tožnika pa je bila določena v višini 2.964.179,00 SIT (približno 12.500,00 EUR glede na takratni tečaj EUR/SIT).

V 5. členu pogodbe C. je bilo nadalje določeno, da so pogodbene stranke soglasne, da se nagrada nanaša na W., ki jih izdeluje ali jih bo izdelovala S. d. d. ali pa bo izdelavo prenesla na druge družbe v koncernu R. in to ne glede na dobo trajanja proizvodnje.

Tožena stranka pa se je v 6. členu pogodbe C. zavezala, da se bo v primeru, če se bo družba odločila za uporabo izuma "C." tudi pri drugih izdelkih ali pa bo uporabo prepustila drugim družbam koncerna R., ponovno ugotavljala gospodarska korist in da bodo eno leto po pričetku uporabe v proizvodnji pogodbene stranke sklenile dodatek k pogodbi, pri čemer se bodo upoštevali takrat veljavni zakoni in kolektivne pogodbe, gospodarska korist pa se bo ugotavljala in s tem izplačala nagrada avtorjem samo za izdelke, proizvedene v času trajanja patenta oz. v največ desetih letih, šteto od podpisa te pogodbe dalje.

V avgustu 2006 je bil na podlagi 6. člena osnovne pogodbe z dne 20. 11. 2003 sklenjen Aneks št. 1 k navedeni pogodbi C. - s strani tožnika in soavtorjev je bil podpisan dne 10. 8. 2006 (priloga A 33).

Iz 2. člena aneksa izhaja, da se sklepa zaradi plačila nagrade za uporabo izuma z nazivom "C." pri različnih tipih WY., ki jih je družba začela proizvajati 31. 8. 2004 ali kasneje, pogodbene stranke pa so se sporazumele, da nagrada, določena s tem aneksom, predstavlja celotno nagrado za uporabo izuma ali razpolaganje z izumom oz. patentom, ne glede na trajanje patenta (3. člen aneksa).

Tožena stranka se je zavezala avtorjem izplačati nagrado v treh delih (20.668,00 EUR, 10.000,00 EUR ter 10.000,00 EUR), pri čemer je bila nagrada za prvega tožnika določena v znesku 13.434,00 EUR (prvi del) ter dvakrat po 6.500,00 EUR (drugi in tretji del), za preostale avtorje pa v ustreznem deležu glede na udeležbo pri izumu.

Glede izuma B. je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila med prvim tožnikom in soavtorji ter toženo stranko dne 23. 12. 2004 sklenjena pogodba v zvezi z inovacijskim predlogom ... "B." (v nadaljevanju: pogodba B.), stranke pa so se sporazumele, da je inovacija v skladu z izjavo o inovacijskem predlogu z dne 10. 10. 2003 posredni službeni izum (1. člen pogodbe).

V 2. členu pogodbe B. je bil določen delež prvega tožnika pri ustvaritvi izuma v višini 50 %, ter ustrezni deleži preostalih štirih soavtorjev, iz 3. člena pogodbe pa izhaja, da je družba z izjavo o inovacijskem predlogu popolno prevzela izum in ga prijavila za patent v RS, vložila pa je tudi mednarodno patentno prijavo, pri čemer je bila slovenska prijava vložena pod nazivom "B.".

V 4. členu pogodbe B. so pogodbene stranke ugotovile, da družba predmetni izum "B." že uporablja v produkciji pri izdelavi X., po določbi 5. člena pogodbe pa je družba avtorjem priznala enkratno nagrado za celotno dobo uporabe izuma, ki bo predvidoma trajala najmanj 5 let, v skupni višini 12 bruto povprečnih plač, izplačanih v RS v zadnjih treh mesecih, to je 3.226.428,00 SIT (sedaj približno 13.000,00 EUR).

Sodni izvedenec za intelektualno lastnino P.P., univ. dipl. in. strojništva, je izdelal pisno izvedensko mnenje z dne 7. 11. 2014, pisno dopolnitev mnenja z dne 13. 4. 2015 ter podal dopolnitev mnenja še na zaslišanju na naroku dne 13. 4. 2015. V izvedenskem mnenju je po pregledu polizdelkov in risb proizvodov in druge dokumentacije tožene stranke ugotovil vsebnosti C. in B. izumov (ali obeh) v proizvodih tožene stranke v letih 2002 (C.) oziroma 2006 (B.) do leta 2008 ter podal pregled teh proizvodov. V izvedenskem mnenju se je med drugim opredelil do vprašanja o vsebnosti C. izuma v X. tipa E. (za M.-avto), ki naj bi vsebovala b) iz C. materiala in navedel, da ta X. ni zaobsežena s patentom C., oziroma da izum C. ni bil uporabljen v tej X. (za M. - avto).

Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ekonomske stroke H.H., univ. dipl. oec. z dne 6. 10. 2015 z dopolnitvijo z dne 25. 10. 2016 izhajajo ugotovitve, podane na podlagi pregleda T. baze podatkov tožene stranke o prodaji proizvodov, ki vsebujejo C. in B. izum (ob upoštevanju podatkov, ki so razvidni iz mnenja sodnega izvedenca patentne stroke P.P.), in sicer glede W., ki vsebujejo izum C., v obdobju 2002 – 2008, X., ki vsebujejo izum C., za obdobje 2006 – 2008 ter X., ki vsebujejo izum B. za obdobje 2002 – 2008. Iz ugotovitev izvedenca v navedenem mnenju je razvidno: število W., ki vsebujejo C. izum, ki jih je tožena stranka prodala v letih 2002 do 2008 (4.555.262 izdelkov), ter podatek, da se je prodaja v letu 2006 zaključila, ker se je proizvodnja prenesla na Q.(tujina); število X., ki vsebujejo C. izum, prodanih v letih 2006 – 2008 (v katerih niso zajete količine E.); število X., ki vsebujejo B. izum, prodanih v l. 2002 – 2008 (prodaja se je pričela šele v letu 2004).

Izvedenec ekonomske stroke je nadalje v mnenju z dne 25. 10. 2016 ugotovil povečanja prodanih izdelkov v primerjavi s plani. Glede izuma C. je bilo ugotovljeno, da je bilo v obdobju 2004 do 2008 prodanih izdelkov z izumom C. za 31,74 % več, kot je bilo planirano, v obdobju 2009 do 2014 pa naj bi bila prodaja v primerjavi z obdobjem 2004 - 2008 višja za 34,73 %. V svojem mnenju z dne 6. 10. 2015 pa je izvedenec ugotovil, da je tožena stranka do leta 2008 prodala za 32 % več izdelkov z izumom C. kot je bilo planirano v letu 2004 ter da je dejanska proizvodnja X. pri toženi stranki (z izumoma C. in B.) do leta 2008 presegala plane za 43 %.

Iz izvedenskega mnenja izhajajo tudi podatki o vrednosti prodaje za kupca U. v letih 2004 do 2008 ter od leta 2009 do 2014. V zvezi z izumom C., ki se je uporabljal na W., za katerega je bila sklenjena pogodba o nagradi z dne 20. 11. 2003 (pogodba C.), je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da po podpisu in po izpolnitvi denarnih obveznosti tožene stranke za plačilo nagrade tožniku in drugim avtorjem ni bilo spremenjenih okoliščin. Pri pogodbi C. je bila glede določitve nagrade upoštevana doba petih let proizvodnje XX. in plan 18.400.000 izdelanih ohišij XX.. Po prenosu proizvodnje v družbo na Q (tujina) (po podpisu pogodbe) je bilo izdelanih 18.509.086 kosov, to je približno toliko, kot je bilo v pogodbi določeno glede na obdobje petih let, večje gospodarske koristi od planirane po pogodbi C. iz leta 2003 pa glede na menjavo materiala za ohišje ni bilo.

Glede proizvodnje izdelkov z izumom C., to je W. in drugih proizvodov v tovarni matične družbe v Y. (tujina), v kateri naj bi bilo (po tožnikovih trditvah) izdelanih 7 milijonov W. več, kot je bilo planirano v pogodbi z dne 20. 11. 2003, iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da se je proizvodnja W. tam zaključila v letu 2010 in da konkretni izum C. v Y. (tujina) s patentom ni bil zaščiten, oziroma da za konkretni patent glede izuma C. patentna zaščita v Y. (tujina) ni bila določena. Prenos dela proizvodnje ohišij XX. v Y. (tujina) je dejansko izvedla Q. družba iz koncerna R., potem ko patentiranje v Y. (tujina) ni bilo več mogoče, ker v svetovnem merilu izum ni bil več nov, tožena stranka pa ni prejemala nobenega nadomestila za to preneseno proizvodnjo in ni izvajala nobenih aktivnosti v zvezi s proizvodnjo W. v Y. (tujina). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se aneks iz leta 2006 nanaša na druga WY. in ne na W. (na katere se nanaša pogodba iz leta 2003), morebitni pisni dogovor o nagradi za uporabo izuma C. v X. in W., ki bi jih proizvajala druga družba v okviru koncerna R., npr. v Y. (tujina), pa ni bil sklenjen, zato ni podlage za prilagoditev nagrade glede na proizvodnjo W. v Y. (tujina).

Na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev patentne in ekonomske stroke (P.P., H.H.) je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da so nastopile spremenjene okoliščine po podpisu aneksa z dne 10. 8. 2006, ki se nanaša na nagrado za izum C. v drugih tipih WY. in po podpisu pogodbe z dne 23. 12. 2004, ki se nanaša na nagrado za izum B. (X.), pri čemer se je sodišče omejilo na proizvodnjo v Sloveniji. Na tej podlagi je bila nato izračunana in določena višja nagrada od prvotno dogovorjene v aneksu (za izum C.) in navedeni pogodbi (za izum B.). Izračun sodnega izvedenca H.H. (mnenje z dne 29. 8. 2016, z dopolnitvijo z dne 25. 10. 2016) izhaja iz sklenjenih pogodb C. in B. (in aneksa) ter deleža tožnika, pri čemer se glede izuma B. izračun nagrade nanaša na vse izdelke, glede izuma C. pa na vse izdelke, razen W., v količinah oziroma vrednostih, ki so podane v osnovnem izvedenskem mnenju.

Tožbenemu zahtevku tožnika v zvezi z obema izumoma – C. ter B. – je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo in določilo višjo nagrado od prvotno dogovorjene v aneksu (za izum C.) in pogodbi B., vendar v bistveno nižji višini, kot je zahteval tožnik. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR), oz. sedaj poimenovanega Zakon o izumih iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 45/1995 do 15/2007 – ZPILDR-UPB2), pa tudi na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V primeru obeh pogodb gre za določitev nagrade za (posredni) službeni izum, ki ga je delodajalec – tožena stranka – popolnoma prevzel in prijavil za patent (ki je bil v obeh primerih tudi podeljen tako v Sloveniji kot v Evropi).

Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka (za spremembo pogodb in plačilo višje nagrade) so pomembne zlasti določbe 3., 15., 17. ter 18. člena ZPILDR.

V 3. členu ZPILDR je določeno, da so izumi, ki jih ustvarjajo delavci, lahko službeni ali prosti izumi (1. odstavek). Službeni izum je izum, ki je ustvarjen v času trajanja delovnega razmerja in je lahko: a) neposredni službeni izum, ki je ustvarjen pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, na izrecno zahtevo delodajalca ali na podlagi posebne pogodbe med delodajalcem in delavcem; b) posredni službeni izum, ki je ustvarjen pri opravljanju poklica, če so k nastanku izuma pretežno pripomogle izkušnje, ki si jih je delavec pridobil na delovnem mestu, ali sredstva, ki mu jih je delodajalec dal na razpolago (2. odstavek 3. člena). Drugi izumi, ki so ustvarjeni v času trajanja delovnega razmerja, so prosti izumi (3. odstavek 3. člena ZPILDR).

Po določbi 15. člena navedenega zakona delavec pridobi pravico do primerne nagrade, ko prejme izjavo delodajalca, da popolno prevzema službeni izum (1. odstavek), za odmero nagrade pa so odločilni predvsem gospodarska uporabnost službenega izuma, naloge delavca pri delodajalcu in delež delodajalca pri ustvaritvi izuma (2. odstavek 15. člena ZPILDR).

V 17. členu ZPILDR je določeno, da minister, pristojen za področje industrijske lastnine, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, izda pravilnik o nagradah (1. odstavek), pravilnik pa se uporablja le, če je za delavca ugodnejši kot določbe kolektivnih pogodb ali pogodbe o zaposlitvi.

V 18. člena ZPILDR so v prvem do petem odstavku vsebovana pravila o rokih ter načinu določitve višine in vrste nagrade (s pogodbo ali sklepom delodajalca) oziroma o varstvu pravic pri poravnalnem svetu.

V šestem odstavku 18. člena ZPILDR je določeno, da delavec in delodajalec lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile. Delodajalec ne more zahtevati vrnitve še plačane nagrade.

Navedena določba šestega odstavka 18. člena ZPILDR je dopolnitev do tedaj veljavnega 18. člena, ki je bila sprejeta z novelo ZPILDR iz leta 2006, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 139/2006 – ZPILDR-B), s katerim so bile delno spremenjene tudi določbe prvega do petega odstavka 18. člena ZPILDR. Navedena novela ZPILDR-B je začela veljati 13. 1. 2007. K PRITOŽBI TOŽNIKA: Napačna označba strank: Tožnik v pritožbi pravilno opozarja na napačno označbo strank v tem sporu oziroma na to, da je v tem sporu tožnik le mag. A.A., saj je bilo o tožbenem zahtevku drugega tožnika mag. D.D. že pred izdajo izpodbijane sodbe pravnomočno odločeno, pooblaščencu pa je bilo pooblastilo odpovedano že v letu 2011. To dejstvo je pritožbeno sodišče upoštevalo in v tem smislu pravilno navedlo pravdni stranki v uvodu te sodbe.

O stroških postopka, ki jih je glede na izid te pravde še dolžan plačati drugi tožnik mag. D.D. (za katerega se je sicer obravnavani individualni delovni spor zaključil že s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje v prvem sojenju, ker pritožbe ni vložil), pa je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz podatkov v spisu (ter iz 70. točka obrazložitve sodbe), odločilo s posebnim sklepom, ne pa z izpodbijano sodbo, zato se izpodbijana sodba nanj ne nanaša. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: Tožnik neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do bistvenih navedb tožnika o tem, da je potrebno nagradi za izuma C. in B. prilagoditi tudi s spremembo faktorja doprinosa delavca na eni in delodajalca na drugi strani. Sodišče prve stopnje se je do navedenih trditev tožnika v zadostni meri opredelilo.

Med drugim je sodišče prve stopnje v 58. točki obrazložitve sodbe izpostavilo, da tožnikovo stališče v zvezi z metodo za vrednotenje nagrade za (oba) izuma glede na spremenjene okoliščine po podpisu pogodb ni pravilno, ker se pravdni stranki v nobeni od pogodb oz. v aneksu nista dogovorili za tako metodo izračuna nagrade, kot jo v tem sporu predlaga tožnik, zaradi česar sodišče v tem spornem razmerju ne more uporabiti nove metodologije za določitev nagrade tožniku zaradi spremenjenih okoliščin po podpisu pogodb. Poleg tega pa je s tem v zvezi navedlo, da se stranki lahko dogovorita za metodologijo glede določitve nagrade, kar izhaja tudi iz Pravilnika o nagradah za izume iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 65/2007, z dne 20. 7. 2007), na katerega se je skliceval tožnik, in ki je stopil v veljavo 4. 8. 2007 (to je po podpisu pogodb in aneksa). Ta pravilnik je v 5. členu določal, da se gospodarska uporabnost izuma določa ob upoštevanju pričakovanega dobička delodajalca pri gospodarskem izkoriščanju izuma, če to ni mogoče, se določi z uporabo licenčne analogije, pri čemer se gospodarska uporabnost določi v višini licenčnine, ki je običajna za izume te ali podobne vrste, lahko pa se določi drugače, če s tem soglašata delodajalec in delavec. V času podpisa pogodbe C. in aneksa ter pogodbe B. pa je bil, kot je navedeno v tej točki obrazložitve, v veljavi Pravilnik o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju (Ur. l. RS, št. 31/98 in 14/99), po katerem je bila višina nagrade za posredni službeni izum določena z zneskom najmanj treh povprečnih bruto plač na zaposlenega v gospodarski (ali drugi) družbi.

Ker je sodišče v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj za izračun dodatne nagrade ni uporabilo nove metodologije (ki temelji na izračunu čiste gospodarske koristi z metodo licenčne analogije in na višjih deležih delavca – izumitelja na ekonomski koristi izuma), za kar se je zavzemal tožnik, očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Če se tožnik s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem ne strinja, to še ne pomeni bistvene kršitve po tej določbi.

Sprememba nagrade brez prilagoditve faktorja doprinosa delavca, metoda licenčne analogije: Stališče sodišča prve stopnje (povzeto zgoraj, v 31. točki obrazložitve te sodbe) glede neupoštevanja nove metodologije zaradi zatrjevane neustreznosti in nesorazmernosti nagrad, določenih v pogodbah in aneksu (za oba izuma – C. in B.) že ob podpisu pogodb, s katerimi se je tožnik tedaj strinjal, je tudi materialno pravno pravilno. Spreminjanje načina določitve nagrade z uporabo nove metodologije, za katero se stranki nista dogovorili ob podpisu pogodbe, več let po podpisu pogodb oziroma aneksa, bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Poleg tega pa nesorazmernost nagrade oziroma dejstvo, da naj bi bila nagrada že ob podpisu pogodb nepravična in bistveno prenizka, ni razlog za zahtevo za spremembo nagrade na podlagi spremenjenih okoliščin v smislu šestega odstavka 18. člena ZPILDR, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo že ob sklenitvi pogodb (in aneksa) z določitvijo nagrad podano očitno nesorazmerje med vrednostmi medsebojnih izpolnitev oziroma da v pogodbah določene nagrade niso bile sorazmerne z gospodarsko koristjo tožene stranke in so odstopale od standardov v ostalih pravnih sistemih. Pri tem izpostavlja, da bi se morala čista gospodarska korist izumov C. in B. izračunati z metodo licenčne analogije, kot običajne metode vrednotenja gospodarske koristi za avtorje izumov v delovnem razmerju, ki je definirana kot licenčnina, ki bi jo delodajalec za enak izum moral plačati na prostem trgu. Zavzema se za to, da bi moralo sodišče pri spremembi višine nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR upoštevati ustrezno višji delež delavca na ekonomski koristi izuma, ki bi moral znašati 61 % za izum C. in 40 % za izum B., ker naj bi bila nagrada v višini cca. 45.000,00 EUR, ki jo je tožnik prejel za svoj prispevek pri izumih C. in B., popolnoma nesorazmerna z višino gospodarske koristi tožene stranke.

S tem v zvezi je potrebno pritrditi toženi stranki, ki tudi v odgovoru na tožnikovo pritožbo poudarja, da tožnik s tem v bistvu uveljavlja čezmerno prikrajšanje po določbi prvega odstavka 118. člena OZ (po katerem lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je bilo ob sklenitvi dvostranske pogodbe med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti), čeprav zahtevka na razveljavitev pogodbe C., aneksa oziroma pogodbe B. tožnik ni postavil, tak zahtevek pa bi bil neutemeljen oziroma prepozen tudi glede na določbo drugega odstavka 118. člena OZ, po katerem pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha po enem letu od sklenitve pogodbe.

Bistveno pa je, kot je že navedeno, da očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi izumov C. in B., ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena.

Iz istega razloga niso relevantne niti navedbe tožnika glede domnevne prisile s strani tožene stranke, zaradi katere naj bi tožnik pristal na tako nizek delež nasproti toženi stranki, pri čemer naj bi šlo za mehanizme pritiska z grožnjami z odpovedjo in možnostjo nižanja variabilnega dela plače (v obsežnem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje se njegove trditve s tem v zvezi niso izkazale kot resnične). Tožnik pogodb oz. aneksa tudi ni izpodbijal zaradi napak volje. Bistveno pa je, da bi lahko tožnik – če se z nagradami, določenimi v pogodbah in aneksu, ni strinjal – podpis pogodb odklonil in uveljavljal varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo v zvezi z višino nagrade (po določbah 18., 32 in 33. člena v spornem obdobju veljavnega ZPILDR). Na enak način bi tožnik lahko uveljavljal tudi dejstvo, da naj bi bila nagrada za izum B. določena v nasprotju s kogentnimi predpisi (to je z določbo 53. člena SKPgd, po kateri nagrada delavca za inovacijo znaša najmanj 3 % letne čiste gospodarske koristi), vendar je s pogodbo B. soglašal in ni uveljavljal varstva pravic v smislu citiranih določb ZPILDR.

Prav tako pa ni mogoče pritrditi tožniku, ki zatrjuje, da so se ključne okoliščine, v katerih je tožnik pristal na tako nizko nagrado, bistveno spremenile, ker od 14. 5. 2007 ni več zaposlen pri toženi stranki, kar naj bi bil dodatni razlog (bistveno spremenjena okoliščina) za upoštevanje višjega zatrjevanega deleža izumitelja (61 % pri izumu C. in 40 % namesto 0,21 % pri izumu B.). Tudi te okoliščine ni mogoče upoštevati v okviru določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR, katere namen je bila ureditev instituta naknadno spremenjenih okoliščin zato, da se omogoči sprememba nagrade zaradi bistvene spremembe okoliščin, na podlagi katerih je bila nagrada določena, kar je bilo potrebno v zakonu določiti zato, ker določitev nagrade ob sklenitvi pogodbe (oziroma, če do dogovora ne pride, v času, ko delodajalec enostransko določi nagrado izumitelja za izkoriščanje izuma), temelji na ocenah gospodarskega izkoriščanja izuma in ne na dejanskih podatkih. Ker gre za nagrado za izume iz delovnega razmerja, je povsem jasno, da na višino nagrade ne vpliva dejstvo, da je delavec – izumitelj pri delodajalcu zaposlen, zato tudi naknadno prenehanje delovnega razmerja delavca pri delodajalcu ne more imeti nobenega vpliva na določitev nagrade in ne more predstavljati spremenjenih okoliščin in razloga za spremembo v pogodbi določene nagrade v smislu citirane določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR. Ne nazadnje pa je tudi v 4. členu ZPILDR izrecno določeno, da prenehanje delovnega razmerja nima učinka na pravice in obveznosti iz tega zakona.

Kot je že navedeno, je varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, zagotovljeno v citiranih določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi (C. in B.) in aneks (C.) podpisal in s tem soglašal tudi z višino določene nagrade.

Izum C. – E. za M. (avto): Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v X. tipa E. za M. (avto) ni vsebovan izum C. in da iz tega razloga prihodkov od prodaje teh X. ni mogoče upoštevati pri izračunu ekonomske koristi od izuma C..

Mnenje izvedenca P.P. glede X. za M. (avto) je jasno in konsistentno. V svojem pisnem mnenju v točki X je pojasnil, da patent C. uči, da morata biti tako b) kot tudi a) iz obarvanega polimera. Če je iz obarvanega polimera le b), a) pa ne, potem izum, zaščiten s patentom, ni vsebovan v izdelku (X. za M. (avto)). To svoje stališče je nato dodatno pojasnil, zaslišan na naroku 12. 4. 2015, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za dvom v strokovnost in pravilnost njegovega mnenja. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pri izračunu nagrade za izum C ni mogoče upoštevati E. za M. (avto).

Ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi bil bistven le izum, ne pa tudi patent. S tem v zvezi tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo utemeljeno opozarja na obveznosti delodajalca v zvezi z izumom, ki ga je prevzel, kot izhajajo iz določb ZPILDR. Pri tem izpostavlja, da mora delodajalec prevzeti izum nemudoma (brez odlašanja) prijaviti v RS za patent ter da šele patent daje delodajalcu izključne pravice in omogoči delodajalcu, da ima dejansko korist od izuma, saj na podlagi le-tega lahko prepreči tretjim, da uporabljajo rešitev, ki je predmet patentnega varstva. Patent C. je bil predmet popolnega preizkusa pri Evropskem patentnem uradu z jasno določenim obsegom zaščite. Glede na jasno mnenje izvedenca za intelektualno lastnino P.P., da izum C. ni bil uporabljen v E. za M. (avto), ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da rešitev z notranjo C. b) v E. za M. (avto) ne predstavlja tako velikega odmika od patenta I., da bi lahko štela za neodvisen izum in da je zato zaobsežena z C. patentom.

Tožnik se sklicuje na določbo 2. člena ZPILDR, in poudarja, da glede na to določbo sploh ni potrebno, da bi bil izum iz delovnega razmerja patentiran, da bi bil delavec upravičen dobiti nagrado za izum, ker zadošča že to, da izpolnjuje pogoje za patentno varstvo. Ta določba (2. člen) ZPILDR le na splošno opredeljuje inovacije po tem zakonu in za inovacijo (v točki a/) šteje izume, ki po predpisih o industrijski lastnini izpolnjujejo pogoje za patentno varstvo ali za varstvo s patentom s skrajšanim trajanjem, in je ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnik. Res je sicer, da je lahko delavec upravičen do nagrade tudi v primerih, ko izum iz delovnega razmerja ni patentiran. Tudi v Pravilniku o nagradah za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, ki je veljal v času, ko so bili sklenjeni pogodba C., aneks in pogodba B., je npr. v 6. členu določba (drugi odstavek 2. točke), da se v primeru, če posredni izum ne izpolnjuje kriterijev patentibilnosti in delodajalcu ne omogoča prednosti, ki jih dajejo pravice industrijske lastnine, delodajalec in delojemalec lahko dogovorita, da se inovacija obravnava kot tehnična izboljšava. Vendar pa v primeru izuma C. ne gre za tak primer.

V obravnavanem primeru je bistveno naslednje: tožnik in tožena stranka sta se s pogodbo C. oziroma aneksom dogovorila, da gre za posredni službeni izum, ki ga je delodajalec popolno prevzel in ga v RS prijavil za patent, vložena pa je bila tudi mednarodna patentna prijava (3. člen pogodbe C.), patent pa je bil podeljen. V pogodbi C. z aneksom je torej upoštevana določba drugega odstavka 10. člena ZPILDR, po kateri mora delodajalec posredni službeni izum, ki ga je popolno prevzel, nemudoma prijaviti za patent oziroma za patent s skrajšanim trajanjem pri Uradu, razen če se z delojemalcem dogovori drugače ali če so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Glede izuma C. je bila izvedena zaščita izuma s patentom, ki je bil podeljen 31. 12. 2003. To pa je pomembno tudi pri določitvi nagrade izumitelju, to je tožniku. Za izdelke tožene stranke, v katerih izum C. (zaščiten s patentom) ni vsebovan, med katerimi so X. tipa E. za M. (avto), torej tožnik – glede na vsebino pogodbe C. in aneksa – do nagrade (za uporabo izuma C.) ni upravičen. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se prihodki od prodaje E. za M. (avto) pri izračunu gospodarske koristi od izuma C., ne upoštevajo.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za primer iz 13. člena ZPILDR, ko delodajalec (ki je zainteresiran, da je prevzeti posredni službeni izum tajen) prevzetega posrednega službenega izuma ni dolžan zavarovati s patentom, je pa kljub temu dolžan delavcu odmeriti in izplačati celotno nagrado (za uporabo izuma) v skladu s tem zakonom, pri čemer se upošteva tudi škoda, ki jo delavec utrpi, ker izum ni zavarovan s patentom oziroma s patentom s skrajšanim trajanjem.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da sodišče ne bi smelo vprašati izvedenca o prisotnosti izuma C. v takšnih izdelkih, glede katerih naj uporaba izuma C. med strankama ne bi bila sporna, in da je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, kateri izdelki tožene stranke vsebujejo izuma C. in B. (ker je le na ta način lahko ugotovilo dodatno nagrado, ki jo uveljavlja tožnik) in upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, in nikakor ni ugotavljalo dejstev, za katera ni bilo trditvene podlage s strani tožene stranke. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnika, da naj bi bila obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju, ker je sodišče na strani 16 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izum B. vsebovan tudi v proizvodih X. tipa E., poleg izuma C., na straneh 33 in 46 pa je – v nasprotju s to ugotovitvijo – navedlo, da E. za M. (avto) izuma C. ne vsebuje in se ne upošteva pri izračunu ekonomske koristi izuma C.. Ne gre za nasprotje, ki bi se nanašalo na odločilna dejstva. Na strani 16, natančneje v 21. točki obrazložitve, je namreč sodišče podalo le splošno ugotovitev (da je izum B. vsebovan tudi v proizvodih X. tipa E., poleg izuma C.) v zvezi z vsebino tožnikovih vlog (z dne 22. 12. 2009 in 11. 3. 2010), ki jih je povzemalo v zvezi z ugovori tožene stranke, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage glede spremenjenih okoliščin za izum B.. V naslednjem stavku pa je navedlo, da je v dokaznem postopku na podlagi mnenj dveh sodnih izvedencev ugotavljalo, kateri proizvodi tožene stranke vsebujejo izum C. in kateri izum B. oziroma oba izuma hkrati in kolikšna je bila realizirana proizvodnja v obdobju do leta 2008 in v naslednjih letih ter za kolikšno gospodarsko korist je pri tem šlo. Na straneh 33 (41. točka) in 46 (56. točka) pa je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo svoje zaključke v zvezi z E. za M. (avto), ki jih je pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca za intelektualno lastnino P.P., kakor tudi stališča v zvezi z mnenjem sodnega izvedenca ekonomske stroke H.H. z dne 6. 10. 2015, ki je v tabeli na 3. strani v koloni za patent B. upošteval tudi družino E. (to je X. za M.-avto), kar pomeni, da je pri izračunu nagrade v okviru izuma B. upošteval tudi X. tipa E. v okviru izuma B.. Zato ne gre za nikakršno nasprotje med navedenimi deli obrazložitve, kar pomeni, da je očitek glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Neupoštevanje gospodarske koristi od izumov C. in B. po letu 2014: Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje v 48. točki arbitrarno zaključilo, da se pri izumu B. upošteva uporaba izuma le za obdobje desetih let. Tožnik sam je v svoji drugi pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja predlagal pregled planov in prodaje izdelkov s strani tožene stranke v obdobju 2003-2014 in zahteval ugotovitev glede prihodkov tožene stranke s kupcem U. v letih 2004 - 2008 ter 2009 – 2014, in ni zahteval ugotavljanja do dneva vpogleda v dokumentacijo tožene stranke, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo relevantne podatke v skladu s predlogom tožnika.

Zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov dodatnih nagrad: Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki graja odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka v zvezi s prisojeno razliko med pripadajočima nagradama za oba izuma C. in B., ter že izplačanimi zneski iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je zavzelo naslednje stališče: ker je sodišče glede izuma C. spremenilo aneks z dne 10. 8. 2006, glede izuma B. pa pogodbo B. z dne 23. 12. 2004, šele s sodbo, ki jo je izdalo dne 7. 12. 2016, tožena stranka pred tem dnem s plačilom dodatne nagrade ni bila v zamudi, zato tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno. Skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V obravnavani zadevi tožnik zahteva dodatno nagrado zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času od podpisa pogodb do vložitve tožbe. Zato je v skladu z določbo citiranega drugega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR.

Ker je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo obrestnega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da mu je od prisojenih zneskov dodatnih nagrad prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila.

Stroški postopka: Pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških postopka je neutemeljena, saj je odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi pravilna in skladna z določbami 154. in 155. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je, glede na to, da je bil tožnikov uspeh v postopku manj kot 1 %, pri odločitvi o stroških pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po tej določbi sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahteva, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Pri odmeri stroškov postopka se upošteva vrednost spora. Za odmero pravdnih stroškov posebej glede na uspeh po temelju in posebej po višini pa ni nobene pravne podlage. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da je tožnik v sporu po temelju v celoti uspel. Prav tako pa ni mogoče upoštevati le pavšalnih pritožbenih navedb o tem, da naj bi tožena stranka z neutemeljenimi ugovori zavlačevala postopek in višala stroške. Tožnik namreč ni konkretno navedel, da bi bili s strani tožene stranke priglašeni stroški (npr. za številne pripravljalne vloge), ki niso bili potrebni za pravdo, zato v tem okviru pritožbeni preizkus odločitve o stroških niti ni mogoč.

K PRITOŽBI TOŽENE STRANKE: Prepoved retroaktivne uporabe zakona: Tožena stranka v pritožbi kot bistveno izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki je posledica stališča prvostopenjskega sodišča, da se v obravnavanem primeru lahko uporabi šesti odstavek 18. člena ZPILDR, čeprav so bili pogodba C., aneks in pogodba B. sklenjeni, preden je stopila v veljavo sprememba ZPILDR, ki je v tej določbi uveljavila institut spremenjenih okoliščin. Pri tem med drugim navaja, da naj bi takšno stališče izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2013 z dne 11. 11. 2013. Sklicevanje na stališče VS RS v navedeni odločbi v zvezi z vprašanjem retroaktivnosti glede uporabe novele ZPILDR iz leta 2007 je neutemeljeno. Vrhovno sodišče RS se namreč s tem vprašanjem, ki se nanaša na uporabo materialnega prava v zvezi s spremembo nagrad za izume C. in B., v ter sodbi sploh ni ukvarjalo, ker to ni bilo predmet revizije. S citirano sodbo je bilo odločeno o reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi z vmesno sodbo sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na odškodninsko odgovornost tožene stranke do tožnika pri drugih izumih – F. in G..

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 1002/2011) zavzelo stališče do vprašanja, ali je v obravnavanem individualnem delovnem sporu dopustna uporaba noveliranega šestega odstavka 18. člena ZPILDR, ki je povzeto tudi v obrazložitvi te sodbe (v 13. točki te sodbe). Tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih dodatnih tehtnih argumentov, ki bi lahko vplivali na spremembo že zavzetega stališča pritožbenega sodišča. Zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na že podano obrazložitev o tem vprašanju v citiranem razveljavitvenem sklepu (oziroma v 13. točki obrazložitve te sodbe – stran 20 in 21).

Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da uporaba določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR (oz. sedaj imenovanega Zakona o izumih iz delovnega razmerja) ni v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti, ker gre za t. i. nepravo retroaktivnost. S tem v zvezi pritožba izpostavlja, da tudi v primeru, če bi šlo za nepravo retroaktivnost, niso izpolnjeni pogoji za povratno veljavo te določbe, kot jih je oblikovala sodna praksa (npr. v odločbi VS RS opr. št. II Ips 124/2010). Po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da takšne spremembe niso bile predvidljive (v času, ko sta pravdni stranki sklenili pogodbi C. in B. ter aneks). Klavzula rebus sic stantibus je v našem sistemu uveljavljena že daljše obdobje, v naš zakon – ZPILDR pa je prenesena po vzoru nemškega zakona, na katerega se tožena stranka sicer na več mestih sklicuje, zato je bila možnost takšne zakonske spremembe relativno predvidljiva. Prav tako pa ni mogoče pritrditi toženi stranki, da za retroaktivno uporabo te določbe ni podan javni interes, saj je ta že v tem, da se širše, ne le za inovacije, ki bodo ustvarjene od uveljavitve novele dalje, uveljavi nova določba, katere namen je v prvi vrsti varstvo delavca kot šibkejše stranke v zvezi z izumi v delovnem razmerju, nedvomno pa tudi stimulacija inovacij. Tožena stranka sicer meni, da bi bila uporaba te določbe dopustna le, če bi pravdni stranki sklenili na primer licenčno pogodbo ali če bi se za izum iz delovnega razmerja dogovorili za letno izplačilo nagrade v določenem odstotku od realizacije prodaje, vendar ni utemeljenega razloga za razlikovanje oziroma drugačno obravnavo tistih delojemalcev, ki so nagrado prejeli v enkratnem znesku (upoštevajoč predvideno gospodarsko korist od izuma v prihodnosti). Tožena stranka še izpostavlja, da bi se z retroaktivno veljavo določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR zasledoval le premoženjski interes posameznika, nikakor pa ne javna korist, ker je ta določba namenjena le zaščiti delavca, kar pa ne drži povsem. Ta določba o upoštevanju spremenjenih okoliščin glede izumov iz delovnega razmerja je sicer res v korist delavcu (izumitelju), vendar le v omejenem obsegu. Delavec je varovan le pred tem, da delodajalec od njega ne more zahtevati vrnitve že izplačanih nagrad. Sicer pa ta določba omogoča spremembo nagrade na predlog obeh strank, torej tudi njeno znižanje na predlog delodajalca v primeru bistveno spremenjenih okoliščin (če je bila npr. gospodarska korist od izuma nižja od prvotno predvidene ipd.).

Institut spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ: Tožena stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje glede smiselne uporabe instituta spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ v delovnih sporih in tako tudi v obravnavani zadevi. Pri tem zlasti izpostavlja, da te določbe ni mogoče uporabiti že zato, ker so bile pogodba C., aneks in pogodba B. neposredno po sklenitvi (in izplačilih nagrad) v celoti izpolnjeni, institut spremenjenih okoliščin pa je mogoče uporabiti le za pogodbe, ki še niso bile izpolnjene.

Že v zvezi z uporabo določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR je pritožbeno sodišče poudarilo, da gre v razmerju med strankama v zvezi z nagrado za izum in izkoriščanjem izuma, ki je bil popolno prevzet s strani delodajalca, za razmerje, ki se ne zaključi s sklenitvijo pogodbe in izplačilom nagrade (čeprav je dogovorjena v enkratnem znesku), ampak traja vsaj toliko časa, kot traja uporaba izuma oziroma obdobje, za katero se je izračunavala gospodarska korist v zvezi z uporabo izuma kot temeljni kriterij za določitev nagrade za izumitelja. To pa pomeni, da ne gre za pravno razmerje med strankama, ki bi se zaključilo v preteklosti, ko je tožena stranka od tožnika izuma (C. in B.) prevzela in ko je tožnik za to prejel celotno dogovorjeno plačilo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da zato, ker so pogodba C., aneks in pogodba B. v celoti izpolnjeni, že pojmovno ne morejo nastopiti okoliščine, ki otežujejo obveznosti ene od pogodbenih strank oziroma se zaradi teh okoliščin ne da doseči namena pogodbe, kot je predpisano v določbi 112. člena OZ. To dejstvo samo po sebi torej ni ovira za smiselno uporabo določbe 112. člena OZ (in drugih določb OZ) za pogodbe o nagradah v zvezi z izumi iz delovnega razmerja, zlasti ker se v delovnem pravu tudi sicer glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (13. člen Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1).

Dejstvo pa je, da smiselna uporaba določbe 112. člena OZ ob povsem jasni določbi glede instituta bistveno spremenjenih okoliščin in njihovega vpliva na določitev nagrade izumitelju, ki je uveljavljen z noveliranim šestim odstavkom 18. člena ZPILDR, niti ni potrebna. Zato za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne pritožbene navedbe tožene stranke glede predpostavk za upoštevanje spremenjenih okoliščin iz 112. člena OZ, dejstva, da tožnik ni predlagal razveze pogodbe in glede vprašanja, pod kakšnimi pogoji lahko sodišče odloči o spremembi pogodbe. Prav tako ni bistvenega pomena niti domnevno nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo VS RS opr. št. II Ips 153/2011 z dne 15. 9. 2011 (iz katere naj bi izhajalo, da je prilagoditev nagrade mogoča s sodbo, ki ima značaj prenovitve pogodbe in nadomešča soglasno voljo pogodbenih strank).

Bistveno spremenjene okoliščine po šestem odstavku 18. člena ZPILDR: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v zvezi z uporabo izumov C. in B. podane bistveno spremenjene okoliščine (razlika med planirano in dejansko realizirano prodajo), kar izkazuje realizacija oziroma porast proizvodnje v višini 30 % določenih proizvodov nad plani. Spremenjene okoliščine so nastopile pri produktu WY. – X., ki vsebujejo izum C. in B., glede na planirano število (plan izhaja iz baze V.) in število prodanih X. v obdobju od 2002 do 2008 oziroma v nadaljnjih letih, medtem ko do spremenjenih okoliščin v zvezi s proizvodnjo W., v katerih se je uporabljal izum C. (po pogodbi B. z dne 20. 11. 2013), ni prišlo. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna, odločitev sodišča prve stopnje pa ustrezno obrazložena (zlasti v točkah 22, 33, 34, 51, 52 in 53), zato pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je prišlo do zaključka, da gre za bistveno spremenjene okoliščine, s čimer naj bi bistveno kršilo pravila postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam oziroma presoji sodišča prve stopnje glede obstoja bistveno spremenjenih okoliščin. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ekonomske stroke H.H. izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do povečanja izdelkov, ki vsebujejo izum C., do leta 2008, v primerjavi s planom iz leta 2004, v obsegu 32 odstotkov, porast dejanske proizvodnje X. (ki vsebujejo izuma C. ali B., oziroma oba skupaj, brez X., ki teh dveh izumov ne vsebujeta), za čas vključno z letom 2008 glede na plane pa je znašal 43 %. Poleg tega pa je izvedenec ugotovil, da je bistveno narasla tudi prodaja izdelkov kupcu Z., in sicer za 31 odstotkov v obdobju od leta 2009 do 2014 v primerjavi z obdobjem od avgusta 2004 do leta 2008. Tolikšen porast proizvodnje glede na pričakovano in planirano proizvodnjo v spornem obdobju, to je v času, ko sta bila sklenjena aneks C. (10. 8. 2006) in pogodba B. (23. 12. 2004), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja bistveno spremenjene okoliščine v smislu šestega odstavka 18. člena ZPILDR, zaradi katerih je potrebno nagradi prilagoditi oziroma ustrezno spremeniti. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče kot zmotno ocenilo stališče, da morajo biti za ugotovitev spremenjenih okoliščin (v smislu šestega odstavka 18. člena ZPILDR) kriteriji za odmero nagrade za uporabo izuma zapisani v pogodbi. Navedlo je, da je tudi v primeru, da ti kriteriji oziroma okoliščine v pogodbi niso zapisani, mogoče ugotavljati, kakšni so bili v času sklepanja pogodbe in nato oceniti, ali so se v nadaljnjih letih (ko se je izum izkoriščal v proizvodnji izdelkov) bistveno spremenile. Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da se v obravnavanem primeru okoliščine, ki so vplivale na odmero nagrade izumitelja, že pojmovno ne morejo spremeniti, ker aneks C. in pogodba B. nimata določb o načinu izračuna nagrade, to je o okoliščinah, na podlagi katerih sta bili nagradi odmerjeni in dogovorjeni. To naj bi bil razlog, da povečanje prodaje glede na plane, kot ga je ugotovil sodni izvedenec H.H., ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, vendar to stališče ni pravilno.

Po presoji pritožbenega sodišča je, kot je že navedeno, ocena prvostopenjskega sodišča o obstoju bistveno spremenjenih okoliščin pravilna. S tem v zvezi ni sprejemljivo sklicevanje tožene stranke na prakso nemškega razsodišča, oziroma na to, da bi morala biti prodaja X. z izumoma C. in B. vsaj trikrat višja od planirane, oziroma da bi se morala prodaja X. povečati nenadoma in na nepredvidljiv način. Če gre za uporabo izuma v masovni proizvodnji, ki se je bistveno povečala, kot v obravnavanem primeru, že ugotovljeni znatni porast proizvodnje in prodaje glede na plane, sprejete v času sklenitve aneksa C. in pogodbe B., pomeni bistveno spremenjene okoliščine glede na tiste, ki so obstajale in vplivale na določitev nagrad za izum ob sklenitvi aneksa in pogodbe.

Tudi izračun dodatnih nagrad za oba izuma je pravilen in mu tožena stranka neutemeljeno nasprotuje. Temelji na pravilnih podatkih, upoštevanih v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca ekonomske stroke H.H.. Sodišče prve stopnje pa je zlasti v 64. in 65. ter 69. točki obrazložitve natančno obrazložilo svojo odločitev po višini in izračun izvedenca tudi samo preverilo. Pri tem je izrecno navedlo, da je izvedenec za obdobje 2004 do 2008 upošteval, da je tožnik za izum C. že prejel 26.434,00 EUR in mu glede na porast proizvodnje pripada še 8.389,00 EUR. Ker za obdobje 2009 do 2013 nagrade še ni prejel, pa je izvedenec pri izračunu pravilno in utemeljeno upošteval celotno pripadajočo nagrado za preteklo obdobje in jo povečal za 6,80 %, za kolikor se je v tem obdobju povečala prodaja. Na enak način je bil izračun opravljen za nagrado za izum B.. Pritožbene navedbe, da je tak izračun za obe nagradi nepravilen, ker naj na ta način nagrada ne bi bila izračunana v luči aneksa C. in pogodbe B., niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v prejeto nagrado ni vključeno obdobje 2009 do 2013. Zato ne gre za to, da bi bila osnovna nagrada napačno priznana dvakrat. Izračun, za katerega se tudi v pritožbi zavzema tožena stranka, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen.

Bistvene kršitve določb postopka Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločalo izven meja postavljenega prvega zahtevka (glede nagrade za izum C.), ker je tožnik zahteval spremembo pogodbe C., ne pa spremembe aneksa C.. S tem naj bi sodišče tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je zahteval, namesto da bi zahtevek za spremembo pogodbe C. zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je aneks sestavni del prvotne pogodbe C., in da se tožbeni zahtevek nanaša na pogodbo skupaj z aneksom. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo o spremembi aneksa z dne 10. 8. 2006, ki je bil sprejet v zvezi s pogodbo (C.) z dne 20. 11. 2003. S takšno formulacijo izreka ni kršilo določbe 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, ampak je le oblikovalo povsem jasen in natančen izrek sodbe, glede na sprejeto odločitev o prilagoditvi nagrade, na katero se nanaša aneks C. (to je v zvezi z uporabo izuma C. v različnih vrstah WY.) ter o zavrnitvi zahtevka za prilagoditev nagrade po pogodbi C., v kolikor se nanaša na W.. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj niso podane niti bistvene kršitve določb postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti kršitve 22. in 23. člena Ustave RS.

Tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika glede bistveno spremenjenih okoliščin oziroma na to, da tožnik ni podal ustreznih dokaznih predlogov (zlasti glede ugotovitve višine nagrade) oziroma jih ni podal pravočasno, so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da so bili s strani tožnika podani ustrezni dokazni predlogi, zlasti za postavitev izvedencev glede izumov C. in B., ter da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o nastopu bistveno spremenjenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, glede na ugovore tožene stranke v zvezi z navedenimi vprašanji, ki so bili podani v ponovnem sojenju, natančno in pravilno obrazložilo, da je trditvena podlaga zadostna in ustrezna ter da so takšni tudi dokazni predlogi tožnika. Obrazložilo pa je tudi, iz kakšnih razlogov je glede posameznih spornih vprašanj upoštevalo preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi, saj so stališča in ugotovitve sodišča prve stopnje (zlasti v 21. točki ter v točkah 26 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilna. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenimi vprašanji so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je korektno izvedlo celoten postopek v tej zadevi, ki je vključeval obsežen dokazni postopek. Pri tem ni kršilo niti določb 7. niti 212. člena ZPP. Pravilno in v skladu z namenom zakonskih določb, ki delovnemu sodišču izjemoma omogočajo izvedbo dokazov tudi po uradni dolžnosti, pa je uporabilo tudi pooblastila, ki jih sodišču daje 34. člen ZDSS-1 in pri tem upoštevalo tudi stališča sodne prakse, čeprav tožena stranka trdi nasprotno. Zato so povsem neutemeljeni tudi očitki o neenaki obravnavi strank in o kršitvi določb 14. in 22. člena Ustave RS in določb 6. in 14. člena EKČP. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa v pretežnem delu, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku. Ker so torej uveljavljani pritožbeni razlogi le delno podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno spremenilo odločitev o obrestnem zahtevku od prisojenih zneskov nagrad tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo. Prav tako pa je v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbah je v skladu z določbami 5. točke 358. člena ter 353. člena ZPP.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, v pretežnem delu pa s pritožbo ni bila uspešna. Zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako kot tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP).