Jedro

Za kaznivo dejanje, katerega storitve je bil obsojenec spoznan za krivega, je po KZ-1 in KZ-1B določena kazen zapora od enega do petih let, kar pomeni, da je poskus obravnavanega kaznivega dejanja kazniv po splošnih določbah kazenskega zakona tako pred kot po noveli.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil B. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi tretjega odstavka 299. člena KZ-1 določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je odločilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo pa je tudi, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec meni, da zatrjevane kršitve Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku niso podane. Z obsodbo po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 v obravnavani zadevi ni bila storjena očitana kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP, saj ni bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. V tem delu zahteva zgolj ponavlja pritožbene navedbe glede kaznivosti poskusa preprečitve uradnega dejanja po prvem, drugem oziroma tretjem odstavku 299. člena KZ-1, o čemer sta z vidika uporabe milejšega zakona (glede na spremembe z novelo KZ - KZ-1B) ustrezne odgovore že podali tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče (6. in 7. točka obrazložitve sodbe prve stopnje, 10. točka obrazložitve sodbe druge stopnje). Dodaja še, da je tudi pred odpravo redakcijske napake v tretjem odstavku 299. člena KZ-1 (z novelo KZ-1B) kvalificirana oblika po tem odstavku zajemala tudi dejanje iz prvega odstavka istega člena, kar pomeni, da z vidika splošne določbe prvega odstavka 34. člena poskus dejanja ni bil kazniv le v povezavi z drugim (pred tem očitno pomotno označenim kot tretjim), ampak tudi s prvim odstavkom, ki sta oba zajeta v očitanih pravnih opredelitvah te zadeve. Za kaznivost poskusa je tako ves čas obstajala zakonska podlaga. Kazenski zakon pa tudi sicer ni bil uporabljen v škodo obsojenca, ker je v tistem delu, ki ga je narekovala sprememba drugega odstavka 299. člena KZ-1 (novela KZ-1B hujša razžalitev) načelo milejšega zakona bilo ustrezno upoštevano z opustitvijo tega očitka.

4. S spremembo opisa kaznivega dejanja, tako, da je bilo natančneje določeno, da je obsojenec oškodovanca udaril po desni roki (namesto „po rokah“), pa očitno ni bila prekoračena obtožba, pač pa v korist obsojenca le natančneje opredeljen način uporabe sile. Sicer pa zahteva v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

5. Zagovornik obsojenca je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztrajal na navedbah zahteve in je izrazil svoje nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Po mnenju zagovornika je sodišče z kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 299. člena KZ-1B kršilo kazenski zakon v škodo obsojenca, saj poskus pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 299. členu KZ-1 ni bil kazniv in je bila kaznivost vključena v prvi odstavek šele z novelo KZ-1B. Glede na navedeno bi moralo sodišče ob pravilni uporabi zakona upoštevati to novelo in obsojenca obtožbe oprostiti. Ti očitki niso utemeljeni, na kar sta obširno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje (6. in 7. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 10. točka obrazložitve sodišča druge stopnje). Dodati je le še to, da je za kaznivo dejanje, katerega storitve je bil obsojenec spoznan za krivega po KZ-1 in KZ-1B, določena kazen zapora od enega do petih let, kar pomeni, da je poskus obravnavanega kaznivega dejanja kazniv po splošnih določbah kazenskega zakona tako pred novelo kot po noveli KZ-1B. Res pa je, da je prišlo do redakcijske napake v tretjem odstavku 299. člena KZ-1 (pred novelo), kjer je bila opisana kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja in kjer je bilo pomotoma navedeno, da „kdor stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka“, čeprav je očitno, da se besedilo nanaša na drugi odstavek (ta redakcijska napaka je bila odpravljena z novelo KZ-1B), vendar to dejstvo samo po sebi, kot je bilo že pojasnjeno, ničesar ne spremeni, saj je za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, katerega storitve je bil obsojenec spoznan za krivega, določena kazen do petih let zapora. Za storilca pa je kvalifikacija po KZ-1B tudi milejši zakon, saj se z novelo v drugem odstavku kot eno od alternativnih oblik storitve tega kaznivega dejanja zahteva, da storilec huje razžali uradno osebo, medtem ko je po KZ-1 zadoščala zgolj razžalitev. V zvezi s tem, je sodišče tudi ustrezno iz izreka obtožbe izpustilo tak očitek, ker je ocenilo, da v obravnavani zadevi razžalitev ne dosega intenzivnosti, ki bi ustrezala zakonskemu besedilu „huje razžali“.

8. S tem, ko je sodišče nadomestilo besedilo obtožbe „da je oškodovanca večkrat udaril po rokah“ z besedilom: „da ga je večkrat udaril po desni roki“ po presoji Vrhovnega sodišča nikakor ne gre za prekoračitev obtožbe: Očitek po obtožbi kakor tudi ugotovitev sodišča se nanaša na več udarcev obsojenca, ali je z njimi zadel policista po rokah, ali le po desni roki, pa ni okoliščina, ki bi kakorkoli bistveno vplivala na vsebino očitka, temveč pomeni le preciziranje očitka oziroma uskladitev z ugotovljenim dejanskim stanjem.

9. Kršitev načela kontradiktornosti pa vidi zagovornik v tem, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po ogledu kraja dejanja, rekonstrukciji dogodka in po postavitvi izvedenca prometne stroke, na podlagi katerih bi se lahko preizkusila izpovedba oškodovanca.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov strank, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Za navedene dokazne predloge je sodišče presodilo, da ti dokazni predlogi temu kriteriju ne zadostijo. Ocenilo je, da obramba ni podala razumnih razlogov za to, da bi si policist dogodke, zaradi katerega se je odločil, da je sledil obsojencu, preprosto izmislil, prav tako pa je sodišče povsem sprejemljivo zaključilo, da na poti, po kateri je obsojenec vozil, obstoji takšen ovinek, da je bilo zaradi njegove narave obračanje za druge udeležence prometa ogrožujoče. Takšnemu stališču pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, pri čemer je potrebno dodati, da je v konkretnem primeru šlo le za oceno policista o načinu vožnje obsojenca v tistem trenutku, zaradi česar vsega se ogled na kraju dejanja, rekonstrukcija dogodka in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke izkažejo kot izrazito nepotrebni, oziroma takšni, ki ne bi v ničemer prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja.

11. Ostale navedbe v zahtevi, da ne drži, da bi se obsojenec kadarkoli med vožnjo obračal na nepreglednem delu vozišča, da se je sam počutil ogroženega pred policistom, ki se mu sploh ni predstavil, da ni vozil protipredpisno, da policist ni preprečeval kakršnegakoli neposrednega ogrožanja življenja, da policista ni udaril, vnašanje dvoma v verodostojnost prič itd., po pomenijo zgolj uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vlagati.

12. Z navedbami, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb v pritožbi, da je šlo za dovoljen silobran, vložnik zahteve prav tako ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča o poteku dogodkov kritičnega dne, ki izključujejo kakršenkoli silobran. Če pa se vložnik s takšno ugotovitvijo dejanskega stanja ne strinja in meni, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi lahko šlo za silobran, pa seveda tako kot prej uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

13. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona, v pretežnem delu pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar ju je skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.