Jedro

Predlog je utemeljen zgolj glede procesnih obresti, vendar zgolj v tem delu revizije ni mogoče dopustiti, ker je na podlagi 39. člena ZPP za vrednost spornega predmeta odločilna samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednost obresti. Glede procesnih obresti torej vrednost spornega predmeta ne presega niti 2.000,00 EUR, zato revizije zgolj v tem delu ni mogoče dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Po pravnomočni vmesni sodbi, s katero je bilo odločeno, da je temelj odškodninske odgovornosti podan, je moralo sodišče odločiti zgolj še glede višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 2.145,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da so bile v prisilni poravnavi tožnikove nekdanje delodajalke (M. d. o. o.) priznane terjatve zgolj v višini 20 %, zato tudi toženec ni dolžan plačati več. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino iz naslova premalo izplačanih plač, regresov, dodatkov za prehrano in odpravnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v višini kot bi mu bila prisojena v delovnem sporu, če toženec ne bi napravil strokovne napake. Od neplačanega regresa in odpravnin je priznalo zakonske zamudne obresti zgolj v višini glavnice, saj so do 1. 1. 2002 že dosegle glavnico. Ugodilo je tudi zahtevku za plačilo procesnih obresti od vložitve tožbe 9. 6. 2006 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo

3.307,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo odpravnino zgolj v 20 %, saj se na podlagi drugega odstavka 106. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji odpravnina kot prednostna terjatev izplača v celoti. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti od premalo izplačanih regresov, odpravnin in povračil stroškov prehrane (U-I-300/04). Glede procesnih obresti pa je navedlo, da je tudi zanje veljal 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato jih je zavrnilo v celoti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo procesne obresti; (2) ali je tudi za tožnikovo terjatev potrebno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 in/ali novelo OZ-A; (3) ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s procesnimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in (4) ali je sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede določenih vprašanj pa sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Glede prvega vprašanja navaja, da je izpodbijana odločitev glede procesnih obresti zmotna, saj če so te že dosegle glavnico, bi jih sodišče moralo priznati v višini glavnice, ne pa da jih je zavrnilo v celoti. Ker je izpodbijana sodba glede procesnih obresti sama s sabo v nasprotju, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega je tožnik zahteval procesne obresti od 9. 6. 2006 dalje, zato do uveljavitve OZ-A še niso dosegle glavnice in jih sodišče po višini niti ne bi smelo omejiti. Glede tretjega vprašanja navaja, da je tožnik v pritožbi na štirih straneh obrazložil, zakaj je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa se do navedenega očitka ni opredelilo, ampak je zgolj navedlo, da ta pritožbeni očitek ni konkretiziran, zato ne omogoča podrobnejšega preizkusa. Glede četrtega vprašanja pa navaja, da se na podlagi drugega odstavka 168. člena OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, zato bi nižji sodišči morali izračunati dejansko škodo v revaloriziranih zneskih. Nižji sodišči tudi nista upoštevali stališča Vrhovnega sodišča, da kadar se višina odškodnine določi ob upoštevanju razmer v obdobju pred odločitvijo, sodišče prisodi zakonske zamudne obresti že od dneva zamude dalje in ne šele od dneva izdaje sodbe.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Predlog je utemeljen zgolj glede procesnih obresti, vendar zgolj v tem delu revizije ni mogoče dopustiti, ker je na podlagi 39. člena ZPP za vrednost spornega predmeta odločilna samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednost obresti. Glede procesnih obresti torej vrednost spornega predmeta ne presega niti 2.000,00 EUR, zato revizije zgolj v tem delu ni mogoče dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP).(1) Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 214/2011.