Jedro

Da je vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, v času nesreče upravljal toženec, je s pomočjo pravil logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušenj mogoče sklepati iz znanih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo odločeno, da zahtevek po temelju ni utemeljen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da sodišče, v sicer obširni obrazložitvi, ni navedlo odločilnih in preverljivih razlogov o bistvenem vprašanju, to je o vprašanju razbremenitve toženčeve odgovornosti. Toženec trditve, da na kraju nesreče ni bil, ne more dokazovati, ker gre za negativno dejstvo. Dokazno breme, da je v kritičnem času vozil vozilo in povzročil prometno nesrečo ter s kraja nesreče pobegnil, je na tožeči stranki. Tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla. V sodbi so povzete izpovedi strank in prič, vrednostna ocena pa ni narejena. Izpodbijana sodba ni jasna, zato je ni mogoče preizkusiti. Podana bi morala biti razmejitev med trditvami strank in vsebino dokaznega gradiva, dokazno oceno, sintezto dokazne ocene ter dejanskimi ugotovitvami. Ker sodba ni taka, je ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Opozarja na izpoved A. A., ki je potrdil toženčeve trditve o tem, kje se je toženec v času prometne nesreče nahajal. Da je v kritičnem času toženec uporabljal vozilo znamke Škoda, sta potrdila tudi priči B. B. in C. C. Izpovedi navedenih prič niso ocenjene. Spregledano je, da udeleženka nesreče D. D. ni trdila, da bi bil voznik in povzročitelj nesreče toženec. Zaslišana v tem in kazenskem postopku je jasno izpovedala, da ne ve, kdo je vozil v nesreči udeleženo vozilo. Do tega se sodišče ni opredelilo. Opredelilo se ni niti do tega, da sta se v toženčevem vozilu sprožila dva varnostna mehova, pri čemer se varnostni meh sproži le v primeru, da je na sedežu oseba. Policista, ki sta prišla na kraj nesreče, o povzročitelju nista vedela ničesar. V vozilu zavarovane sledi so neuporabne. Prevelika teža je dana kazenski ovadbi, v kateri se tožencu očita storitev kaznivega dejanja. Ovadbi priložene listine ne dokazujejo, da je bil voznik toženec. Ni bilo ugotovljeno, kdo je dejansko uporabljal prenosni telefon. Iz ovadbe ni razvidno, kje se je toženec v času nesreče nahajal. Iz prometa na telefonski številki, ki jo uporablja toženec, je razvidno le to, preko katerih oddajnikov naj bi tekel telefonski promet. Posamezni oddajnik pokriva določeno območje. Splošno znano pa je, da se v primeru zasedenosti vključi sosednji oddajnik ter da točne lokacije uporabnika mobilnega telefona ni mogoče ugotoviti. Sicer pa iz razlogov sodbe niti ne izhaja, kateri toženčevi pogovori po telefonu naj bi bili registrirani blizu kraja nesreče. Iz ugotovitev policije sledi, da med 17.35.19 in 22.12.10 uro klic ni bil opravljen. V tem času je bilo prejetih le 5 SMS sporočil in to preko različnih oddajnikov. Da je toženec za vozilo ob odhodu iz službe ustrezno poskrbel, je izkazano. Te trditve tudi prerekane niso bile. Razlogovanje o rezervnih ključih je brez podlage v izvedenem postopku. Okrožno državno tožilstvo v Krškem je obtožni predlog zoper toženca umaknilo s pojasnilom, da ni mogoče ugotoviti, kdo je v času nesreče vozil toženčevo vozilo. Do umika obtožnega predloga se sodišče ni opredelilo. Sodišče ugiba, kdo je nesrečo povzročil, saj uporablja izraze kot so „dopušča možnost“ in „lahko“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbeni fazi je nesporno, da je voznik osebnega avtomobila znamke BMW, tip 320 XD, reg. št. ..., katerega lastnik je toženec, dne 4.10.2013 ob 19.30. uri na Šmarski cesti v Sevnici povzročil prometno nesrečo. Zaletel se v spredaj vozeči avtomobil, ki ga je upravljala D. D. Nastala je materialna in nematerialna škoda, ki jo je tožeča stranka (zavarovalnica) oškodovancem plačala.

5. Sporno pa je, kdo je v času prometne nesreče upravljal avtomobil, s katerim je bila povzročena prometna nesreča. Toženec (pritožnik) trdi, da je bil avtomobil kritičnega dne ukraden in da ga on ni vozil. Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, ki trdi, da je v kritičnem času avtomobil, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, upravljal toženec in po nesreči s kraja nesreče pobegnil. 6. Nihče – niti voznica v nesreči soudeleženega vozila, niti kakšen očividec – ni zaznal, da je toženec v času nesreče vozil osebni avtomobil, s katerim je bila povzročena nesreča. D. D. je videla, da je po nesreči iz avtomobila izstopil moški in sklonjen odšel stran od avtomobila ter izginil za bližnjo stavbo. Da je bila ta oseba toženec, je sodišče sklepalo na osnovi indicev. Na osnovi pravil logičnega mišljenja in splošnih življenjskih izkušenj je iz znanih dejstev sklepalo na toženčevo upravljanje vozila v kritičnem času (neznano dejstvo). Pritožnik graja pravilnost ugotovitve nekaterih dejstev, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo na njegovo prisotnost na kraju dogodka. Ugovarja tudi logičnosti sklepanja, torej dokazni oceni.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da izpoved priče A. A. potrjuje toženčevo trditev, da je bil kritičnega dne ob 19.30 uri na svoji vikend hišici na B. (...) in torej ni mogel biti na kraju nesreče v Sevnici. Izpoved A. A., da se je toženec v času prometne nesreče nahajal pri njem (v neposredni soseščini toženčevega vikenda)(1) ni prepričljiva. Priča je toženčev alibi potrdila na sledeč način: „Takrat, v tistem času, ko mu je bil avto vzet, je bil on pri meni tudi v zidanici.“ Da je toženec kritičnega dne k svojemu vikendu prišel ob 18.15. uri, je priča v nadaljevanju svoje izpovedi sicer izpovedala, vendar ni mogoče spregledati, da je izpoved, da se je toženec na B. nahajal v kritičnem času, očitno rezultat pričine ocene. Sum v verodostojnost A. izpovedi se poraja tudi zato, ker je preveč natančna. Vedel je izpovedati, s katerim avtomobilom je bil toženec na vikendu (Škoda karavan) in kaj je na avtomobilu pisalo (napis: keramične ploščice), ni pa pojasnil, zakaj si je ta, povsem nepomemben podatek, tako natančno zapomnil. Ker je izpoved po eni strani zelo natančna (opis avtomobila), po drugi strani pa ne opisuje zaznanih dejstev, ampak zaključuje, da je bil toženec v času tatvine avtomobila (nesreče) pri njem, je očitno, da je priča skušala potrditi toženčev alibi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedima policistov E. E. in F. F., ki sta toženca po nesreči – kritičnega dne v času od 20.30 do 21. ure – na vikendu brezuspešno iskala. Oba sta po opravljeni intervenciji (delovni nalogi) podpisala uradni zaznamek, v katerem je navedeno, da so bila vrata toženčeve stavbe zaklenjena, v stavbi luč ni gorela, pred objektom ni bilo parkiranega avtomobila (dokaz C1 stran 21). To je v svoji izpovedi potrdil F., medtem ko se E. v času zaslišanja podrobnosti ni več spomnil. 8. Izpovedi policistov in uradni zaznamek, ki sta ga po opravljeni nalogi podpisala, zanikajo tudi verodostojnost toženčeve izpovedi, da je bil v času nesreče v svojem vikendu na B. oz. v 40 m oddaljeni zidanici soseda A. Izpovedal je: da je na vikend prišel med 18. in 18.30 uro, avto pustil pred svojim objektom, potem pa prvo uro prebil pri sosedu A., ves ostali čas do jutra in tudi cel vikend pa v svojem objektu; okrog 19. ure sta se mu pridružila tudi žena in sin. Če bi bili toženčeva izpoved in izpoved soseda A. točni, bi policista, ki sta toženca iskala po nesreči (med 20.30 in 21.00 uro), naletela na obljuden objekt in toženca tudi našla. Videla bi avtomobil pred stavbo, v stavbi bi bili ljudje; objekt bi bil razsvetljen. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da toženec svojih trditev – da je bil v času prometne nesreče na B. (...) – ni dokazal. 9. Z izpovedbama policistov in zgoraj omenjeno vsebino uradnega zanamka skladni so podatki o tem, v območju katerih baznih postaj se je v času nesreče in po njej nahajal telefonski aparat, glede katerega je toženec izpovedal, da ga je imel pri sebi. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da ni izkazano, kdo je telefon uporabljal, kajti toženec ni trdil, da bi telefon uporabljal kdo drug. Iz podatkov, ki jih je posredoval operater, je razvidno, da so se repetitorji v bazni postaji, ki pokriva Sevnico, zaradi vzpostavljanja zvez s toženčevo telefonsko številko aktivirali ob 17.35, 19.06, 19.43, 20.09 in 20.10. uri. V času prometne nesreče ob 19.30 je bil torej toženec lahko na kraju prometne nesreče v Sevnici. Vsekakor ni bil na B., kjer trdi, da je bil. S podatki operaterja je ovržena tudi verodostojnost toženčeve izpovedi, da je bil v noči po nesreči in naslednji dan na vikendu v B. V tem času so se kontakti s toženčevim telefonom vzpostavljali preko bazne postaje, ki pokriva področje Šmarjeških toplic. Iz preglednice, ki je priložena kazenski ovadbi, so razvidni podatki o telefonskih številkah, s katerimi je bil kontakt vzpostavljen oz. je bil kontakt poizkušan (trajanje stika 0). Sodišče prve stopnje se o tem ni opredeljevalo, saj nobena od strank podatkov operaterja ni problematizirala oz. zahtevala njihove podrobnejše analize. Pritožbena trditev, da se v primeru zasedenosti bazne postaje vključi sosednji oddajnik, je lahko točna. Ker pa ne gre za en kontakt, ampak za veliko število kontaktov, ki so bili v večernih urah vsi na področju bazne postaje v Sevnici, v noči, ki je sledila, pa na področju bazne postaje, ki pokriva področje Šmarjeških Toplic, je izključena možnost, da podatki operaterja ne bi izkazovali toženčeve pristnosti na teh področjih.

10. Upoštevajoč navedene dokaze, se kot manj pomembni pokažeta izpovedi prič B. B. in C. C., ki sta izpovedala, da je avtomobil, s katerim je bila ob 19.30 uri povzročena nesreča, kritičnega dne popoldne najverjetneje ostal odklenjen s ključi v ključavnici pred poslovnimi prostori družbe G. Tudi če je bil avtomobil odklenjen, je očitno, da ni bil ukraden, saj ostali dokazi potrjujejo, da ga je v kritičnem času (ob 19.30 uri) upravljal toženec.

11. D. D. res ni potrdila, da bi bil voznik avtomobila, s katerim je bila nesreča povzročena, toženec. Vendar ne zato, ker bi v osebi, ki se je po nesreči prihuljeno oddaljila od avtomobila in izginila za bližnjo stavbo, prepoznala drugega človeka, ampak zato, ker te osebe ni dobro videla. Izpoved D. D. zato ni v nasprotju z dokazi, ki kažejo, da je avtomobil, s katerim je bila povzročena nesreča, upravljal toženec. Njena izpoved, ki je enaka v tem in v kazenskem postopku, je verodostojna.

12. Dejstvo, da sta se sprožila varnostna blazina pri voznikovem in sovoznikovem sedežu, je sodišče ugotovilo v peti točki obrazložitve. Pritožba sklepa, da se varnostna blazina sproži le v primeru, če je na sedežu oseba; v postopku pred sodiščem prve stopnje nobena od strank tega ni zatrjevala niti dokazovala. Sodišče se zato z načinom aktivacije varnostnih blazin ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil toženec v svojem vozilu ob nesreči sam, saj je D. videla iz avtomobila odhajati le enega človeka (moškega).

13. Dejstvo, da je Okrožno državno tožilstvo zoper toženca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe umaknilo, ni pravno pomembno, saj je civilno sodišče vezano le na kazensko obsodilno sodbo (14. čl. ZPP). Ker gre za nepomembno dejstvo, se sodišče prve stopnje do njega ni bilo dolžno opredeljevati.

14. Zgoraj navedeni dokazi dokazujejo, da je bil toženec v času prometne nesreče na področju Sevnice, kjer se je zgodila prometna nesreča in ne na svojem vikendu v B., kjer trdi, da je bil. Zaradi te ugotovitve tožencu – ki krivo prikazuje svoje gibanje v kritičnem času, izkazana pa je tudi njegova prisotnost v območju kraju dogodka – ni mogoče slediti, da je njegovo vozilo v času nesreče upravljal nekdo drug. Ostali dokazi ne nasprotujejo zaključku, da je osebni avtomobil, s katerim je bila nesreča povzročena, upravljal toženec. Okoliščin, ki bi kazale, da je bil toženčev avtomobil ukraden, ni. Krog indicev je tako sklenjen.

15. Očitana procesna kršitev ni bila storjena. V sodbi navedeni razlogi razumljivo utemeljujejo odločitev. Sodba nima pomanjkljivosti. Ni točno, da so izpovedi strank in prič le povzete, ne pa ocenjene, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo na osnovi katerih dokazov odločilna dejstva šteje za dokazana.

16. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): A. je izpovedal, da je njegova zidanica ob cesti, po kateri se pride do toženčevega objekta in 40 m oddaljena od toženčevega objekta; vidljivost med objektoma pa dobra.