Jedro

I. Revizijsko sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba zahtevek zavrniti že iz razloga, ker pozitivna zakonodaja ne ureja več stanovanjskega razmerja in stanovanjske pravice. Predmetna tožba je bila vložena dne 20.9.1989, ko je še veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Po 158.čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) se spori, sproženi pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljujejo po prejšnjih predpisih. Čeprav je bil tožnikov tožbeni zahtevek prilagojen določbam prejšnjega ZSR, je omogočal presojo sodišča o tožnikovih pravicah po tem zakonu, le izrek sodbe bi bilo treba prilagoditi določbam novega zakona, tako da bi se ugotavljal obstoj pravic ob uveljavitvi novega zakona, kar bi v primeru utemeljenosti zahtevka lahko storilo tudi sodišče samo.

II. Pritrditi pa je treba sodišču druge stopnje, da tožnik z uporabo ene sobe na stanovanju ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, ne glede na to, če je bila njegova vselitev zakonita ali nezakonita.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nastalo stanovanjsko razmerje med tožnikom in toženo stranko ter da je tožnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona in da se po tem zakonu taki spori končajo po določbah prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Čeprav nov zakon ne pozna več stanovanjskega razmerja, ima tožnik interes na ugotovitvi, da je tako razmerje obstajalo. Drug razlog za zavrnitev zahtevka je protispisen. Tožnik poudarja, da se je v stanovanje, ki je bilo dodeljeno njegovi družini, vselil skupaj s sinom V.D. M.I. ter njegovo družino. Tožnikova vselitev je bila zakonita in zanj pridejo v poštev določbe 16.čl., 18.čl. ali 19.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Kolikor bi se štelo, da je bila vselitev nezakonita, pa bi bilo treba uporabiti določbo 50. čl. cit. zakona.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Od uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka omenja tožnik v reviziji le protispisnost, ne da bi pojasnil, v čem naj bi ta obstajala. Tako na podlagi revizijskih navedb ni mogoče, preizkusiti, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP.

Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tožnik z revizijo ne more izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je tudi materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba zahtevek zavrniti že iz razloga, ker pozitivna zakonodaja ne ureja več stanovanjskega razmerja in stanovanjske pravice. Predmetna tožba je bila vložena dne 20.9.1989, ko je še veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Po 158.čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) se spori, sproženi pred uveljavitvijo novega zakona, nadaljujejo po prejšnjih predpisih. Čeprav je bil tožnikov tožbeni zahtevek prilagojen določbam prejšnjega ZSR, je omogočal presojo sodišča o tožnikovih pravicah po tem zakonu, le izrek sodbe bi bilo treba prilagoditi določbam novega zakona, tako da bi se ugotavljal obstoj pravic ob uveljavitvi novega zakona, kar bi v primeru utemeljenosti zahtevka lahko storilo tudi sodišče samo.

Pritrditi pa je treba sodišču druge stopnje, da tožnik z uporabo ene sobe na stanovanju ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, ne glede na to, če je bila njegova vselitev zakonita ali nezakonita. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bilo sporno stanovanje dodeljeno v letu 1985 tedanji tožnikovi ženi V.D. V stanovanje se je najprej vselil njen starejši sin M.I. z družino, kasneje pa še tožnik, ki je uporabljal eno sobo. Po odselitvi M.I. je ostal tožnik v stanovanju skupaj z ženinim mlajšim sinom Ž.I., ki se je že pred tem vselil. Kot izhaja iz tožnikovih navedb in izpovedb, se je moral tožnik pred nasilnostjo Ž.I. večkrat umikati iz stanovanja. Glede na omenjeni način uporabe stanovanja tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice po določbah 16.čl. in 19.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnik pa se zaradi uporabe ene sobe tudi ne more sklicevati na 50.čl. tega zakona.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).