Jedro

Pristop k napolnjevanju vsebine standarda „sorazmernosti med prevzetimi obveznostmi in lastnim premoženjskim položajem“ terja pravo mero, saj bi v nasprotnem izničili institut odpusta obveznosti. Njegov namen je predvsem zaščititi upnike, ki so bile žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti.

Pri ugovornem razlogu „da bi dolžnik glede na premoženjski položaj lahko v celoti izpolnil svoje obveznosti“ ni mogoče pričakovati, da bo dolžnik svoje obveznosti servisiral iz dohodkov od nezakonitih dejavnosti oziroma dejavnosti, ki jo opravlja na črno.

Načelo uspeha (154. člen ZPP) pri odločanju o stroških ugovornega postopka zoper odpust obveznosti ni smiselno uporabljivo in tudi ne primerno. Takšna razlaga, po kateri so upniki v primeru neuspeha z ugovorom dolžni povrniti dolžniku stroške, svoje pa v primeru uspeha nosijo sami, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Zakon (354. in 355. člen ZFPPIPP) določa, da stroški stečajnega dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti bremenijo stečajno maso.

Izrek

1. Pritožbama se delno ugodi tako, da se III. točka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi: „Vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka.“

2. V ostalem se pritožbi zavrneta in se izpodbijani sklep v izpodbijani I. in II. točka izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 8. 6. 2015 vložil upnik A. A. s. p., in ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 10. 6. 2015 vložil upnik B. B. (I. in II. točka izreka). Odločilo je še, da morata vlagatelja ugovorov dolžniku povrniti stroške v višini 597,50 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila oba upnika iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne dolžnikov predlog za odpust obveznosti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Ker sta pritožbi po vsebini identični, ju pritožbeno sodišče ni obravnavalo ločeno, četudi se določeni pritožbeni razlogi nanašajo le na posameznega upnika. V nadaljevanju obrazložitve sodišče za obe pritožbi uporablja edninsko obliko.

4. Pritožba nasprotuje zaključku prvostopnega sodišča, da znesek računa 434,17 EUR, ki ga je upnik (A. A.) izstavil dolžniku na podlagi opravljenih storitev popravila vozila, ne more pomeniti „prevzemanja obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem“ (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Sodišču prve stopnje očita pavšalno in neobrazloženo oceno, ki nima pravne podlage, saj ne more kar na splošno veljati, da zadolžitev v višini 434,17 EUR ne more predstavljati prevzemanja obveznosti, ki je v nesorazmerju s premoženjskim stanjem dolžnika.

5. Pravna podlaga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, ki določa oviro za odpust obveznosti, če je “dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“, predstavlja pravni standard, ki mu mora konkretno vsebino določiti sodišče. Pri napolnjevanju tega standarda se je treba po mnenju pritožbenega sodišča izogniti pretogemu in preveč dobesednemu razumevanju v zakonu zapisanega pravila. Upoštevati je namreč dejstvo, da morajo tudi prezadolžene (fizične) osebe vsakodnevno prevzemati določene obveznosti. Kupujejo življenjske potrebščine, material in opremo, potrebno za opravljanje dejavnosti, vzdržujejo in popravljajo stanovanja, vozila in naprave, imajo otroke, za katere je treba prevzemati obveznosti etc.. Prav tako je treba upoštevati, da so vse osebe, ki postanejo stečajni dolžniki „sorazmernost med prevzetimi obveznostmi in lastnim premoženjskim položajem“ v nekem časovnem trenutku pred uvedbo stečajnega postopka že porušile, in da strogo vzeto od tega trenutka dalje „sorazmernosti“ več ni, pač pa vsaka nova prevzeta obveznost „nesorazmernost“ praviloma samo še poglobi. Pri dolžniku, ki nima nikakršnega premoženja in nobenih virov dohodka, se tako že zgolj zaradi kritja nujnih življenjskih stroškov povečuje razkorak med prevzetimi obveznostmi in njegovim premoženjskim položajem.

6. Pristop k napolnjevanju vsebine navedenega standarda zato terja pravo mero, saj bi v nasprotnem povsem izničili institut odpusta obveznosti. Njegov namen je predvsem zaščititi upnike, ki so bile žrtve dolžnikovega lahkomiselnega, špekulativnega ali neodgovornega ravnanja, ne pa preprečiti dolžniku vsakršnega prevzemanja obveznosti. Višina prevzetih obveznosti je gotovo eno izmed pomembnih meril za oceno dolžnikove lahkomiselnosti ali nepremišljenosti. Vendar ni edino. Pomemben je tudi predmet in namen prevzetih obveznosti. Ni vseeno, ali je dolžnik prevzemal običajne vsakdanje obveznosti, ali je šlo za bolj neobičajne ali celo ekskluzivne predmete in storitve. V smeri, da je šlo za nepotreben, nerazumen ali luksuzen strošek, upnik ni navedel nobenih dejstev. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi, ali je imel upnik možnost zaščite pred dolžnikovim neplačilom dolga, oziroma, ali tudi sam ni ravnal nepremišljeno. Običajna poslovna praksa je, da se popravilo vozila plača ob njegovem prevzemu. Zakon podjemniku daje tudi zakonito zastavno pravico na predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z naročilom popravila, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti (647. člen OZ). Upoštevaje vse navedeno dolžnikovo prevzemanje obveznosti v višini 434,17 EUR za popravilo vozila ne predstavlja prevzemanja obveznosti, ki bi bile nesorazmerna z njegovim premoženjskim položajem. Zato je bila odločitev prvostopnega sodišča kljub skromni obrazložitvi pravilna.

7. V zvezi z ugovornim razlogom, da bi lahko dolžnik glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolnil svoje obveznosti (4. točka 399. čl. ZFPPIPP), se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da je bila trditvena podlaga v navedeni smeri pomanjkljiva in nekonkretizirana. Upnika nista definirala „premoženjskega položaja“ dolžnika na način, ki bi sodišču omogočil preizkus, ali je dolžnik zmožen izpolniti svoje obveznosti. Teh pomanjkljivosti tudi izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem priče ne bi sanirala. Dopisa M. M., na katera sta se sklicevala pritožnika, ne dokazujeta nikakršnih prilivov in dohodkov dolžnika, pač pa obljubljata v prihodnosti pričakovano boljše poslovanje družbe (C. d. o. o.) v času, ko je ta še poslovala. Ker se je nad družbo C. d. o. o. dne 6. 12. 2013 začel stečajni postopek, je več kot jasno, da so se pričakovanja o „pridobivanju novih kupcev in dobivanju prilivov na račun“ izjalovila.

8. Upniki, ki se sklicujejo na navedeni ugovorni razlog, morajo bodisi identificirati premoženje, s katerim dolžnik razpolaga (nepremičnine, premičnine, poslovni deleži, vrednostni papirji ipd.) bodisi opredeliti dejavnost, ki dolžniku prinaša dohodke. Ni treba posebej poudarjati, da mora biti takšna dejavnost zakonita. Vsekakor od dolžnika ni mogoče pričakovati ali celo zahtevati, da svoje obveznosti servisira iz dohodkov od nezakonitih dejavnosti oziroma dejavnosti, ki jo opravlja na črno. Če imata upnika podatke o tovrstni dolžnikovi dejavnosti, sta ga dolžna prijaviti pristojnim oblastem, da mu tovrstno dejavnost preprečijo in ustrezno sankcionirajo.

9. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada odločitev o stroških postopka. Zakonsko določilo, da vsak upnik krije svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP), pove le, da dolžnik ne trpi njihovih stroškov, ne daje pa odgovora na vprašanje, kdo nosi dolžnikove stroške v postopku zaradi insolventnosti. Določila 354. in 355. člena ZFPPIPP nakazujejo, da jih v glavnem nosi dolžnik sam. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da določilo prvega odstavka 154. člena ZPP v tem postopku ni smiselno uporabljivo in tudi ne primerno. Takšna razlaga, po kateri so upniki v primeru neuspeha z ugovorom dolžni povrniti dolžniku stroške, svoje pa tudi v primeru uspeha nosijo sami, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom, za katero pritožbeno sodišče ne najde sistemskih razlogov. Stečajni dolžnik oz. stečajna masa je obremenjen-a z vrsto stroškov (355. člen ZFPPIPP), zato ni videti utemeljenega razloga, zaradi katerega bi morali upniki stroške stečajnega dolžnika v postopku zaradi insolventnosti poravnavati neposredno (posredno jih itak nosijo, saj dolžnikovi stroški zmanjšujejo stečajno maso). Uspeha v pravdi tudi ni mogoče primerjati z uspehom v stečajnem postopku, saj niti vsebinsko niti formalno ne gre za primerljivo zadevo. Kot pravilno opozarjata upnika, sta bili njuni terjatvi v stečajnem postopku priznani. V postopku osebnega stečaja, v katerem je dolžnik dosegel tudi odpust obveznosti, je priznanje terjatve pravzaprav edini uspeh, ki se ga upniki v tem postopku lahko nadejajo. Vložitev ugovora zoper odpust obveznosti predstavlja za upnika edino pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel tudi poplačilo svoje priznane terjatve, kar je nenazadnje edini upnikov interes. Pri tem je procesni položaj upnika v ugovornem postopku izredno težaven, saj mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki so praviloma izven njegovega spoznavnega področja. Kaznovati upnikov neuspeh v tem postopku z naložitvijo plačila dolžnikovih stroškov, pomeni dodatno sankcioniranje upnika, ki je že itak izgubil pravico do poplačila svoje terjatve. Ob upoštevanju še nadaljnje okoliščine, da višina dolžnikovih stroškov ni v nikakršni odvisnosti od višine upnikove terjatve, pač pa od zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen (glej tarifno št. 33 Odvetniške tarife – UL RS, št. 2/2015), se ob uporabi načela uspeha torej nagrajuje dolžnikovo prezadolževanje, upnika pa pripelje v absurdno situacijo, da večja, kot je dolžnikova prezadolženost, več stroškov mu bo moral povrniti v primeru, če z ugovorom ne bo uspel; pri čemer lahko znesek stroškov, ki jih mora plačati dolžniku, tudi znatno presega njegovo terjatev. Uporaba načela uspeha bi zato po mnenju pritožbenega sodišča bistveno ogrozila upnikove možnosti za uveljavitev njegovih pravic v postopku osebnega stečaja. Če bi bilo v zakonu dejansko predpisano, da se stroški v postopku ugovora proti odpustu obveznosti stečajnega dolžnika presojajo po načelu uspeha, bi pritožbeno sodišče predmetni postopek prekinilo in pričelo postopek za oceno ustavnosti takšne zakonske določbe pred Ustavnim sodiščem.

10. Ker takšna zakonska določba ne obstaja, pač pa je v zakonu določeno, da stroški stečajnega dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti bremenijo stečajno maso, je primerna rešitev, da v tem postopku nosi vsaka stranka svoje stroške. Četudi pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču, ki ga je višje sodišče zavzelo v zadevah VSL sklep III Cpg 30/98 in VSL Cst 271/2014, (na katere se sklicuje pritožba), da je položaj udeležencev v postopku zaradi insolventnosti bližji položaju udeležencev v nepravdnih postopkih, pa ne gre za primerljivo zadevo. V navedenih sodnih odločbah je sodišče odločalo o stroških predhodnega postopka zaradi insolventnosti, t. j. o stroških, ki niso nastali stečajnemu dolžniku, pač pa subjektu, zoper katerega je bil predlog za začetek stečajnega postopka zavrnjen.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v III. točki izreka spremenilo, tako, da je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 128. členom ZFPPIPP).