Jedro

Vsak neposredni posestnik, ki svojo posest stvari črpa na izvedeni pravici, t.j. na pravici nelastnika, ki je pravico do določenega razpolaganja s stvarjo pridobil od lastnika (kot npr. najemnik leasingojemalca ali podnajemnik, kar sta tožeči stranki), je že ob sklenitvi zadevnega pravnega posla z nelastnikom seznanjen z dejstvom, da utegne biti njegova posest odvisna od primarnega razmerja njegovega pogodbenega partnerja z lastnikom. Okoliščina, da je nepremičnina, ki se v izvršilnem postopku izroča lastniku, v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe.

Z začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj pridobi enostransko oblikovalno upravičenje odpovedati vse najemne in zakupne pogodbe, ne da bi bilo zato treba sprožiti kakršenkoli dodatni sodni postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Drugotožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 1 4093/2016 zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Tožečima strankama je še naložilo, da sta dolžni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.185,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila drugotožeča stranka in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za odločitev v zadevi so pomembna naslednja v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena dejstva. Pravna prednica prvotožeče stranke N. d. o. o. (M. d. o. o.) je kot prvotna lastnica in posestnica nepremičnin (ki v naravi predstavljajo trgovsko poslovno stavbo M. na ulici D.) le-te v letih 2006 in 2008 prodala pravni prednici tožene stranke (H. d. o. o.). Pravna prednica tožene stranke je za te nepremičnine sklenila pogodbi o finančnem leasingu s pravno prednico D. d. o. o.- v stečaju (I. d. o. o.) kot leasingojemalcem. I. d. o. o. je s soglasjem pravne prednice tožene stranke kot leasingodajalca predmetne nepremičnine z najemno pogodbo oddala pravni prednici prvotožeče stranke (M. d. o. o.), ta pa je nepremičnine oddajala v podnajem raznim uporabnikom, med drugim tudi drugotožeči stranki. Tožena stranka je po tem, ko se je nad leasingojemalcem, družbo D. d. o. o. začel stečajni postopek, odstopila od sklenjenih leasing pogodb in z družbo D. d. o. o. - v stečaju sklenila sodno poravnavo, s katero sta stranki rešili medsebojna razmerja po odstopu od leasing pogodb in s katero se je dolžnik D. d. o. o. - v stečaju zavezal predmetne nepremičnine izročiti toženi stranki. Na podlagi pravnomočne sodne poravnave je tožena stranka vložila predlog za izvršbo zaradi izročitve nepremičnin. Tožeči stranki sta predmetno tožbo na nedopustnost izvršbe vložili na podlagi napotila izvršilnega sodišča v postopku izvršbe, v katerem sta tožeči stranki vložili ugovor tretjega, ker da imata na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (64. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeči stranki takšne pravice nimata. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi sodbe je obširno in prepričljivo odgovorilo na prav vse ugovore tožečih strank, ki jih drugotožeča stranka ponavlja v pritožbi in s katerimi ne more uspeti.

5. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve zaradi jasnosti vse udeležence naziva s sedanjimi imeni in firmami, ne glede na to, da so se relevantni posli pretežno odvijali in sklepali med njihovimi pravnimi predniki. Skupna vez vsem udeležencem so nepremičnine M. na ulici D. Tožena stranka je njihova lastnica in leasingodajalka, družba D. d.o.o. - v stečaju je njihova leasingojemalka in najemodajalka, prvotožeča stranka je njihova najemnica in prvotna lastnica, drugotožeča stranka pa je podnajemnica prvotožeče stranke.

Drugotožeča stranka vztraja pri stališču, da je šlo v primeru sodnega postopka med toženo stranko in D. d.o.o.- v stečaju za zlorabo pravdnega postopka in instituta sodne poravnave, v kateri naj bi se stranki poravnave dejansko dogovorili, da bosta med seboj ustvarili izvršilni naslov, s katerim bosta nato izselili tretje osebe (tožeči stranki), čeprav sta vedeli za njihovo uporabo nepremičnin in je bil njun edini namen v tem, da se tožena stranka izogne postopku zoper tožeči stranki. Teh trditev drugotožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala in se glede na ugotovljeno dejansko stanje ne zdijo niti malo verjetne. Tožena stranka kot lastnica nepremičnin je bila na podlagi sklenjenih leasing pogodb v pravnem razmerju le z družbo D. d. o. o. - v stečaju kot leasingojemalcem. Tožena stranka ni bila v nobenem razmerju s prvotožečo stranko, ki ji je družba D. d. o. o. te nepremičnine oddala v najem in še manj z drugotožečo stranko, ki ji je del teh nepremičnin prvotožeča stranka oddala v podnajem. Tožena stranka je torej imela vse pravne in tudi povsem razumne dejanske razloge, da se izogne postopku zoper tožeči stranki, s katerima ni bila v nikakršnem pravnem razmerju. Tožeča stranka bi imela samostojni zahtevek na izpraznitev proti tožečima strankama le, če bi ga ti zasedali povsem brez podlage (kot skvoterja, ki sta poiskala in »zavzela« prazne prostore). Za zahtevke za izpraznitev iz naslova odpovedanih najemnih pogodb, katerih stranka ni bila, pa ni aktivno legitimirana. Tožena stranka je bila torej dolžna, če je hotela prevzeti svoje nepremičnine v posest, primarno urediti leasing razmerje s svojim pogodbenim partnerjem družbo D. d. o. o. - v stečaju, saj je šele na podlagi odstopa od pogodb o finančnem leasingu nepremičnin pridobila upravičenje do izročitve teh nepremičnin. Zmotno je prepričanje drugotožeče stranke, da bi bilo za dosego tega cilja potrebno izpeljati še celo nadaljnjo verigo postopkov; s tožbo D. d.o.o. zoper svojega najemnika - prvotožečo stranko in s tožbo prvotožeče stranke zoper svojega podnajemnika - drugotožečo stranko, saj bi šele opisana veriga postopkov zagotovila izvršilne naslove, ki bi se glasili izrecno zoper tožeči stranki. Takšne zahteve (pravnega reda) bi brez utemeljenega razloga nesorazmerno omejile ali celo onemogočile pravico lastnika do posesti svoje stvari. Vsak neposredni posestnik, ki svojo posest stvari črpa na izvedeni pravici, t.j. na pravici nelastnika, ki je pravico do določenega razpolaganja s stvarjo pridobil od lastnika (kot npr. najemnik leasingojemalca ali podnajemnik, kar sta tožeči stranki), pa je že ob sklenitvi zadevnega pravnega posla z nelastnikom seznanjen z dejstvom, da utegne biti njegova posest odvisna od primarnega razmerja njegovega pogodbenega partnerja z lastnikom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno povzelo uveljavljeno stališče sodne prakse (zavzeto tudi v odločbo VSL I Cp 1409/2018 z dne 24. 10. 2018), da okoliščina, da je nepremičnina, ki se v izvršilnem postopku izroča lastniku, v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe. Dejstvo torej, da izvršilni postopek ni bil sprožen zoper tožeči stranki, zato tudi ne predstavlja ovire, ki preprečuje izvršbo. Takšno oviro pa bi lahko predstavljala okoliščina, da imata tožeči stranki še vedno pravico uporabljati nepremičnine na podlagi veljavne najemne pogodbe.

6. Sklenitev sodne poravnave med toženo stranko in D. d. o. o. - v stečaju v ničemer ni otežila oziroma obremenila položaja tožečih strank. Kot je razvidno tudi iz besedila sklenjene poravnave, razdrtje pogodb o leasingu ni vplivalo na tista najemna razmerja, h katerim je dal svoje soglasje leasingodajalec in ki jih leasingojemalec po začetku stečajnega postopka ni odpovedal. Na pravni položaj tožečih strank in njuno upravičenje zasedati najete prostore je torej odločilno vplivala odpoved najemnih pogodb s strani stečajnega upravitelja D. d. o. o. - v stečaju (in ne sklenitev sodne poravnave). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je pravica tožečih strank do posesti na predmetnih nepremičninah temeljila na najemnih oziroma podnajemnih pogodbah, ki pa so prenehale zaradi odpovedi stečajnega upravitelja družbe D. d. o. o. dne 13. 5. 2014, na podlagi 248. člena Zakona o finannčnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), s 30-dnevnim odpovednim rokom, ki se je iztekel dne 12. 6. 2014. Zaradi prenehanja najemne pogodbe pa je prenehala tudi podnajemna pogodba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 248. člen ZFPPIPP, po katerem za odpoved zadošča zgolj enostranska izjava upravitelja in so izključena vsa druga splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo o pravici odpovedati najemno ali zakupno pogodbo. Sodba III Ips 34/2009, na katero se sklicuje pritožba, v obravnavanem razmerju ni uporabljiva, saj se nanaša na tolmačenje 122. člena prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) in tako predstavlja zastarelo sodno prakso, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Določilo 248. člena ZFPPIPP določa povsem jasno in nedvoumno, da z začetkom stečajnega postopka stečajni upravitelj pridobi enostransko oblikovalno upravičenje odpovedati vse najemne in zakupne pogodbe, ne da bi bilo zato treba sprožiti kakršenkoli dodatni sodni postopek.

7. Pritožba tudi z razlogi o ničnosti oz navideznosti prodajnih pogodb oziroma pogodb o finančnem leasingu ni prepričala pritožbenega sodišča. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, sta bili tako prodajni pogodbi kot tudi leasing pogodbi v celoti realizirani tako, kot je bilo v njih dogovorjeno, kar napotuje na zaključek, da sta izražali pravo voljo pogodbenih strank. Ker navidezna pogodba prikriva hoteno drugačno voljo pogodbenih strank, je za uspeh trditve o navideznosti potrebno dokazati njuno soglasje volj, t.j. da so imeli vsi udeleženci predmetnih poslov namen skleniti drug pravni posel, v konkretnem primeru »sale and lease back« med prvotožečo in toženo stranko. Ni treba posebej opozarjati, da je dokazovanje navideznosti že v primeru, če ji nasprotuje stranka domnevno navideznega posla, izjemno težavno, saj je skorajda nemogoče izpodbiti verodostojnost in kredibilnost trditev stranke, ki trdi, da je svojo pravo voljo izrazila v zapisanih in podpisanih pogodbah, in da ni imela nobenega razloga česa prikrivati. Še toliko bolj težavno je, če se na navideznost pogodb sklicuje oseba, ki pri njihovi sklenitvi sploh ni sodelovala (kot npr. pritožnica). Sicer pa v smeri dokazovanja volje tožene stranke skleniti takšen (sale and lease back) posel, tožeči stranki v postopku na prvi stopnji nista navedli nobenih konkretnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sale and lease back posel ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar pomeni, da samo ni našlo razlogov za njegovo prikritost. Tožeči stranki pa nista pojasnili, zakaj stranke, če so že imele resen namen skleniti sale and lease back posel, le-tega niso mogle tudi v resnici skleniti. Tudi navidezni posli morajo imeti svojo podlago, te pa tožeči stranki nista pojasnili.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožečih strank. Dejstvo, ali je bilo tožečima strankama omogočeno sodelovanje v postopku izdaje izvršilnega naslova, sodne poravnave med toženo stranko in dolžnikom D. d. o. o., je z ozirom na povedano povsem nepomembno. Predmet te sodne poravnave je bilo izključno razmerje med toženo stranko in družbo D. d. o. o. - v stečaju iz naslova sklenjenih in kasneje razdrtih leasing pogodb in je zato sodišče v tem postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo prvotožeče stranke. Prvotožeča stranka je imela sodno varstvo zagotovljeno v postopku izvršbe, z ugovorom tretjega, ki ga je tudi vložila in v predmetnem pravdnem postopku.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna prvotožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini nagrade za odgovor (625 točk po tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).