Jedro

S tranko je dovoljeno le vzpodbuditi k navajanju odločilnih dejstev oz. njihovemu dopolnjevanju, ne pa je eksplicitno poučevati o neki povsem drugi pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice kot podredni tožbeni zahtevek na plačilo oziroma povrnitev vlaganj, tožniku pa je naložilo toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.168,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Proti tej odločitvi se je pritožil tožnik, in sicer nominalno zaradi absolutnih (po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in relativnih kršitev pravil pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, pri čemer je v vsebini pritožbe uveljavljal tudi kršitev napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da naj pritožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki v plačilo naloži stroške pravdnega postopka oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naj se v plačilo naloži še stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jedro pritožbe, s katero tožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena v zvezi s 318. členom ZPP), je v očitku, da bi zaradi zamude toženke pri vložitvi odgovora na tožbo prvostopenjsko sodišče moralo izdati zamudno sodbo, saj da je bila tožba (tako primarni kot podredni zahtevek) sklepčna.

6. Takšno pritožbeno stališče ni utemeljeno. Toženka je odgovor na tožbo res vložila prepozno, kar je pravilno ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje,(1) toda tožba ni bil sklepčna in zato izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča. Glede primarnega tožbenega zahtevka

7. Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki jih tožnik navede, izhaja pravna posledica, ki jo želi (s tožbenim zahtevkom). V tožbi je tožnik opisal svojo življenjsko situacijo in izpostavil dejstva, ki naj bi po njegovem mnenju pripeljala do želene posledice,(2) vendar pa to ne drži. Pravdni stranki sta od 8. 10. 2008(3) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnika nepremičnine parc. št. 1 k. o. ..., tožnik do 913/1716, toženka pa do 803/1716,(4) pravna podlaga, po kateri pa bi lahko eden od solastnikov samovoljno (brez soglasja) z vlaganji spreminjal solastninske deleže, pa ne obstoji.(5) Samo vlaganja v nepremičnino, kot jih je v tožbi zatrjeval tožnik, ne po SPZ (48. člen) ne po prej veljavnih predpisih povečanja stvarnopravnega deleža vlagatelja ne utemeljujejo.(6) Vlaganje posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje po razpadu zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti ne more spremeniti deležev na skupnem premoženju.(7) Identiteta zgradbe se z vlaganji tožnika ni spremenila kljub povečanju njene vrednosti, šlo je le za vlaganja v kratkotrajne elemente zgradbe,(8) zaradi česar tožnikov stvarnopravni (primarni) zahtevek nikakor ni utemeljen. Tožnik te nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo (ne: s popolno spremembo) navedb, zato bi prvostopenjsko sodišče primarni tožbeni zahtevek po 4. odstavku 318. člena ZPP lahko nemudoma zavrnilo.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

8. Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati zamudno sodbo glede podrednega tožbenega zahtevka, ki je bil obligacijske narave in se je glasil na izplačilo 15.773,37 EUR. Tudi ta po oceni pritožbenega sodišča ni bil sklepčen, česar tožnik ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb. Tožnik je v tožbi navedel, da je po razpadu življenjske skupnosti med njim in toženko v l. 1990 prišlo do dejanske razdelitve njunega skupnega premoženja, ki je bilo pridobljeno v času dejanskega trajanja njune zakonske zveze in med katerega je nesporno spadala tudi nepremičnina parc. št. 1 k. o. ... Zaradi te »dejanske« delitve je tožnik omenjeno nepremičnino štel za svojo in vanjo vlagal. Tožnik je torej že v tožbi sam povedal, da je nepremičnina, ki je bila predmet vlaganj, skupno premoženje. Določbe o skupnem premoženju zakoncev so po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) kogentne narave in enostransko tega režima brez ustrezne delitve ni mogel spremeniti.(9) Če pa je tožnik vlagal v skupno premoženje, o neupravičeni obogatitvi toženke ni mogoče govoriti, saj logično nujno izostane element neprivolitve v prikrajšanje. Zato neutemeljenosti svojega zahtevka po določbah o neupravičeni obogatitvi po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) tožnik ne bi mogel sanirati s podajanjem dodatnih navedb, glede na te, ki so bile že podane, če ne bi postavil popolnoma drugačnih (nasprotnih). To pa ni več smisel in namen popravljanja nesklepčne tožbe.

9. Tožnik nesklepčnosti obligacijskega zahtevka ne bi mogel odpraviti niti upoštevajoč drugo pravno podlago - poslovodstva brez naročila po 220. členu ZOR oz. 199. členu OZ. Iz tožbenega opisa življenjskega dogodka je jasno, da se ta temu institutu v ničemer ne prilega. Tožnik je, upoštevajoč tožbene navedbe, vlaganja v nepremičnino štel za opravljanje lastnega in ne tujega posla, povrnitev sorazmernega povečanja vrednosti nepremičnine pa je od toženke zahteval, ker je menil, da je zaradi vlaganj nastala nova stvar. Pravnorelevantne okoliščine torej v ničemer niso kazale na to, da bi bilo treba v tej zadevi uporabiti omenjeni institut. Navedb v zvezi s tem tožnik v nobenem primeru tudi ne bi smel navesti po koncu prvega naroka (286. člen ZPP), saj je za tem časovnim momentom, razen če jih brez svoje krivde ni mogel navesti, prekludiran. Sodišče prve stopnje pa je prekoračilo svojo vlogo v postopku, ko ga je na drugem naroku (5. 3. 2014) pozvalo na dopolnitev (širitev) trditvene podlage iz smeri poslovodstva brez naročila. Po 285. člena ZPP je stranko v okviru materialnega procesnega vodstva dovoljeno le vzpodbuditi k navajanju odločilnih dejstev oz. njihovem dopolnjevanju, ne pa je eksplicitno poučevati o neki povsem drugi pravni podlagi.

10. Ker pravnorelevantnih okoliščin, navedenih v tožbi, ni bilo mogoče subsumirati pod določila o neupravičeno obogatitvi, česar tožnik z dopolnitvijo ne bi mogel odpraviti, niti te okoliščine niso bile take, da bi bilo mogoče sklepati na uporabo pravil o poslovodstvu brez naročila, bi prvostopenjsko sodišče tudi podredni tožbeni zahtevek moralo zavrniti nemudoma po izteku roka za odgovor na tožbo (4. odstavek 318. člena ZPP).

11. Ne glede na navedeno se je prvostopenjsko sodišče glede podrednega tožbenega zahtevka ukvarjalo z vprašanjem nujnosti opravljenih vlaganj tožnika, kot pogojem za izvedbo tujega posla,(10) in ugotovilo, da tožnik nujnosti izvedenih del ni dokazal, zato je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba prvostopenjsko odločbo v tem delu graja zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, češ da sodišče ni upoštevalo izpovedb prič P. B., T. M., S. F. in M. B. ter fotografij tožnika glede stanja prostora pred adaptacijo, temveč je svojo odločitev v celoti oprlo le na ugotovitve izvedenca B. Očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je navedenim pričam predočilo tožnikove fotografije, pri čemer se stanja prostora, kot je izhajalo iz fotografij, tožnikova hčerka P. B. in cenilec M. B. nista spomnila, T. M. je stanje ocenil na »približno« tako, kot se ga spomni, S. F. pa je le dopustil možnost, da je bilo stanje prostora res takšno kot na fotografijah. Prvostopenjsko sodišče je zato svojo oceno o nujnosti del pravilno oprlo na mnenje izvedenca B., saj zaradi časovno zelo oddaljenih vprašanj o stanju prostora izpovedbe prič niso bile zanesljive, niti dokazni postopek ni razjasnil, kdaj so bile posnete fotografije, ki jih je v spis vložil tožnik. Tudi izvedenec ni mogel z gotovostjo dognati, katero izmed adaptacijskih del bi bilo lahko nujno, vendar pa je za potrebe tega postopka bistvena njegova ugotovitev, da je šlo v času opravljenih vlaganj za zaprt, pokrit in ogrevan prostor, ki je bil opremljen z električno in vodovodno inštalacijo in katerega bi se dalo oddajati v najem. Adaptacijska dela, ki jih je opravil tožnik, torej niso bila nujna in opravljena zato, da bi se preprečila škoda, temveč da bi se povečala korist, slednja pa bi bila lahko dosežena že brez izvedbe teh del, saj je bil po izvedenčevi oceni prostor primeren za oddajo v najem (kot prostor za delavnico kovinske dejavnosti ali skladišče). Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča sprejema kot pravilno, zato pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen.

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.

Op. št. (1): Glej 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.

Op. št. (2): Da je tožnik zaradi vlaganj postal lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... do 265/1716, toženki pa se je solastniški delež omenjene nepremičnine zmanjšal na 538/1716. Op. št. (3): Pravnomočnosti zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 109/2008, izdane 17. 9. 2008. Op. št. (4): In ne kot navaja prvostopenjsko sodišče v 27. točki obrazložitve, da sta solastna deleža pravdnih strank enaka.

Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 534/2005 s 14. 11. 2007, na katero se je v 24. točki obrazložitve že pravilno sklicevalo prvostopenjsko sodišče. Op. št. (6): Juhart, M. in drugi: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 278. Op. št. (7): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1216/2008 z dne 21. 6. 2012. Op. št. (8): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014. Op. št. (9): Zakonca se lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine (60. čl. ZZZDR).

Op. št. (10): Tožnikovega vložka v nepremičnino, ki je predstavljala skupno lastnino, za poseg v katero bi tožnik nujno potreboval soglasje toženke (pa tega ni imel).