Jedro

Za stališče upravne enote, da je bilo vozniku (obdolžencu) podaljšan status voznika začetnika, saj je kot voznik začetnik izgubil vozniško dovoljenje, ker mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi doseženega predpisanega števila kazenskih točk in mu je zato bil, ob pridobitvi novega, podaljšan status voznika začetnika za obdobje, ki mu je manjkalo do zakonsko predpisanih dveh let, katera morajo preteči, da voznik izgubi status voznika začetnika, ni zakonske podlage.

Izrek

Pritožba obdolženega M. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Velenju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega M. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in mu izreklo glavno sankcijo globo 300,00 EUR ter stransko sankcijo 4 kazenske točke, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka o prekršku.

Zoper navedeno sodbo je obdolženec vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu spisovnega gradiva in oceni pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov dejansko stanje obravnavanega prekrška ugotovilo pravilno in popolno, ob presoji pa pravilno uporabilo določbe ZVCP-1, ko je obdolženega spoznalo za odgovornega storitve obravnavanega prekrška po drugem odstavku 44. člena ZVCP-1. Ta prekršek stori voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbo prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, ki vozniku med drugim nalaga, da mora pri vključevanju v cestni promet in v promet na prednostni cesti pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Nedvomno je, da se je obdolženec vključeval v promet iz lokalne ceste, kjer je prometni znak “ustavi” na prednostno regionalno cesto, na katero je zavil v levo, z njegove leve strani po prednostni cesti pa je vozil voznik traktorja R. L. in je na vozišču prednostne ceste med vozili prišlo do trčenja. To potrjuje tako obdolženec v svojem zagovoru, kot priča R. L. v svoji izpovedbi. Dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženi pri tem vključevanju v promet na prednostno cesto, ni pustil mimo voznika traktorja, ki je vozil po prednostni cesti, ne omajajo pritožbene navedbe obdolženega, da okoliščina, da je pripeljal z neprednostne ceste glede na mesto in način nesreče sploh ni pomembna. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je prav obdolženčeva vožnja, ko je zapeljal s stranske na prednostno cesto, ne da bi pustil mimo voznika traktorja, ki je vozil po prednostni cesti z njegove leve strani, vzrok nastale prometne nesreče. Zato obdolženec ne more biti uspešen s pritožbenimi navedbami, v katerih ponovno uveljavlja svoj zagovor, da se je traktorist izogibal kolesarju in pri tem spregledal njegovo vozilo, s katerim je v trenutku trčenja že bil skrajno desno na svoji strani vozišča prednostne ceste in nikomur ni zapiral poti. Takšen zagovor obdolženega je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov. Priča R. L. potrjuje zagovor obdolženega, da je prehiteval kolesarja, v zvezi s čimer je obdolženec navajal, da je že poravnan na svoji polovici vozišča prednostne ceste zagledal traktorista, da vozi diagonalno proti njegovemu vozilu. Vendar pa je zagovor obdolženega, da do trčenja med vozili ni prišlo v križišču, kot to izkazuje skica kraja prometne nesreče, ki ji je obdolženi v zagovoru oporekal, ovržen predvsem z izpovedbami prič M. P. in S. L. Navedeni priči – policista sta opravila ogled kraja prometne nesreče in izpovedala, da so se na vozišču prednostne ceste nahajale ureznine, ki so nastale po trčenju traktorista v obdolženčev avtomobil, kar izhaja tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da so te sledi trčenja med vozili na skici kraja prometne nesreče pravilno označene, in verjame priči R. L., da je obdolženec s stranske ceste naenkrat zapeljal pred njegov traktor, ko je pred mestom trčenja prehiteval kolesarja. Takšno izpovedbo te priče namreč sledovi, zavarovani s skico kraja prometne nesreče in zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče, v celoti potrjujejo. Obdolženec je v svojem zagovoru pred sodiščem prve stopnje tudi povedal, da je v križišču z leve strani po prednostni regionalni cesti videl voziti kolesarja, za njim pa traktorista, in ker je bil traktor oddaljen več kot 30 m, je ocenil, da ima dovolj časa in prostora, da se normalno vključi na regionalno cesto, kamor je zavijal v levo. Ob takšnem zagovoru obdolženega in mestom trčenja med vozili, ki se nahaja v križišču cest, je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je obdolženec pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto očitno napačno ocenil tako oddaljenost soudeleženca prometne nesreče kot njegovo ravnanje, čeprav je videl, da vozi za kolesarjem. V zvezi s tem pa so tudi neutemeljena pritožbena razlogovanja obdolženega, da določba člena 44 ZVCP-1 ne določa, koliko morajo biti vozila na prednostni cesti oddaljena in bi po njegovih izkušnjah in izkušnjah drugih voznikov ta razdalja morala biti za osebna vozila v strnjenem naselju okrog 30 m, pri hitrosti traktorja pa še manjša, saj bi večja razdalja lahko povzročila zastoje v prometu. Prva alineja prvega odstavka 44. člena ZVCP-1 vozniku, ki se vključuje v promet na prednostno cesto s ceste, ki je s predpisano signalizacijo označena kot neprednostna, nalaga, da mora pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prednostni cesti, kar pomeni, da mora voznik upoštevati in oceniti tako razdaljo kot hitrost vozila, ki vozi po prednostni cesti, da se lahko v promet na prednostno cesto varno vključi. Obdolženec v pritožbi tudi navaja, da je, ko je bil prisoten na zaslišanju prič, bil pretirano pasiven in to zaradi slabega počutja, katerega vzrok je bil odkrit letos na onkološkem inštitutu. Pritožbeno sodišče verjame obdolženemu o njegovem zdravstvenem stanju, vendar pa obdolženec s takšnimi pritožbenimi navedbami z ničemer ne precizira v čem in kako bi se naj zatrjevana pasivnost odražala v zvezi z izpovedbami prič.

Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče v celoti pridržuje razlogom dokazne ocene in sprejetemu zaključku sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je obdolženemu storitev obravnavanega prekrška dokazana tako v njegovem objektivnem kot subjektivnem stanju.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopno sodišče, ko je v okviru predpisanih sankcij za obravnavani prekršek obdolženemu izreklo globo 300,00 EUR in stransko sankcijo 4 kazenske točke, ustrezno upoštevalo za odmero večjih ali manjših sankcij odločujoče in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedene okoliščine.

Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona na katere je dolžno paziti v skladu s členom 159 Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), je pritožbo obdolženega na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo. Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, le-to pa bo odmerilo sodišče prve stopnje z nalogom za plačilo sodne takse.