Jedro

Odločba občine o predlogu za omejitev dedovanja ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika. Občina kot dajalka pomoči bo namreč zahtevek za izločitev dela premoženja zapustnice po 128. členu ZD morala uveljavljati in izkazati v zapuščinskem postopku; v tem postopku bo tožnik, če je dedič, kot trdi, imel možnost varovati svoje pravice do zapuščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Mestna občina Kranj je z izpodbijanim sklepom z dne 3. 7. 2008 zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo o predlogu za omejitev dedovanja št. 122-136/06-47/04 z dne 9. 6. 2008 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da stroški v postopku niso nastali.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je Mestna občina Kranj izdala odločbo o predlogu za omejitev dedovanja št. 122-136/06-47/04 z dne 9. 6. 2008 glede uveljavljanja pravice do povračila sredstev v višini 44.364,82 EUR iz zapuščine pokojne A.A. Mestna občina Kranj je navedeno odločbo izdala na podlagi obvestila Doma starejših občanov … z dne 21. 11. 2007 o smrti A.A.; obvestila Centra za socialno delo Kranj z dne 23. 11. 2007 o smrti A.A.; odločbe o doplačilu oskrbnih stroškov Centra za socialno delo Kranj z dne 13. 5. 2004; odločbe Mestne občine Kranj o zagotovitvi sredstev za kritje drobnih osebnih potreb z dne 13. 11. 2006; izračuna oskrbnih stroškov Centra za socialno delo Kranj za A.A. z dne 21. 5. 2008. Iz odločbe Centra za socialno delo Kranj z dne 13. 5. 2004 izhaja, da A.A. ni imela zavezancev, ki bi jo bili dolžni preživljati, zaradi česar to storitev plača Mestna občina Kranj. Glede na to, da A.A. ni imela zavezancev, ki bi jo bili dolžni preživljati, tožnik torej ni upravičena oseba za vložitev pritožbe. Odločba Mestne občine Kranj o predlogu za omejitev dedovanja št. 122-136/06-47/04 z dne 9. 6. 2008 je ugotovitvene narave in ne odloča o pravicah in obveznostih, temveč ugotovi dejstva, da so bila iz proračuna Mestne občine Kranj izplačana sredstva za domsko oskrbo A.A. v višini 44.364,82 EUR. Glede na navedeno se pritožba tožnika zavrže. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnil župan Mestne občine Kranj z odločbo št. 122-136/08-2 (47/04) z dne 4. 8. 2008. V tožbi tožnik uveljavlja tožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da storitev domskega varstva za pokojno ni plačevala samo Mestna občina Kranj, saj je le-ta samo doplačevala oskrbne stroške, pokojna pa je tudi sama participirala pri kritju oskrbnih stroškov iz njenega dodatka za pomoč in postrežbo, ki ji je bil priznan iz naslova njene invalidnosti. Tožnik se nadalje sklicuje na poslednjo voljo pokojne, s katero sta bila intimna izvenzakonska partnerja, vendar navedenega statusa nista mogla uveljavljati zaradi specifičnosti pokojne, ki je zaradi invalidnosti in 24 urne odvisnosti od tuje nege in pomoči živela v domski oskrbi. S pokojno sta imela na njeno ime na banki tudi skupna denarna sredstva. Zanemarljivo tudi ni dejstvo, da je tožnika sodišče v postopku dedovanja po pokojni priznalo za dediča. V samem zapuščinskem postopku je prišlo do suma kaznivih dejanj dedičev po pokojni, zaradi česar bo tožnik dediče predlagal za izločitev iz zapuščinskega postopka. Zato je tožnik predlagal tudi sporazumno rešitev z Mesto občino Kranj, da se slednja prijavi kot drugi dedič. Tožnik pa ima interes, da kot prvi dedič dobi polovico svojih deponiranih sredstev na bančnem računu pokojne, ki sta jih skupaj privarčevala. Tožnik se sklicuje na Zakon o socialnem varstvu, ki v 100 b. členu nalaga omejitve samo glede nepremičnin, ne nanaša pa se navedena določba na denarna sredstva na računu. Poleg tega občina ni pokojni dodelila posojila, ki bi ga sedaj morala dobiti povrnjenega. Tožnik meni, da je zahteva do povračila sredstev v višini 44.364,82 EUR neutemeljena in da Mestna Občina Kranj ne more terjati nekaj za nazaj, kar je bilo plačano za že opravljene storitve. Tožnik se obrača na sodišče za zaščito svojih temeljnih državljanskih pravic, da ne bo kot državljan hudo oškodovan za svoje prihranke, ki znašajo polovico privarčevanega denarja na bančnem računu pokojne. Zato se obrača na sodišče, da odloči, da je tožnik upravičen do svojega dela finančnih sredstev, ki znašajo polovico zneska privarčevanih finančnih sredstev na bančnem računu pokojne. Hkrati prosi, da ga sodišče zaradi socialnega položaja oprosti plačila taks in drugih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovorih na tožbo navaja, da je doplačevala domsko oskrbo za A.A. iz svojega proračuna, ker imenovana ni imela zavezancev, ki bi jo bili dolžni preživljati. Sklicuje se na 128. člen Zakona o dedovanju, po katerem ji pripada pravica do povračila izplačanih sredstev iz zapuščine osebe, ki je uživala pomoč, v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Na tej podlagi je na Okrajno sodišče v Kranju poslala predmetno izpodbijano odločbo o predlogu za omejitev dedovanja. Meni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in odloči, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka.

Tožnik vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija sklep z dne 3. 7. 2008, s katerim je bila zavržena njegova pritožba zoper odločbo o predlogu za omejitev dedovanja z dne 9. 6. 2008. Tožnik s tem izpodbija zakonitost sklepa, ki mu ne priznava položaja upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper odločbo z dne 9. 6. 2008. Po presoji sodišča je navedeni zaključek organa prve stopnje pravilen.

Iz odločbe z dne 9. 6. 2008 izhaja, da Mestna občina Kranj uveljavlja pravico do povračila sredstev v višini 44.364,82 EUR iz naslova povračila stroškov institucionalnega varstva za pokojno A.A. iz zapuščine imenovane. Pri tem se občina sklicuje na 128. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD), ki določa, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, odločitev o tem pa je del sklepa o dedovanju (četrti odstavek 214. člena ZD). Tudi po presoji sodišča navedena odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika; občina kot dajalec pomoči bo namreč zahtevek za izločitev dela zapustničinega premoženja po 128. členu ZD morala uveljavljati in izkazati v zapuščinskem postopku; v tem postopku pa bo tožnik, če je dedič, kot navaja, imel možnost varovati svoje pravice do zapuščine. Zato je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev pritožbe.

Iz navedenih razlogov sodišče tožbene ugovore tožnika zavrača kot neutemeljene.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka: Zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K 3. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe sodišču predlagal tudi, da ga oprosti plačila sodnih taks, zaradi socialnega položaja.

Po določbi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

K predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je tožnik predložil svojo zadnjo dohodninsko odločbo, obračun plače za zadnje štiri mesece in potrdilo o katastrskem dohodku. Ob upoštevanju podatkov iz predloženih listin sodišče ugotavlja, da bi bila s plačilom sodne takse za tožbo in sodbo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Ker je tožnik, kljub svojemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, plačal sodno takso za tožbo, ima pravico zahtevati povrnitev navedene plačane sodne takse.