Jedro

Le izjemne okoliščine opravičujejo zmotno prepričanje posestnika, da je lastnik nepremičnine. Še strožji standard presoje pa je potreben v primerih, ko priposestvovalčevo dobroverno prepričanje o lastništvu temelji na pridobitvi posesti od osebe, ki ni zemljiškoknjižni lastnik. Takšni primeri se ocenjujejo na podlagi ožjega in bolj izjemnega sklopa okoliščin.

Zmota tožnikov o tem, komu dejansko pripada sporna parcela oziroma, da je bila tudi sporna parcela predmet pogodbe, ob obrazloženem zaradi njune neskrbnosti ni opravičljiva oziroma njuna dobra vera ni izkazana.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 parc. št. 682/2, k. o. X (ID ...).

-v II točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.116,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 459,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnikov), da sta solastnika vsak do 1/2 parc. št. 682/2 k. o. X (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka (toženec) tožnikoma dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.086,91 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženec navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev o tem, zakaj tožnika nista mogla priposestvovati sporne nepremičnine oziroma zakaj nepremičnine nista kupila in da sta to vedela ter posledično nista bila v dobri veri, ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ne zadošča le dejanska oblast nad stvarjo, ampak mora biti podan voljni element. Dobra vera mora imeti oprijemljivo podlago. Zmota glede lastništva je opravičljiva le, če je posestnik na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno verjel, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Za dokazovanje dobre vere mora posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnati vsaj s povprečno skrbnostjo. Tožnika tega standarda nista izpolnila, ker nista nikoli preverila lastništva sporne nepremičnine v zemljiški knjigi. V kupni pogodbi z dne 14. 9. 1977 so izrecno navedene parcelne številke nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, navedene so tudi raba in površine parcel, sporna parcela pa v pogodbi ni opredeljena. Tožnika sta kot pogodbeni stranki prejela tudi sklep o vpisu v zemljiško knjigo, v katerem so bile navedene parc. št. nepremičnin, ki sta jih pridobila v last, in tega nista prerekala. Od leta 2015 sta prejemala subvencijo le za del sporne parcele, če bi menila, da je parcela njuna, bi uveljavljala subvencijo za celo parcelo. Poleg tega je Upravna enota Krško 11. 12. 2000 izdala odločbo v postopku vpisa zaščitene kmetije, sporna nepremičnina ni bila predmet tega postopka. Tožnika sta bila tedaj ponovno seznanjena, da sporna parcela ni njuna, sporna površina pa je velika kar 4.475 m². Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo, vplivajo pa na dobro vero. Sama tožnica pa je izpovedala, da ni bila pozorna na vpise parcel in sodišče ni ustrezno presojalo njenega ravnanja.

4.Tožnika sta trdila, da naj bi sporno parcelo kupila od A., vendar ta nista bila nikoli lastnika sporne parcele, saj jima toženčev oče sporne parcele ni prodal, ker je rabil dostop do svojih gozdnih parcel. A. zato nista mogla prodati sporne nepremičnine. V gozdu se dela opravljajo le občasno, tožnika sta izkoristila okoliščino, da toženca ni bilo tam, a zgolj uporaba ni dovolj. Pot, ki poteka po sporni parceli do gozdov toženca, je vidna (vidi se tudi na črno belem posnetku PISO iz leta 1997 in tudi na kasnejših), tožnika bi se morala vprašati, kam vodi oz. čemu je namenjena. Sodišče prve stopnje je neargumentirano zavrnilo tudi trditev toženca, da ga je tožnik vprašal, ali bi mu prodal sporno parcelo.

5.Toženec izpodbija tudi verodostojnost prič, ki sta jih predlagala tožnika, in trdi, da so podale nedosledne izjave glede velikosti travnika Y in glede poti po njej. Priče so v svojih pisnih izjavah navedle parc. št. nepremičnine, ki je predmet postopka, nobena ni govorila o Y, o nekem večjem travniku, katerega del naj bi bila tudi sporna nepremičnina. Ko so bile zaslišane, pa so same od sebe izpovedovale o Y. Glede na izpovedi prič, ki jih toženec delno povzema, je jasen zaključek, da sploh niso vedele, o kateri parceli je govora. Sodišče bi moralo opraviti tudi presojo verodostojnosti prič, česar ni storilo.

6.Uporaba sporne parcele od leta 1977 s strani tožnikov, tudi če toženec tožnikoma uporabe ni prepovedal, še ne pomeni, da sta tožnika lastnika sporne parcele, kot zaključi sodišče. Za priposestvovanje ne zadošča le uporaba nepremičnine v 20- letni priposestvovalni dobi. Pogoj za pridobitev lastninske pravice je tudi dobra vera, tožnika pa sta glede na obrazloženo vedela, da parcela ni njuna oziroma sta se tega vsaj morala zavedati.

7.3. Tožnika v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev. Zanikata, da bi vedela, da sporna nepremičnina ni bila predmet nakupa, in trditev, da sta ravnala v slabi veri. Ves čas sta bila v dobri veri, zemljišče sta obdelovala brez ovir, takoj, ko sta ugotovila neskladje v zemljiški knjigi, pa sta sprožila postopek za ureditev lastništva. Pri nakupu nepremičnin - kmetije- sta se zanašala na prodajalca, ki sta jima te pokazala v naravi in so jih skupaj obhodili. Relevantne trditve tožnikov so potrdile tudi priče. Pot do gozda toženca ne obstaja, toženec ali njegovi pravni predniki preko sporne nepremičnine niso nikoli vozili lesa iz gozda. Tožnika sta od sklenitve kupne pogodbe leta 1977 sporno nepremičnino uporabljala v dobri veri. Če bi toženec ali njegovi pravni predniki menili, da je nepremičnina njihova, tožikoma ne bi dovolili obdelave te nepremičnine. Prodajalca, čeprav nista bila formalna lastnika, sta sporno nepremičnino uporabljala kot lastniška posestnika.

8.4. Pritožba je utemeljena.

9.5. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, sta tožnika v letu 1977 kupila nepremičnine od prodajalcev A. A. in B. A. s kupno pogodbo (C1), pri čemer sporna parcela ni bila predmet te pogodbe. Tožnika sta zatrjevala: da sta kupila tudi sporno parcelo, ki se je nahajala v kompleksu, ki so mu po domače rekli Y in ni šlo za nakup po parcelnih številkah, ampak je bil kupljen celoten travnik. Pred tem sta A. A. in B. A. celoten travnik kupila od toženčevega očeta in sta ga do prodaje tudi obdelovala, tri leta pred prodajo pa so ga kosili C. Na podlagi izpovedi prič in pravdnih strank je sodišče sledilo tožnikoma in ugotovilo, da sta imela tožnika od leta 1977 naprej sporno parcelo ves čas v posesti, kar se je kazalo tudi navzven in je bilo vsem znano, da celotno območje, imenovano Y, vključno s sporno parcelo, obdelujeta tožnika. Ugotovilo je tudi, da sta bila tožnika dobroverna posestnika, saj je tožnica izpovedala, da so njej in njenemu možu A. pokazali celoten travnik Y, niso se pogovarjali o parcelnih številkah, temveč o celotnem travniku, za sporno parcelo pa sta tožnika prejemala tudi subvencijo in šele pred tremi leti so jima na svetovalni službi povedali, da naj uredita lastništvo parcele. Toženec pa tožnikoma, ki sta sporno parcelo ves čas obdelovala, tega ni prepovedal, kar kaže, da je v celoti opustil posest. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da je priposestvovalna doba potekla v letu 1997, v skladu s pravnimi pravili Občega državljanskega zakonika (ODZ) ter načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini priposestvovalne dobe v primeru dobrovernega zunajknjižnega priposestvovanja (20 let) ter v skladu z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je stopil v veljavo 1. 9. 1980 (pri dobrovernem posestniku nepremične stvari je bila potrebna 20-letna priposestvovalna doba, četrti odstavek 28. člena in 72. člen ZTLR). Gre za izredno priposestvovanje zemljišča s strani dobrovernega posestnika, ki ima nepremičnino v posesti kot svojo.

10.6. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnika dokazala neprekinjeno posest spornega zemljišča v obdobju od sklenitve kupne pogodbe leta 1977 do vsaj leta 1997, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za obdobje, ki je bilo upoštevno za priposestvovanje. Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi verjelo tožnici, da sta prodajalca tožnikoma osebno kot del travnika Y pokazala tudi sporno parcelo. Dejstvo, da sta imela tožnika sporno parcelo v posesti, v pritožbi tudi ni izpodbijano.

11.7. Utemeljeno pa toženec izpodbija ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o dobri veri tožnikov. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bila posest po ODZ poštena oziroma dobroverna, če je bil priposestvovalec upravičeno prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti njegova oziroma ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tudi ZTLR je v drugem odstavku 72. člena določal, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski (dejanska oblast nad stvarjo) in voljni element (zavest o lastništvu premičnine). Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota tudi opravičljiva.¹ Posestnik mora s povprečno/običajno skrbnostjo oceniti okoliščine in imeti (opravičljivo) prepričanje, da mu stvar pripada (kot lastniku). Njegovo celotno ravnanje mora izkazovati vestno vedenje in skladnost s standardom običajno skrbnega posameznika. Ker se dobra vera domneva, mora nasprotna stranka to domnevo ovreči.² Pri ocenjevanju pravnega standarda običajne skrbnosti, ki se zahteva od dobrovernega posestnika, je posebej izpostavljeno temeljno načelo stvarnega prava - načelo publicitete vpisov, ki je tesno povezano z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. To načelo vzpostavlja domnevo, da so vpisane pravice in pravna dejstva znana vsem udeležencem v pravnem prometu. Tako le izjemne okoliščine opravičujejo zmotno prepričanje posestnika, da je lastnik nepremičnine. Še strožji standard presoje pa je potreben v primerih, ko priposestvovalčevo dobroverno prepričanje o lastništvu temelji na pridobitvi posesti od osebe, ki ni zemljiškoknjižni lastnik. Takšni primeri se ocenjujejo na podlagi ožjega in bolj izjemnega sklopa okoliščin.³ V takih primerih morajo biti torej sodišča še posebej previdna pri ocenjevanju, ali je bilo posestnikovo prepričanje o njegovem lastništvu nepremičnine opravičljivo.

12.8. Kot je bilo navedeno, se dobrovernost domneva, vendar pa je sklep o (ne) obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. V primeru obstoja posebnih okoliščin, ki ji nasprotujejo, je nujen preizkus domneve dobrovernosti.⁴ Toženec je v konkretnem primeru dokazoval, da sporna parcela ni bila predmet kupne pogodbe med tožnikoma in A. (pogodbo je pribavilo sodišče na predlog toženca), ter tudi A. nista bila z. k. lastnika sporne parcele, kar je v postopku tudi dokazal z zgodovinskim izpiskom za vl. št. 111 k. o. X ter rednimi izpiski za parcele iz tega vložka, iz katerih izhaja lastništvo toženca (in njegovih prednikov) in da so parcele del zaščitene kmetije. Z navedenim ter z dodatnima listinsko izkazanima in neprerekanima trditvama (glede na relevantno obdobje), da so v kupni pogodbi z dne 14. 9. 1977 izrecno navedene parcelne številke nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, navedena je tudi raba in površine parcel, sporna parcela pa v pogodbi ni omenjena, in da so bile tudi v sklepu o vpisu v zemljiško knjigo navedene parcele, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, med njimi pa ni sporne parcele, je toženec dokazno breme glede dobre vere prevalil na tožnika. Ta sta svojo dobro vero utemeljevala na dejstvu, da so jima A. pokazali celoten travnik Y (katerega del je sporna parcela), niso se pogovarjali o parcelnih številkah, temveč o celotnem travniku, za sporno parcelo sta tožnika prejemala tudi subvencijo, toženec pa jima posesti ni branil, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa je napačno razlagalo pravni standard dobre vere in napačno uporabilo materialno pravo.

13.9. Glede na predhodno povzeta materialnopravna izhodišča glede običajne skrbnosti, ki se zahteva od dobrovernega posestnika pri pridobitvi posesti, sodišče druge stopnje ugotavlja, da zgoraj navedena dejstva, na katerih sta tožnika utemeljevala svojo dobro vero in na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, ne omogočajo zaključka, da sta tožnika pri pridobitvi posesti sporne nepremičnine - natančneje ob sklenitvi kupne pogodbe in prevzemu posesti - ravnala z ustrezno skrbnostjo (tj. z običajno skrbnostjo). Kot stranki pravnega posla bi morala preveriti dejanski predmet pogodbe in zagotoviti, da številke parcel v pogodbi ustrezajo fizičnim nepremičninam. Nepremičnine so bile v pogodbi opredeljene tudi s kvadraturo, sporna nepremičnina pa po velikosti ni zanemarljiva, saj meri 4.475 m². In čeprav so priče in tožnika travnik, ki vključuje parcele, zajete v kupni pogodbi, in sporno nepremičnino, imenovali Y ter ga obravnavali kot celoto, s takšnimi predstavami ni mogoče utemeljiti dobre vere. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je sicer mogoče zaključiti, da sta tožnika mislila, da je sporna nepremičnina njuna, torej sta bila glede tega dejstva v zmoti, saj sporna nepremičnina ni bila predmet kupne pogodbe. Da bi dokazala svojo dobrovernost, pa bi morala biti njuna zmota opravičljiva. Njuno ravnanje bi moralo utemeljevati sklep, da sta ravnala vestno oziroma, da nista opustila običajne skrbnosti. Takšen zaključek pa v konkretnem primeru, kljub temu, da je bila tožnikoma sporna nepremičnina pokazana v naravi in jima toženec posesti ni branil, ni mogoč. Tožnika sta se, kot navajata tudi v odgovoru na pritožbo, zanašala na prodajalca in nista preverila niti, ali je sporna parcela navedena v pogodbi niti nista preverila, ali sta prodajalca z. k. lastnika sporne nepremičnine. Zmota tožnikov o tem, komu dejansko pripada sporna parcela oziroma, da je bila tudi sporna parcela predmet pogodbe, ob obrazloženem zaradi njune neskrbnosti ni opravičljiva oziroma njuna dobra vera ni izkazana. Lastninske pravice na sporni parceli na podlagi priposestvovanja zato nista mogla pridobiti.⁶

14.10. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo,⁷

10.sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov, da sta solastnika sporne nepremičnine, vsak do 1/2, zavrnilo (358. člen ZPP).

11.Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Glede na uspeh toženca mu morata tožnika v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Ti predstavljajo stroške zastopanja po odvetniku v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer za: odgovor na tožbo 300 točk, prvo pripravljalno vlogo 300 točk in drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za udeležbo na prvem naroku 300 točk, za udeležbo na naroku 18. 5. 2023 150 točk ter urnino 100 točk in za udeležbo na naroku 9. 11. 2023 150 točk . Skupaj to znaša 1.525 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 915 EUR, 22-odstotni DDV pa znaša 201,30 EUR. Vsi potrebni in specificirano priglašeni stroški toženca na prvi stopnji, ki sta mu jih dolžna povrniti tožnika, tako znašajo 1.116,30 EUR. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v II . točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

13.Toženec je s pritožbo uspel, zato mu morata tožnika povrniti tudi njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za sestavo pritožbe po odvetniku (375 točk), kar znaša 225 EUR, materialne stroške (2%) v višini 4,50 EUR in 22-odstotni DDV v višini 50,49 EUR, skupno torej 279,99 EUR, ter sodno takso za pritožbo v višini 180 EUR. Vsi njegovi pritožbeni stroški skupaj tako znašajo 459,99 EUR. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosita tožnika sama. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------

1Sodba VSRS II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008.

2Glej sodbo VSRS II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008 in sodbo VSRS II Ips 115/2012 z dne 30. 10. 2014.

3Glej sodbo VSRS II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012 .

4Sodba VSRS II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008.

5Kot opozarja toženec v pritožbi, je tožnica izpovedala: "da je prebrala pogodbo, da ne ve, če je bila sporna parcela vpisana, da ni bila pozorna."

6Primerjaj sodbo II Ips 622/2008 (poudarek je na dolžnosti posestnika, da preveri dejansko lastninsko stanje parcele v času pridobitve, da bi zadostil standardu običajne skrbnosti, ki se zahteva za dobroverno posest) in II Ips 608/2005 (najmanj, kar se pričakuje od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami, je, da bo preverila, ali parcelne številke v pogodbi ustrezajo nepremičnini v naravi.)

7Ni upoštevalo, da mora biti zmota glede tega, komu pripada stvar, tudi opravičljiva.

8Toženec je na prvi stopnji uveljavljal tudi strošek predpravdnega postopka, a tega ni utemeljil, ni pa priglasil materialnih stroškov.

Zveza:

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 28/4, 72, 72/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.