Jedro

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bilo soglasje drugotožeče stranke za predelavo spota "Ariel", dano. Spornih oziroma nejasnih določb torej med strankama ni bilo. Če bi sodišče v postopku ugotovilo, da je med pravdnima strankama kaj spornega ali nejasnega, bi morebitne nejasnosti ali sporne določbe moralo razlagati v korist avtorja na podlagi 2. odstavka 80. člena ZASP.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi, sodga se v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Prvotožeča in drugotožeča stranka morata plačati toženi stranki po 176.470,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila."

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpdbijanem delu (tč. II.1., 2., 3., in 4. ) potrdi.

II. Zhatevek tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

III. Prvotožeča in drugotožeča stranka morata plačati toženi stranki po 38.455,00 SIT pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, po poteka tega roka pa od tega zneska za primer, če ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni meri določeni z zakonom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da zaradi umika tožbe za znesek

2.950.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.1998 dalje do plačila postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi: II: "1. Ugotovi se, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožečih strank, ko je glasbo predelala TV spor "Aariel" ter ga predelanega pustila v predvajanje različnim TV hišam v R Sloveniji.

2. Tožena stranka je dolžna plačati toženi stranki iz naslova civilne kazni 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1998 dalje do plačila ter drugotoženi stranki (prav drugotožeči) stranki Josu Zalokarju iz naslova zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi kršenja avtorskih pravic 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1998 dalje do plačila.

3. Ta sodba se objavi v časopisu DELO na stroške tožene stranke.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila".

Sklenilo je, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 352.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III.

točka izreka).

Tožeča stranka se je formalno pritožila zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje, vendar je navedla vsebinske razloge le zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, torej o sodbi. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe mateialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter naloži toženi stranki plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnjemu sodišču v novo sojenje.

Tudi glede na tak pritožbeni predlog je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo le kot pritožbo zoper sodbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahtevala je povrnitev vsej stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je glede odločitve o glavni stvari neutemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi le ponavlja svoje trditve navedene že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dokazne ocene, ki jo je vestno in skrbno v smislu 8. člena ZPP opravilo sodišče prve stopnje sploh ne napada. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je drugotožeča stranka z izročitvijo master kasete direktorju družbe A. d.o.o. E.H. nedvomno prenesla na naročnika, to je družbo A. pravico audio vizalne predelave po 104. členu Zakon avtorskih in drugih sorodnih pravicah (ZASP). S konkludentnim dejanjem, to je privolitivjo drugotožeče stranke v predelavo zvočne podlage reklame je bilo dano soglasje za predelavo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bilo soglasje drugotožeče stranke za predelavo spota "Ariel", dano. Spornih oziroma nejasnih določb torej med strankama ni bilo. Če bi sodišče v postopku ugotovilo, da je med pravdnima strankama kaj spornega ali nejasnega, bi morebitne nejasnosti ali sporne določbe moralo razlagati v korist avtorja na podlagi 2. odstavka 80. člena ZASP.

Na pdlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopno sodišče tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožečih strank ter v tej posledici tudi zavrnilo zahtevek iz naslova civilne kazni obema tožečima strankama ter drugotožeči stranki iz naslova zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi kršenja avtorskih pravic.

Dvom, ki bi se lahko porajal ob fotokopiji listine, s katero je direktor A. d.o.o. E.H. potrdil prejem originalne kasete Beta z zavezo vrniti nepoškodovano kaseto 11.7.1997 (listina v spisu B 73) je bil odpravljen z izpovedjo drugotožeče stranke, da je na omenjeni listini podpis in žig prvotožeče stranke, katere direktor je drugotožeča stranka.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni pri radnem prizkusu izpodbijane sodbe ugotavljalo, da niso podane nobene absolutne bistvne kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točakah III: (1., 2., 3. in 4.) izreka, (353. člen ZPP).

V zvezi s stališčem tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da znaša vrendost spornega predmeta za obe tožeči stranki 1.050.000,00 SIT in za drugotožečo stranko 1.000.000,00 SIT, pa sodišče druge stopnje pripominja, da je sodišče z eno odločbo odločilo tako o umiku tožbe v višini 2.950.000,00 SIT, kot zavrnilo tožbeni zahtevek za preostali del denarnega zneska. Zato je pravilno še v uvodu navedlo, da je vrednost spornega predmeta 5.000.000,00 SIT. Kot je bilo povedano že v začetku te odločbe sodišče druge stopnje tudi ni obravnavalo pritožbe tožeče stranke kot pritožbo zoper sklep, ker iz same vsebine pritožbe izhaja, da se je pritožila le zoper sodbo.

Pritožba je v stroškovnem delu deloma utemeljena.

V okviru materialnopravnega preizkusa izreka o stroških postopka (III. točka izreka prvostopne sodbe) je sodišče druge stopnje spremenilo to odločitev tako, da sta prvotožeča in drugotožeča stranka dolžni vsaka povrniti toženi stranki polovico prisojenih stroškov. Sodišče druge stopnje se namreč v celoti strinja tudi z razlogi v izpodbijani sodbi glede aktivne legitimacije tožečih strank. To pa hkrati pomeni, da se zahtevka tožečih strank ne opirata na isto dejansko in pravno podlago. Zato pa tožeči stranki nista dolžni "skupaj" povrniti toženi stranki celotnega zneska prisojenih stroškov, ampak, ker gre za deljivo denarno obveznost plačati toženi stranki vsaka enak del obveznosti (prim. 2. odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika, 4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 3. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP.

Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov zavvrnilo, ker s pritožbo razen v stroškovnem delu ni uspela. Uspeh pri tem pa je le navidezen, ker je sodišče druge stopnje odločilo le o drugačnem temelju, sama višina odmerjenih stroškov pa je ostala nespremenjena.

Toženi stranki je priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Za sestavo dogovora na pritožbo ji pripada po 1. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife (OT) za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk ter 1 % materialni stroški in 20 % DDV. Po OT pripadajo toženi stranki stroški v višini 66.660,00 SIT. Za sodno takso za odgovor na pritožbo pa ji po 2. odstavku tarifne številke 1 Zakona o sodnih takasah (ZST) pripada 10.250,00 SIT. Prvotožača in drugotožena stranka sta iz enakih razlogov kot stroške prvostopenjskega pstopka, dolžni toženi stranki plačati vsaka polovico prisojenih stroškov odgovora na pritožbo. Ker je tožena stranka uveljavljala tudi plačilo zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh. Zamudne obresti na vsoto pritožbenih stroškov začnejo teči 15 dan, šteto od prejema te sodbe, to je po izreku roka, odrejenega za prostovoljno izvršitev te sodbe. Takrat bo namreč nastopila zamuda z izpolnitvijo s to sodbo naložene denarne obveznosti (378. člen in 1. odstavek 299. člena OZ).