Jedro

Določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 2.336.800,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo. Pravična odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 1.300.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000.000,00 SIT in za tujo pomoč 200.000,00 SIT. Ker je tožena stranka že izplačala akontacijo odškodnine, ki valorizirana predstavlja 3.513.200,00 SIT, mora tožena stranka plačati še 2.236.800,00 SIT. Tožeči stranki mora povrniti tudi pravdne stroške v višini 126.520,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče določilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka je namreč utrpela le lahke telesne poškodbe, medicinska komisija je poleg tega ugotovila, da ima tožnica zanesljivo kronično bolezen na vratni hrbtenici. Izvedenka psihiatrinja je povedala, da posttravmatska stresna motnja ni razlog za invalidsko upokojitev tožnice. Izvedenec S. je pojasnil, da tožnica v nesreči ni utrpela poškodbe možganov, zato je potrebno vzrok iskati v drugih vzrokih in ne v prometni nesreči. Izvedenka T. pa ni ugotavljala vzroka kognitivnih motenj. Pri tožnici so podane težave žilnega izvora, ki so lahko vzrok psihoorganskega sindroma. Tudi vrtoglavice je tožnica začela javljati šele 21.3.2001, obravnavana nesreča pa je bila že v letu 1999. Izvedenec je pojasnil, da je pri tožnici jasno vidno izbočenje medvretenčne ploščice C6-C7, kar je lahko vzrok tožničinim težavam in ni v zvezi s prometno nesrečo. Zaradi vsega povedanega je odškodnina v višini 4.000.000,00 SIT pretirana. Tožena stranka se pritožuje še zoper odškodnino za tujo pomoč, saj so navajanja tožnice presplošna in nezadostna za dosojo odškodnine za to vrsto škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo sta v obravnavani zadevi 200. člen in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporabljata v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Med ostalim lahko sodišče prisodi pravično odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče paziti na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je treba tudi bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastala. Povedano pomeni, da mora sodišče na eni strani škodo in njen obseg glede na tožečo stranki individualizirati, po drugi strani pa objektivizirati s primerjavo z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. Iz razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da je toženka utrpela lahko telesno poškodbo, ki v travmatološkem pogledu ni pustila trajnih posledic, ta poškodba pa je pri njej povzročila razvoj simptomatike posttraumatske stresne motnje, ki se je v dveh letih postopoma blažila, in se je kazala v nespečnosti, morečih sanjah, doživljanju tesnobe v okoliščinah, ki so jo spominjale na nesrečo, strahu pred vožnjo z avtomobili, izogibanju socialnim stikom in zapiranju vase. Ugotovljene so bile poleg tega kognitivne motnje (na polju spomina, osredotočenja misli, usmerjanja pozornosti). Po dogodku se je tožnica hitreje razburila in je imela nižjo toleranco ob preizkušnjah in frustracijah ter je težje obdelovala svoja čustva. Opisano kaže na nastanek psihoorganskega sindroma. Tožnica je po nezgodi opustila dejavnost samostojne podjetnice, zaradi vrtoglavic je prenehala z rekreativnimi dejavnostmi, zdravi se v psihiatrični ambulanti, tudi z antidepresivi. Bila je invalidsko upokojena. Pritožbene navedbe v zvezi z mnenjem izvedenca travmatologa so iztrgane iz konteksta in niso v ničemer omajale ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke. Izvedenka je na vprašanje izrecno odgovorila, da je bila tožnica upokojena zaradi psihoorganskih in postravmatskih motenj, torej so protispisne drugačne pritožbene navedbe. Tožnica res ni utrpela poškodbe možganov, vendar je tudi po mnenju izvedenca S. vzrok psihorganskega sindroma lahko drugje in ne le v poškodbi možganov (pritožba protispisno zatrjuje, da naj bi izvedenec trdil, da je vzrok sindroma lahko kjer drugje kot v prometni nesreči). Podobno je izvedenec S. za žilne težave in izbočenje medvretenčne ploščice ugotovil, da so lahko vzrok psihorganskega sindroma, ni pa to nujno. Izvedenka T. (ki je specialistka psihiatrinja in torej gre za zmanjšanje življenjskih aktivnosti z njenega področja) je pojasnila, da je bila opustitev dejavnosti po njeni oceni pogojena kompleksno. Sicer ni natančno ugotavljala geneze bolezni, vendar je izrecno pojasnila zakaj meni, da sta psihotraumatska stresna motnja in upad tožničinih kognitivnih sposobnosti neposredno povezana s prometno nesrečo z dne 28.3.1999, motnje razpoloženja v smislu depresivnosti in slabšega obvladovanja čustvenih stanj pa so z nesrečo tudi povezane, čeprav posredno kot odziv na spremenjene življenjske razmere. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopno sodišče prisodilo ustrezno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pri čemer iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ob opisanih posledicah na psihičnem področju in ob ugotovljenem doživljanju teh posledic (tožnica potrebuje celo psihiatrično pomoč) upoštevalo, da gre za kompleksno pogojeno (tudi s siceršnjimi telesnimi težavami in zdravstvenimi tegobami) opustitev dejavnosti, ki jih je tožnica opravljala pred nesrečo. Prisojena odškodnina je primerljiva tudi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi (primerjaj sodbe VS II Ips 464/02, II Ips 441/04 in II Ips 451/99).

Pravna podlaga odškodnini za tujo pomoč je 195. člen ZOR. Pritožba neutemeljeno navaja, da so navajanja tožnice v zvezi z odškodnino za tujo pomoč presplošna in nezadostna, saj je tožnica navajala, da še danes potrebuje pomoč drugih zlasti v zvezi s prevozi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica izpovedala, da ji pomoč nudita predvsem njena starša in da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica v prvih mesecih po nezgodi potrebovala pomoč pri prevozih k zdravniku in na fizioterapijo (tožnica je imela 39 pregledov pri zdravnikih in večkrat je opravljala fizikalno terapijo v S.). Prvostopno sodišče je zato pravilno uporabilo določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku in prisodilo tožnici iz naslova odškodnine za tujo pomoč 200.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar teh kršitev ni našlo. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP, saj pritožnica s pritožbo ni uspela.