Jedro

Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki objavo popravka in prikaz nasprotnih dejstev tožeče stranke na oddajo „Svet“, na prispevka z naslovom „................“ (Svet, Kanal A) in „.....................“ (Svet, Kanal A), v vsebini, kot je zapisana v izreku, pod 2. točko izreka pa je tožencu naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 493,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper zamudno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila glavna obravnava v tej pravdni zadevi razpisana še pred vročitvijo tožbe tožencu, v posledici česar ta ni mogel v roku odgovoriti na tožbo, ker se rok za odgovor do naroka še ni iztekel. Po opravljenem naroku namreč odgovora na tožbo ni več možno vložiti. Poleg tega v primeru postopkov glede objave popravka po Zakonu o medijih (ZMed) ni možna analogna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede zamudne sodbe. Specifičnost postopka glede objave popravka je namreč hitrost, ki onemogoča obvezen odgovor na tožbo, brez te faze postopka pa ne more priti do procesnega položaja zamudne sodbe. Tretji odstavek 34. člena ZMed posebej določa, da v vabilu sodišče opozori toženca, da je sodba lahko izdana tudi v njegovi odsotnosti. Ker ZPP ne pozna sodbe zaradi izostanka, iz teh določb jasno izhaja, da analogno uporabo določb 318. člena ZPP v sporih glede objav popravka po ZMed ne pride v poštev. Tako tudi vrhovno sodišče v svoji odločbi pod opr.št. II Ips 590/2005. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni niti v materialnem smislu, saj se zahtevani tekst popravka v pretežnem delu ne nanaša na obvestilo oziroma novinarski prispevek (1. alineje 1. odstavka 31. člena Zmed), ker tožeča stranka v tekstu komentira prispevek, si postavlja retorična vprašanja in sama nanje odgovarja, vsekakor pa je popravek po svoji vsebini nesorazmerno daljši od obvestila, v zvezi s katerim se daje (6. alineja 1. odstavka 31. člena ZMed). Tožba je tako nesklepčna in zato sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati tudi iz tega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Protispisna je pritožbena trditev, da tožena stranka ne bi mogla odgovoriti na tožbo, ker se rok za odgovor do naroka za glavno obravnavo še ne bi iztekel. Kot izhaja iz potrjene poštne povratnice pri list. štev. 20 v spisu, je toženec tožbo s pozivom na odgovor in poukom prejel dne 2.2.2010, 8-dnevni rok za odgovor na tožbo je potekel v sredo, dne 10.2.2010, narok za glavno obravnavo pa je bil v petek, dne 12.2.2010. Torej je imel toženec možnost odgovoriti na tožbo do poteka roka za odgovor.

Ko pritožba utemeljuje nemožnost smiselne uporabe določb ZPP o izdaji zamudne sodbe v postopkih zaradi objave popravka ali odgovora po ZMed, citira razloge iz sodbe vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 590/2005, s katerimi je vrhovno sodišče zavzelo takšno stališče. Vendar pri tem tožena stranka spregleda, da je bila citirana sodba vrhovnega sodišča izdana ob besedilu 34. člena ZMed, ki je veljal do njegove spremembe v ZMed-A, s pričetkom veljavnosti 24.6.2006 (Ur.l. RS, št. 60/2006), po določbi katerega je moral biti prvi narok za glavno obravnavo v 8 dneh od vložitve tožbe pri sodišču, toženec pa je moral odgovoriti na tožbo najpozneje na glavni obravnavi, pri čemer je sodišče sodbo lahko izdalo tudi v odsotnosti tožene stranke. Sedaj veljavni 34. člen ZMed pa določa, da mora toženec odgovoriti na tožbo v 8 dneh od prejema tožbe, prvi narok za glavno obravnavo pa mora biti opravljen najkasneje v roku 45 dni po vložitvi tožbe (1.odstavek). Če toženec ne pride na prvi narok, sodišče lahko izda sodbo tudi v njegovi odsotnosti (3. odstavek). Glede na takšno določbo ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.

Protispisna je tudi pritožbena trditev, da se tu obravnavani popravek v celoti ne bi nanašal na sporna novinarska prispevka (obvestila) in da naj bi bil zahtevani popravek nesorazmerno daljši od novinarskih prispevkov. Da temu ni tako, je pravilno in tehtno z razlogi v izpodbijani zamudni sodbi utemeljilo že sodišče prve stopnje (glej 2. odstavek na 4. strani), h katerim pritožbenemu sodišču v odgovor pritožbe ni potrebno ničesar dodajati.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).