Jedro

Izgradnja objekta na tujem zemljišču ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice, temveč njen odvzem. Iz naslova gradnje stavb na tujem zemljišču je po drugi strani v 24. do 26. členu ZTLR predvideno posebno varstvo. Lastnik zemljišča lahko tako zahteva bodisi da mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu bodisi da graditelj gradbeni objekt poruši in mu zemljišče vrne v prvotno stanje bodisi da mu izplača prometno ceno zemljišča. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da v času prekinitve postopka rok za vložitev zahtevka ni tekel. Prekinitev postopka ima za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Navedena določba se tako ne nanaša na tek prekluzivnih materialnih rokov, med katere spada tudi rok iz 5. odstavka 25. člena ZTLR.

Kdaj je gradnja končana, je dejansko vprašanje, ki ni odvisno od legalnosti gradnje, temveč od dejanskega odvzema lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi delnega umika tožbe v 1. točki zahtevka postopek v tem delu ustavilo. Dovolilo je spremembo tožbe in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je nadalje naložilo plačilo stroškov postopka v višini 559 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da je bil zahtevek po odstranitvi nelegalnega dela objekta postavljen pravočasno, saj v času med prekinitvijo pravdnega postopka rok za vložitev zahtevka ni tekel. Dodaja, da je sicer že iz vloge z dne 1. 9. 1999 in zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 4. 1999 razvidna trditvena podlaga glede zgradbe, ki sega na površino tožnikove nepremičnine. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sporni objekt ni bil zgrajen leta 1967, temveč se je začel graditi leta 1997. Sklicuje se tudi na to, da je pri sporni gradnji ves čas šlo za gradnjo na črno, toženi stranki pa je bila s strani upravnega organa celo odrejena ustavitev gradbenih del. Ker objekt še do danes nima gradbenega dovoljenja, se ne more šteti za končanega. V dokaz svoje aktivnosti predloži tudi dopise na in s strani Varuha človekovih pravic, MOP ter UE Šiška. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da se čez mejo segajočega objekta ne bi dalo porušiti brez škode za celotno stavbo, saj je gradbeništvo zelo napredno in bi tudi v tem primeru našlo rešitev.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo pravilno oprlo na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja. Pravilno je tudi stališče sodišča, da izgradnja objekta na tujem zemljišču ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice, temveč njen odvzem. V primeru vznemirjanja lastninske pravice ZTLR namreč v 42. členu ureja t.i. negatorno tožbo, s katero lahko lastnik zahteva prenehanje vznemirjanja ter povrnitev škode. Iz naslova gradnje stavb na tujem zemljišču je po drugi strani v 24. do 26. členu ZTLR predvideno posebno varstvo. Lastnik zemljišča lahko tako zahteva bodisi da mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu bodisi da graditelj gradbeni objekt poruši in mu zemljišče vrne v prvotno stanje bodisi da mu izplača prometno ceno zemljišča. (6) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek iz naslova gradnje na tujem svetu postavil šele na naroku dne 4. 2. 2010. Glede na trditveno podlago, da se je sporna gradnja zaključila leta 1998 oziroma najkasneje leta 2000, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tovrstni tožbeni zahtevek postavljen prepozno. Pravico izbire mora namreč tožnik uveljavljati najkasneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta, po preteku tega roka pa lahko zahteva le še izplačilo prometne cene za zemljišče (5. odst. 25. člena ZTLR). Ob tem so brezpredmetni očitki pritožbe, da so bile trditve v zvezi s sporno gradnjo postavljene že v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 1999 ter na glavni obravnavi z dne 7. 4. 1999. Sodišče je namreč pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek in lahko odloča le v njegovem okviru (2. člen ZPP), trditve v obrazložitvi vlog pa ga ne vežejo. Neutemeljeno je nadalje stališče pritožbe, da v času prekinitve postopka rok za vložitev zahtevka ni tekel. Prekinitev postopka ima za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja (207. člen ZPP). Navedena določba se tako ne nanaša na tek prekluzivnih materialnih rokov, med katere spada tudi rok iz 5. odstavka 25. člena ZTLR. Očitek pritožnika, da toženec za gradnjo ni imel gradbenega dovoljenja, kar pomeni da gradnja ni bila končana, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati, saj pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče pa v tem delu zgolj pripominja, da na končanje gradnje in s tem na začetek teka roka za vložitev zahtevka, ne vpliva dejstvo, da tožena stranka za sporni objekt še ni pridobila gradbenega dovoljenja. Kdaj je gradnja končana, je namreč dejansko vprašanje, ki ni odvisno od legalnosti gradnje, temveč od dejanskega odvzema lastninske pravice (primerjaj Frantar, T. Gradnja na tujem zemljišču, Podjetje in delo, št. 6, 1998, str. 1224), ki pa se je glede na trditve tožeče stranke zgodil že v letu 1998. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno zaključilo, da je bil modificiran tožbeni zahtevek postavljen prepozno. Ker je bilo potrebno zahtevek zavrniti že na tej podlagi, sodišče utemeljeno ni izvajalo nadaljnjega dokaznega postopka. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vprašanje legalnosti gradnje pa tudi ni predmet predmetnega postopka in bi ga tožeča stranka morala uveljavljati pri drugih pristojnih organih. Pritožbeno sodišče nadalje ni dolžno upoštevati dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v pritožbi, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej (1. odstavek 337. člena ZPP).

(7) Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(8) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožena stranka sama.