Jedro

Po 99. členu SPZ je pasivno legitimiran tisti, ki protipravno vznemirja lastnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Če je torej tožnik ocenil, da ga moti samo toženčevo ravnanje, ni nobene potrebe, da bi moral tožiti tudi drugega solastnika.

Urejeno odvajanje fekalnih in odpadnih voda preko tuje nepremičnine po svoji vsebini predstavlja stvarno služnost, zaradi katere mora lastnik služeče nepremičnine trpeti določene omejitve svoje lastninske pravice oziroma dopuščati (upravičene) posege lastnika gospodujoče nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec prenehati s spuščanjem fekalij, fekalnih in drugih odpadnih voda na tožnikovo parcelo št. 62/2 k.o. X. in da se mu tudi v bodoče prepoveduje vznemirjanje tožnika oziroma vsakokratnega lastnika navedene parcele s takšnimi ali podobnimi ravnanji. Obenem je odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 966,60 EUR njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja, da toženec nima nikakršne pravice do uporabe kanalizacijskega voda, ki poteka po tožnikovi parceli. Tožnik je tožbo pravilno uperil zoper toženca, ki povzroča vznemirjanje tožnikove lastninske pravice z izpuščanjem fekalij in drugih odpadnih voda. Ker vznemirjanje izvira iz ravnanja toženca in ne iz lastnosti same nepremičnine, ki je sicer v solasti dveh solastnikov, ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani. Zmotna je ugotovitev, da tožnik ni izkazal nikakršnega vznemirjanja ali motenja, saj je najmanj dvakrat prišlo do zamašitve kanalizacijske cevi. Sodišče si je napačno razlagalo strokovno mnenje inšpektorice I. W., po katerem bi bilo na kanalizacijsko cev lahko priključenih deset stanovanjskih enot. Takšno mnenje velja le za fekalne odpadne vode, ne upošteva pa padavinskih odpadnih voda. Tako je ob slabem vremenu preobremenitev cevi glede na njeno zmogljivost ne samo možna, ampak tudi zelo verjetna. Toženčev prizidek predstavlja samostojno bivalno enoto, zato je od prenove v letu 2009 več tudi odpadnih voda. Tožnik niti tožencu niti njegovim staršem nikoli ni dovolil, da se priklopijo na kanalizacijski vod, ki poteka preko tožnikove parcele. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožnik soglašal z gradnjo kanalizacije. Toženčevim staršem v ta namen ni bilo treba kopati preko tožnikovega zemljišča, ampak so priklop izvedli na jašek, ki leži na sosednjem zemljišču tik ob meji s toženčevo nepremičnino, česar tožnik ni mogel videti. Tožnik zato vztraja, da toženec z izpuščanjem fekalnih in drugih odpadnih voda po kanalizaciji preko tožnikove nepremičnine ravna protipravno. Gre za zasebni kanalizacijski vod, ki ga je v celoti zgradil in plačal sam tožnik, zato bi toženec potreboval stvarno služnost na tožnikovi nepremičnini, te pa nima. Sicer pa ni izkazal, kdaj je služnost začel izvrševati in da jo je ves čas izvrševal v nespremenjenem obsegu. Sodba navaja kar tri različne datume za izgradnjo kanalizacijskega priključka. Pri tem se zmotno opira na listino, ki je zgolj dokaz o plačilu za priključek in ne o njegovi dograditvi. Napačna je tudi ugotovitev, da do vložitve tožbe v letu 2011 ni bilo nobenih motenj pri uporabi kanalizacije za toženca. Izpodbijana sodba namreč vsebuje tudi ugotovitev, da je tožnik že v letu 2010 zamašil kanalizacijo in je bila zato izdana začasna odredba. Potemtakem toženec služnosti ni mogel priposestvovati.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da bi moral tožnik s tožbo poleg toženca zajeti tudi drugega solastnika nepremičnine, iz katere izvira zatrjevano vznemirjanje tožnikove lastninske pravice. Zgolj podrejeno sodba ugotavlja, da tožnik vznemirjanja ni dokazal; ker je prišlo do priposestvovanja služnosti, ni upravičen do zahtevanega lastninskopravnega varstva.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za nujno sosporništvo na strani tožene stranke, je materialnopravno zmotno. Po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je pasivno legitimiran tisti, ki protipravno vznemirja lastnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Če je torej tožnik ocenil, da ga moti samo toženčevo ravnanje, ni nobene potrebe, da bi moral tožiti tudi drugega solastnika, toženčevega očeta. Zahtevano prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja tudi v ničemer ne posega v upravičenja drugega solastnika. Brez podlage je zato očitek tožniku, da je tožil napačno stranko.

7. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da se fekalne in odpadne vode, ki nastajajo pri uporabi toženčeve nepremičnine, stekajo med drugim v kanalizacijski vod, ki poteka po tožnikovem zemljišču in ki ni del javne komunalne infrastrukture, ampak je tožnikova last. Tako urejeno odvajanje fekalnih in odpadnih voda preko tuje nepremičnine po svoji vsebini predstavlja stvarno služnost, zaradi katere mora lastnik služeče nepremičnine trpeti določene omejitve svoje lastninske pravice oziroma dopuščati (upravičene) posege lastnika gospodujoče nepremičnine.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da kljub prenovi toženčevega prizidka kanalizacija ni bolj obremenjena in da je edino dokazano zamašitev kanalizacijskega jaška na tožnikovem zemljišču v letu 2010 povzročil tožnik sam. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da do razširitve služnosti ni prišlo, vendar bi se toženec lahko uspešno uprl tožnikovemu zahtevku samo, če bi dokazal, da je služnost prej sploh pridobil. Sodišče prve stopnje namreč izrecno ugotavlja, da toženec tožnikovega soglasja za uporabo njegovega kanalizacijskega voda nikoli ni imel. Ob tem vprašanje pretočnosti spornega kanalizacijskega voda ni bistveno, saj poseg v tožnikovo lastnino predstavlja že sama uporaba tega voda za odtekanje odplak iz toženčeve nepremičnine.

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec skupaj s svojimi pravnimi predniki sporno služnost v vsakem primeru že priposestvoval, je po presoji pritožbenega sodišča vsaj preuranjena, če že ne zmotna. Po drugem odstavku 217. člena SPZ za priposestvovanje stvarne služnosti zadošča, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Enako je bilo določeno v 54. členu prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati s silo, zvijačo, zlorabo zaupanja lastnika služeče stvari oziroma na skrivaj ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Sodišče prve stopnje je v zvezi s potekom priposestvovalne dobe prezrlo dejstvo, da se tožnik ni uprl izvrševanju služnosti šele z vložitvijo tožbe v tej pravdi, pač pa že novembra 2010, ko je zamašil kanalizacijski jašek na svojem zemljišču, zaradi česar je moral toženec izposlovati začasno odredbo. Vprašljivo je, ali je do tedaj od začetka izvrševanja služnosti že poteklo dvajset let. Izpodbijana sodba ugotavlja, da naj bi do priključitve na tožnikovo kanalizacijo prišlo v letu 1990, ne pove pa, v katerem mesecu tega leta se je to zgodilo. Ker niti toženčevi pravni predniki ne razpolagajo s pisnim ali izrecnim ustnim tožnikovim soglasjem za uporabo njegovega kanalizacijskega voda, pa bi sodišče prve stopnje moralo raziskati tudi, kdaj je tožnik izvedel, da je do priklopa prišlo. Tožnik namreč v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, ki bi sodišču prve stopnje moralo biti znano iz predloženega listinskega dokaznega gradiva, da med zemljiščema pravdnih strank leži zemljišče M. Š. Kanalizacija s toženčevega zemljišča je torej priključena na tožnikov kanalizacijski vod preko kanalizacijskega jaška in cevi, ki potekajo po zemljišču M. Š. Priposestvovanje služnosti je torej lahko začelo teči šele od trenutka, ko je tožnik izvedel, da je prišlo do navedenega priklopa, ki ima za posledico tudi uporabo njegovega kanalizacijskega voda.

10. Ker je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji v nakazani smeri pomanjkljivo ugotovljeno, je vprašljivo, ali je bilo pri zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo razveljavilo. Zaradi smotrnosti postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo zato lahko dopolnilo dokazovanje z manjšimi stroški in hitreje kot pritožbeno sodišče. Da bi lahko odgovorilo na vprašanje, kdaj je priposestvovanje sporne služnosti začelo teči, bo moralo sodišče prve stopnje znova zaslišati pravdni stranki ter toženčeve starše in sosedo M. Š. kot priče, nato pa njihove izpovedi oceniti ob upoštevanju vseh že izvedenih dokazov.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe. Pravica do njihovega povračila, kar velja tudi za stroške prvostopenjskega postopka, je namreč odvisna od končnega izida pravde. Odločitev o tem je zato sodišče druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.