Jedro

Sodišče se strinja, da je tožnikovo temeljno pričakovanje v kazenskem postopku, torej obsodba storilca kaznivega dejanja in strokovno ustrezna vložitev premoženjskopravnega zahtevka, že predmet strokovnega zastopanja, deloma po državnem tožilcu in deloma na podlagi dodeljene BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo delno ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), in sicer mu je dodelila izredno BPP za sestavo in vložitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, opr. št. II K 8316/2013. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje in oprostitev plačila stroškov postopka v navedenem kazenskem postopku zaradi povzročitve lahko telesne poškodbe, v katerem ima položaj oškodovanca. Toženka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, da pa ni stranka kazenskega postopka, saj ta postopek poteka zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog, državni tožilec pa ni odstopil od pregona. To pomeni, da bo tožnik v postopku zaslišan kot priča, za kar ne potrebuje BPP. Državno tožilstvo v skladu z zakonom varuje tudi interese oškodovanca, zato je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za zastopanje v zadevi v postopku očitno nerazumna, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Toženka dodaja, da bo v primeru, če bo državni tožilec odstopil od pregona, tožnik lahko stopil na njegovo mesto, in če bo ocenil, da potrebuje pomoč odvetnika, vložil novo prošnjo za dodelitev BPP.

Po drugi strani toženka meni, da je iz listin v spisu razvidno, da je tožnik zaradi kaznivega dejanja utrpel škodo, ki jo želi uveljavljati v kazenskem postopku, zaradi česar njegova prošnja za dodelitev BPP ni nerazumna v obsegu, kolikor se nanaša na priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zato je v tem obsegu njegovi prošnji ugodila.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanec poseben položaj in pravice, saj ima pravico postavljati vprašanja, predlagati dokaze, podati premoženjskopravni zahtevek in ga ustrezno obrazložiti. Vse do konca glavne obravnave lahko umakne predlog za pregon, vendar lahko v tem primeru utrpi neugodne finančne posledice, saj je lahko dolžan plačati stroške postopka in zagovornika. Zato je treba pred morebitnim umikom skleniti ustrezen dogovor, za kar je potrebno pravno znanje. Tožilstvo lahko obtožni predlog tudi umakne, tožnik pa bi se s tem znašel v situaciji, ko bi se moral takoj odločiti o tem, ali bo prevzel pregon. Zato ne drži teza toženke, da bi lahko v takem primeru vložil novo prošnjo za dodelitev BPP.

Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter zadevo v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem povzema razloge izpodbijane odločbe in navaja podatke o nadaljnjem poteku kazenskega postopka, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Sodišče se strinja s tožnikom, da ima oškodovanec v kazenskem postopku poseben položaj, saj ima na glavni obravnavi pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena ZKP). Prav tako ima tožnik prav, da lahko oškodovanec v primeru, če državni tožilec odstopi od pregona, pregon nadaljuje, če se to zgodi na glavni obravnavi, pa mora izjavo o tem podati takoj (prvi odstavek 61. člena ZKP).

Po drugi strani pa ima toženka prav, da se prošnja za dodelitev BPP nanaša na kazenski postopek, v katerem je pregon v rokah državnega tožilca, ki mu je preganjanje storilcev kaznivih dejanj glavna pravica in glavna dolžnost (prvi odstavek 45. člena ZKP). Državni tožilec je pri tem samostojen ter vezan na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o državnem tožilstvu, v nadaljevanju ZDT-1). Kolikor gre za pregon storilca kaznivega dejanja oziroma ugotovitev njegove kazenske odgovornosti, se je zato mogoče strinjati s toženko, da državni tožilec zastopa tudi interese oškodovanca.

Navedeno opredeljuje tožnikov procesni položaj oziroma njegova „pričakovanja“ (tretji odstavek 24. člena ZBPP) v predmetnem kazenskem postopku: po eni strani je deloma s sodelovanjem državnega tožilca v postopku, deloma pa na podlagi odobrene BPP, zagotovljeno strokovno varovanje njegovih temeljnih interesov, namreč pregona domnevnega storilca kaznivega dejanja in uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Po drugi strani pa mu ni zagotovljena strokovna pomoč pri izvrševanju vseh njegovih procesnih pravic iz 23. člena ZKP oziroma v vseh možnih procesnih situacijah. Vprašanje, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi je, ali je glede na to treba tožnikovo zadevo šteti za nerazumno v smislu 24. člena ZBPP.

Kriteriji za to presojo so določeni v prej navedenem tretjem odstavku 24. člena ZBPP, toženka pa jih je v obravnavani zadevi po presoji sodišča pravilno uporabila in za to navedla tudi zadostne in razumljive razloge. Sodišče se z njo strinja, da je tožnikovo temeljno pričakovanje v kazenskem postopku, torej obsodba storilca kaznivega dejanja in strokovno ustrezna vložitev premoženjskopravnega zahtevka, že predmet strokovnega zastopanja, deloma po državnem tožilcu in deloma na podlagi dodeljene BPP.

Po tožbenih navedbah pa tožniku s tem ni zagotovljena tudi strokovna pomoč pri izvrševanju vseh njegovih procesnih pravic iz 23. člena ZKP. Vendar izvrševanje teh pravic samo po sebi ne predstavlja tožnikovega pričakovanja v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP (torej obsodbe storilca in ustrezne vložitve premoženjskopravnega zahtevka), temveč lahko služi le izpolnitvi tega pričakovanja. Kot je bilo obrazloženo, je to pričakovanje že predmet strokovnega zastopanja.

Tudi tožnik razen dveh hipotetičnih procesnih situacij (glede katerih se sodišče opredeljuje v nadaljevanju) in splošnega sklicevanja na procesne pravice oškodovanca ne navaja, v čem naj bi bilo zagotovljeno zastopanje neustrezno. Sodišče pri tem dodaja, da za presojo razumnosti tožnikovih pričakovanj v zvezi z njegovo udeležbo v postopku ni brez pomena navedba toženke, da gre za postopek pred okrajnim sodiščem zaradi lahke telesne poškodbe, torej načeloma za enostaven postopek zaradi kaznivega dejanja, ki glede na predpisano sankcijo spada med lažja.

Sodišče se strinja s toženko, da hipotetična možnost oziroma bodoče negotovo dejstvo, da se utegne tožnik znajti v situaciji, ko bi se moral izjasniti, ali prevzema kazenski pregon, ne zadošča za izpolnitev pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Tožnik ima sicer prav, da bi se moral po določbi prvega odstavka 61. člena ZKP v primeru umika obtožnice na glavni obravnavi o prevzemu pregona izjasniti takoj. Vendar pa je kazenskopravna sodna praksa v zvezi s to določbo zavzela jasno stališče, da je v takem primeru oškodovancu treba prevzem pregona omogočiti dejansko, z ustreznim pravnim poukom in po potrebi tudi časom za premislek (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 1456/2006).

Morebiten umik predloga za pregon pomeni jasen, izrecen in brezpogojen izraz volje oškodovanca (sodba VS RS I Ips 92/2006), katerega posledice za njegovo sfero so po stališču Vrhovnega sodišča RS odraslemu, povprečno razumnemu človeku razumljive tudi v primeru, če nima pooblaščenca. Če je iz okoliščin mogoče sklepati nasprotno, pa mora sodišče tudi tukaj poskrbeti za ustrezen pravni pouk (sodba I Ips 52/1998). Glede na to tudi hipotetična možnost, da bi tožnik lahko izrazil svojo voljo glede umika predloga za pregon, ne more predstavljati podlage za dodelitev BPP.

Iz vseh navedenih razlogov se sodišče strinja s toženko, da v obsegu, v katerem je bila tožniku BPP zavrnjena, za njeno dodelitev ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1.