Jedro

Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah.

Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo.

Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je potrebno upoštevati vse poglede v krajino, ki jih določena lokacija omogoča, ne zgolj tiste, ki jih posameznik subjektivno bolj preferira. Varovan je stik z naravo, okoljem, pri čemer je treba upoštevati, da v zazidljivem območju, četudi gre za podeželsko okolje, to varstvo ne more biti absolutno, temveč sorazmerno in prilagojeno umeščanju novih gradenj v območje. OPN Vojnik kot dopustno vrsto posegov določa dopolnilno stanovanjsko gradnjo na eventualnih prostih parcelah kot dopolnitev vrzeli med obstoječimi objekti. Tudi iz navedene določbe izhaja, da uživanju lastne nepremičnine preko razgledov konkurira tipična uporaba zazidljive nepremičnine, ki je v postavitvi objekta na lastni nepremičnini. Zato je treba presojo, ali in v kolikšni meri so zaradi gradnje pogledi ohranjeni oziroma okrnjeni in posledično moteni bivalni pogoji, opraviti z vidika celote pogledov na bližnjo in daljno okolje ob upoštevanju sorazmernosti pogledov glede na namensko rabo območja in dovoljene posege v prostor. V nasprotnem primeru je lahko lastninska pravica lastnika zazidljive parcele izvotljena v njenem bistvu, ki je taka gradnja, ki tudi njenemu lastniku omogoča nemotene bivanjske pogoje in kvaliteto bivanja. Tega tehtanja v konkretni zadevi toženka ni opravila. Toženka se je osredotočila zgolj na presojo vpliva tožnikove gradnje na pogled stranke z interesom iz njenega objekta na Šmartinsko jezero (ki po OPN Vojnik ni izrecno varovan pogled), ostale poglede in druge relevantne okoliščine zadeve pa je povsem zanemarila oziroma jih v posledici zmotnega razumevanja določbe o pogledih iz 42. člena OPN Vojnik ni ugotavljala.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-226/2019-2550-20 z dne 20. 6. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III.Stranka z interesom trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota Celje (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z odločbo št. 351-339/2018-87(13105) z dne 20. 8. 2021 A. A. (v nadaljevanju investitor ali tožnik) izdala dovoljenje za legalizacijo nelegalno zgrajene stanovanjske hiše na nepremičninah s parcelama 000 in 001, obe katastrska občina B.,

po projektni dokumentaciji št. 041-018, C., maj 2018, ki jo je izdelala proj. org. D., d. o. o., odgovorni vodja projekta E. E. (I. točka izreka). Zahtevek investitorja za izdajo dovoljenja za legalizacijo nelegalno zgrajenega opornega zidu na nepremičnini s parcelo 001 je prvostopenjski organ zavrnil (IV. točka izreka).

2.Po pritožbi stranske udeleženke v upravnem postopku F. F. je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje, pritožbeni organ ali toženka) z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo organa prve stopnje št. 351-339/2018-87(13105) z dne 20. 8. 2021 (1. točka izreka). Zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo enostanovanjske hiše, zgrajene na zemljišču s parcelama 000 in 001 po PGD št. 041-018, C., maj 2018, D., d. o. o., je zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je delno ugodilo zahtevi F. F. in ji priznalo stroške zastopanja in upravnih taks v skupnem znesku 1.024,93 EUR. Plačilo stroškov je naložilo investitorju (3. točka izreka). Zahtevo investitorja A. A. za povrnitev stroškov zastopanja je zavrnilo (4. točka izreka).

3.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja v konkretnem primeru vložena v času veljavnosti Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), vendar je postala popolna šele s popolnim izkazom pravice graditi z dnem 5. 7. 2018, to je v času veljavnosti Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), zaradi česar se upoštevaje prvi odstavek 106. člena GZ postopek izdaje gradbenega dovoljenja v konkretnem primeru vodi po določbah GZ, ki se v tem postopku še uporablja v skladu s 157. členom Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1). Drugostopenjski organ se sklicuje na določbe 35. člena GZ, prvega in drugega odstavka 114. člena GZ, prvega odstavka 115. člena GZ, prvega, drugega, četrtega in osmega odstavka 116. člena GZ.

4.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je investitor 23. 5. 2018 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo enostanovanjske hiše z opornim zidom. Upravni organ prve stopnje je o njegovi zahtevi odločal trikrat in je vsakič gradbeno dovoljenje izdal. Prvo in drugo gradbeno dovoljenje je drugostopenjski organ odpravil po pritožbi stranske udeleženke F. F., z izpodbijano odločbo pa je drugostopenjski organ odločil o vnovični pritožbi stranske udeleženke F. F. zoper tretje gradbeno dovoljenje organa prve stopnje.

5.Drugostopenjski organ ugotavlja, da se objekt nahaja na območju, za katerega velja Odlok o prostorskem načrtu Občine Vojnik (v nadaljevanju OPN Vojnik), v enoti urejanja prostora (v nadaljevanju EUP) LŠ-1, namenska raba SK. Prostorski izvedbeni pogoji (v nadaljevanju PIP) za SK so določeni v določbi 42. člena OPN Vojnik. Med drugim morajo novi enostanovanjski objekti kot zapolnitve vrzeli v soseskah upoštevati gradbene linije obstoječih objektov, če te obstajajo, sicer morajo biti umeščeni tako, da upoštevajo značilne lege v naseljih in odmike od sosednjih zemljišč, ki morajo zagotavljati nemotene bivalne pogoje enih in drugih (obstoječih stanovalcev in novih). Potrebno je upoštevati osončenje, poglede, požarno varnost, orientacijo bivalnih prostorov glede na njihovo namembnost, ki mora zagotavljati intimnost in kvaliteto bivanja.

6.Konkretna lokacija se nahaja nad Šmartinskim jezerom, zato po mnenju drugostopenjskega organa kvaliteto bivanja v tem okolju pomembno zvišuje ravno pogled na jezero. Investitorju je sicer že bilo izdano gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo v letu 2017, ki jo je zgradil v skladu s tam navedenimi tlorisnimi in višinskimi gabariti, vendar na 2,4 m višji koti kleti od dovoljene. Organ druge stopnje navaja, da gradnja na višji koti od dovoljene z gradbenim dovoljenjem ne pomeni neskladne gradnje, pač pa nelegalno gradnjo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je investitor z gradnjo na višji koti višje ležeči stanovanjski hiši stranske udeleženke F. F. na parceli 002 bistveno omejil pogled na jezero. Organ druge stopnje se ne strinja z zaključkom organa prve stopnje, da je predmetna gradnja skladna z vsemi pogoji OPN Vojnik. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je tudi izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni novogradnji. Pri tem navede, da je ugotavljanje skladnosti s prostorskim aktom v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, in ne lokalne skupnosti, ki je prostorski akt sprejela. Organ druge stopnje se sklicuje na priložene fotografije, iz katerih je razvidno, da predmetna gradnja pretežno zastira pogled na jezero višje ležečemu objektu stranske udeleženke, zato organ meni, da nemotenost bivalnih pogojev, kot jih zahteva 42. člen OPN, ni zagotovljena. S tem ni zagotovljena skladnost z vsemi pogoji prostorskega akta, zaradi česar ni zadoščeno prvi alineji 116. člena GZ, ki določa, da mora biti objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje. Organ druge stopnje je zato v pritožbenem postopku izdano gradbeno dovoljenje odpravil in zahtevo zanj zavrnil, saj po njegovem mnenju na podlagi navedenega razloga gradbenega dovoljenja za legalizacijo enostanovanjskega objekta v konkretnem primeru ni mogoče izdati.

Navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnik v tožbi poudarja ugotovitve in stališča organa prve stopnje v odločbi št. 351-339/2018-87(13105) z dne 20. 8. 2021. Izpostavlja, da je objekt dovolj oddaljen od sosednjih zemljišč in so že s tem zagotovljeni nemoteni bivalni pogoji. Upoštevani so tudi pogledi, da ima stranka z interesom nemoten pogled v naravo. V OPN Vojnik ni zavedeno, da mora biti pogled prav na Šmartinsko jezero, saj sporni objekt celo odstopa od v navedenem odloku predvidene višine. Tožnik meni, da je zmotno stališče toženke, da je potrebno izrecno upoštevati poglede na Šmartinsko jezero. Zmotno je stališče toženke, da vsaka gradnja, ki delno zastira poglede sosedu, vpliva na nemotenost pogledov drugemu sosedu, kot jih zahteva 42. člen OPN Vojnik. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je bilo dokazano, da ima objekt stranke z interesom še vedno pretežen del pogleda na jezero. Tožnik opozarja na poglede v ostale smeri, proti gozdu in travniku. Meni, da je v primerih, ko je v prostorskih planih predvidena zazidljivost območja, nemogoče zagotoviti celoten pogled na jezero. Vpliv na bivalne pogoje sosednjega objekta je potrebno ugotavljati z vidika pogledov v celoten prostor, ne zgolj na jezero. Napačno je naziranje, da mora nov objekt staremu objektu omogočiti popolnoma isto veduto, torej v celoti iste poglede v vse smeri. Tožnik meni, da je toženka presegla svojo odločevalsko pristojnost, saj bi morala v primeru odločitve namesto organa prve stopnje svojo odločitev opreti na strokovno mnenje strokovnjaka urbanistične stroke. Zato je tožnik angažiral neodvisnega strokovnjaka, ki je ugotovil, da so stranki z interesom zagotovljeni vsi pogoji iz 24. člena OPN Vojnik.

8.Tožnik meni, da je odločba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, saj toženka navaja zgolj, da skladnost vseh pogojev ni podana zaradi delno zastrtega pogleda na jezero. Iz odločbe ni razvidno, da bi toženka vpliv pogledov na kakovost bivanja utemeljevala na strokovnih razlogih ali z vidika določb OPN Vojnik ali z vidika pravic in varstva zasebne lastnine. Toženka ni ugotavljala, kolikšen del pogleda iz hiše stranke z interesom je ostal nedotaknjen in ni tehtala, ali in kako zmanjšan pogled vpliva na kakovost bivanja. Tožnik toženki očita, da je sledila subjektivnim ocenam stranke z interesom.

9.Tožnik navaja, da so pogledi, vedute, zaščiteni samo v določenih redkih primerih urbanističnega urejanja v Sloveniji, kot je veduta na historično mestno jedro Kopra. Za Šmartinsko jezero takšne ureditve ni. Poleg tega OPN Vojnik ne ščiti izrecno pogleda na Šmartinsko jezero.

10.Tožnik toženki očita napačno uporabo materialnega prava tudi zato, ker toženka zaključuje, da gre v konkretni zadevi za legalizacijo nelegalne gradnje in ne neskladne gradnje. Poudarja, da je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-719/2016-10 (13105) z dne 17. 3. 2017, vendar v neskladju z njim. Objekt je zgrajen dimenzijsko in lokacijsko skladno z gradbenim dovoljenjem, vendar je bil zaradi konfiguracije terena zgrajen višje, saj gradnja skladno z gradbenim dovoljenjem ni mogoča.

11.Tožnik zahteva, da sodišče izpodbijano določbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

12.Toženka odgovora na tožbo ni vložila.

13.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da ji je nelegalno zgrajen objekt s končno višino odvzel razgled, za katerega ji je tožnik pred začetkom gradnje s predstavitvijo idejne zasnove objekta zagotavljal, da ne bo okrnjen. Tožnik je stanovanjsko hišo zgradil na 2,4 m višji koti kleti od dovoljene in tako stranki z interesom bistveno omejil pogled na jezero, drevje, zelenje in pretežni del pokrajine v ozadju jezera. Stranka z interesom trdi, da je bistven pogled te lokacije na Šmartinsko jezero, ki je tudi osrednji pogled glede na orientiranost hiše. Prav ta pogled daje kvaliteto bivanju in življenju na nepremičnini stranke. Stranka z interesom se ne strinja, da ni varovan pogled na Šmartinsko jezero, saj se pogled in kvaliteta bivanja ugotavljata glede na konkretne okoliščine. Kvaliteta bivanja pomeni tudi lep pogled, pogled v lepo okolje, v konkretnem primeru na državni ravni prepoznanega pomena Šmartinskega jezera. Ravno zaradi pogleda nanj je stranka z interesom izbrala lokacijo in jo je izbral tudi tožnik. Takšen pogled je zagotovo varovan po 42. členu OPN Vojnik. Ostali pogledi, ki jih ima stranka sedaj, s tem pogledom niso primerljivi, saj ima lahko pogled na griče in podeželje kjerkoli.

14.Stranka z interesom nadalje navaja, da je toženka uporabo 42. člena OPN Vojnik pravilno in obširno razložila in ne drži, da odločbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da sta organa prve in druge stopnje ocenjevala iste dokaze, sta pa sprejela drugačen materialnopravni zaključek. Strinja se z navedbami tožnika glede določil OPN Vojnik, ki se nanašajo na etažnost in obliko strehe, vendar pa navaja, da mora objekt izpolnjevati tudi ostale pogoje, kar pa pomeni, da ne sme poslabšati bivalnih pogojev obstoječih stanovalcev. 42. člen OPN Vojnik ne določa, kateri pogled je varovan, vendar pa jasno določa, da se ne sme poslabšati kvaliteta bivanja. Pogled na 13 metrov dolg objekt namesto pogleda v naravo pomeni poslabšanje kvalitete bivanja. Poseg v pogled se ne dokazuje z mnenjem občine, temveč z ogledom na kraju samem. Odvzem pogleda v konkretnem primeru je očiten in je razviden že iz primerjave stanja pred gradnjo in v času odločanja, kar je razvidno iz številnih fotografij v upravnem spisu. Stranka z interesom v upravnem postopku odvzema pogleda ni dokazovala z območja terase, ampak iz hiše. Za presojo pogleda ni potrebna strokovna usposobljenost, zadostuje primerjava prejšnjega in sedanjega stanja, kar je objektivno preverljivo, upoštevanje specifičnih okoliščin (Šmartinsko jezero) in uporaba standardov, za katere je splošno znano, da predstavljajo kvaliteto bivanja. Kvaliteto bivanja predstavlja tudi okolje. Ni logično, da bi bil varovan manj pomemben pogled od bistvenega pogleda na naravno lepoto in biser narave, ki ga 13 m dolg zid izniči.

15.Stranka z interesom opozarja, da priloženo mnenje ni mnenje izvedenke urbanistične stroke, temveč dodatno pojasnilo občinske urbanistke Občine Vojnik, ki zagotovo ni neodvisen strokovnjak.

16.V pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2022 tožnik stranki z interesom oporeka položaj stranke v upravnem sporu. Sklicuje se na 42. člen OPN Vojnik, ki varuje nemotene bivalne pogoje obstoječih in novih stanovalcev, kar pa ni nujno, da so lastniki. F. F. ni verjetno izkazala, da v tem postopku varuje svoje pravice in ji gre lastnost stranke.

17.Nadalje tožnik navaja, da je objekt gradil v dobri veri na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe Upravne enote Celje z dne 17. 4. 2017. Tožnik je v dobri veri gradil po spremembi gradbenega dovoljenja, to je po odločbi z dne 18. 4. 2017, ki je bila v veljavi do 14. 12. 2017. Ko je bila odločba odpravljena, je objekt obstajal v končnih višinskih gabaritih. Zunanji izgled objekta je bil zaključen davno pred 14. 12. 2017. Gradnja je bila glede na definicijo ZGO-1 neskladna in ne nelegalna. Sklicuje se na 12.2. točko 2. člena ZGO-1.

18.Tožnik vztraja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, to je določbo 42. člena OPN Vojnik, ko je pri presoji pogledov oziroma kriterijev za nemoteno bivanje upoštevala le neposreden pogled na Šmartinsko jezero, ne pa pogledov na splošno. Tožnik poudarja, da gre za zazidalno območje, zato stranki z interesom ni mogoče zagotoviti izključnega pogleda na Šmartinsko jezero. Tega se je morala stranka z interesom ob nakupu parcele zavedati in upoštevati javni interes, ki predvideva na tem območju zazidljivost, čemur se mora prilagoditi pravica do pogleda.

19.V nadaljevanju tožnik navaja, da je Občinski svet Občine Vojnik 19. 10. 2022 izdal sklep o obvezni razlagi 42. člena OPN Vojnik, iz katere izhaja, da upoštevanje pogledov pri oceni nemotenih bivalnih pogojev pomeni skupek pogledov na celotno okolje, na različne strani (sveta), upoštevaje, da mora biti pogled sorazmeren in ne absoluten glede na pozidanost območja. Tožnik zatrjuje, da z uveljavljanjem kasneje sprejete obvezne razlage ni prekludiran, saj se obvezna razlaga uporablja od dneva veljavnosti osnovnega akta. V vlogi z dne 19. 1. 2023 tožnik navaja, da je omenjena obvezna razlaga objavljena v Uradnem glasilu slovenskih občin št. 50 z dne 7. 11. 2022.

20.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2023 navaja, da je bila Obvezna razlaga 42. člena OPN Vojnik sprejeta le zaradi tožnikovega primera. Sklicuje se na sistemsko načelno mnenje in priporočilo št. 242-328/2011-7 z dne 7. 5. 2012 Komisije za preprečevanje korupcije in na odločbe Ustavnega sodišča U-I-7/09, U-I-201/02, U-I-133/03, ki opozarjajo na tveganje za neetično in nezakonito ravnanje odgovornih oseb občine in zlorabo avtentične razlage. Nadalje navaja, da so z OPN Vojnik zagotovljeni nemoteni bivalni pogoji in obvezna razlaga v ta del ne posega. Ker sporna gradnja pretežno zastira pogled na jezero višje ležečemu objektu stranke z interesom, nemotenost bivalnih pogojev ni zagotovljena. V nadaljevanju se opira na ugotovitve ogleda, oprte na fotografije, in trdi, da se jezero vidi le iz spalničnega okna v mansardi, pa še to ni vidno, da gre za jezero, vidna je voda.

21.Stranka z interesom še navaja, da 42. člen OPN Vojnik pri legi objektov že upošteva umeščenost objektov z vidika gradbenih linij, koncepta pozidave, značilnih leg, odmikov. Prav glede na pozidanost se ne smejo poslabšati oziroma nasploh spremeniti bivalni pogoji. Pozidanost že sama po sebi onemogoča absolutni pogled in je pogled s tega vidika sorazmeren. Vendar sorazmeren pogled upoštevajoč pozidanost ne sme spremeniti bivalnih pogojev. Presoja sorazmernosti je že bila opravljena. Toženka je pravilno uporabila vrednostno merilo in standard, kaj je v tem okolju normalno, običajno in pričakovano. Ugotovljeno je bilo, da črna gradnja zastira pogled, ki je varovan z OPN Vojnik. Iz bivalnega dela, ki nudi največ pogleda na okolje in edini tudi na pretežni del jezera, se okolje, vključno z jezerom, v pretežni meri ne vidi. Gre za bistveni pogled, ki ga nudi njena nepremičnina in predstavlja pomemben del uživanja njene lastninske pravice. Od gričev se v daljavi vidijo le vrhovi. Iz manjšega okna spalnice se vidi manjši del podeželja z nekaj vode (jezera).

Dokazni sklep

22.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, listinske dokaze tožnika v prilogah A2, A3, A5, A6, A8, A9, A11, A20, A21 in listinske dokaze stranke z interesom v prilogah C2, C3, C4, C5, C6, C7, C8,

C9. V dokazne namene je sodišče zaslišalo tožnika

in stranko z interesom.

23.Na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 52. člena ZUS-1 je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnika za branje oziroma pregled mnenja G. G. z dne 21. 7. 2022 (priloga A4), dnevnega reda 25. seje Občinskega sveta Občine Vojnik (priloga A10), gradbenega dovoljenja F. F. z dne 21. 1. 2015 (priloga A12), OPN- zazidalna situacija, maj 2011 (priloga A13), prečnega prereza naselja ... (priloga A14), ortofoto posnetka zaraščenosti jezera 2013/2019 (prilogi A15, A16), gradbenega dovoljenja H. H. z dne 1. 8. 2022 (priloga A17), gradbenega dovoljenja I. I. z dne 29. 9. 2021 (priloga A18), gradbenega dovoljenja J. J. z dne 24. 9. 2021 (priloga A19). Sodišče izhaja iz navedenih postopkovnih pravil, ki v upravnem sporu omogočajo le omejeno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Upravni postopek je oprt na ureditev, v skladu s katero lahko upravni organ odloča le tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma vsaj ob izdaji odločbe ter zato zavezuje stranke, da pri ugotavljanju dejanskega stanja aktivno sodelujejo. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Po navedenem se eden od vsebinskih pogojev za dopustnost tožbenih novot nanaša na časovno dimenzijo nastanka dejstva ali dokaza - obstajati morajo v času odločanja na prvi stopnji. Ker nastanek listin v prilogah A4, A10, A17, A18, A19 datira po izdaji prvostopenjskega gradbenega dovoljenja, so nedovoljen dokaz. Sodišče pa je ocenilo, da so nedovoljen dokaz tudi ostali v tej točki našteti listinski dokazi, saj tožnik ni uspel izkazati, da ji iz upravičenih razlogov ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je namreč na naroku 3. 7. 2025 navajal, da so gradbena dovoljenja vložena v zvezi z navedbami toženke, da gre za neskladnost gradnje, vendar pa je toženka že v prejšnjih svojih odločbah izpostavila, da gre za nelegalno in ne neskladno gradnjo, kar pomeni, da bi tožnik lahko dokaze predložil že pred izdajo gradbenega dovoljenja na prvi stopnji. Glede predloženih dokazov v prilogah A13, A14, A15 in A16 je tožnik navajal, da so vloženi v zvezi z navedbami toženke o neposeljenosti obravnavanega območja. Sodišče ugotavlja, da toženka tega dejstva v izpodbijani odločbi ne zatrjuje in na njem ne gradi svoje odločitve o zavrnitvi gradbenega dovoljenja, iz česar izhaja, da tožnik ni uspel upravičiti svoje zamude pri predložitvi naštetih dokazov, zato so ti nedovoljeni.

24.Dokazni predlog s fotografijo v prilogi A7 je tožnik na naroku 3. 7. 2025 umaknil.

25.Sodišče ni sledilo niti dokaznemu predlogu prizadete stranke po ogledu kraja. Gre sicer za dokazni predlog, predlagan v upravnem postopku, v katerem je bil tudi izveden. Stranka z interesom ni podala nobenih pojasnil, čemu bi bilo treba za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe že izveden dokaz ponoviti v upravnem sporu, sodišče pa ugotavlja, da ugotovitve ogleda, opravljenega v upravnem postopku, skupaj z nespornimi navedbami strank o dejstvih, ki se nanašajo na poglede, dajejo zadostno podlago za presojo utemeljenosti tožbe. Ogled je dokaz, ti pa so namenjeni dokazovanju spornih dejstev, v konkretni zadevi pa ni sporno, katere poglede iz objekta stranke z interesom tožnikova gradnja onemogoča (prvi in drugi odstavek Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stranke se strinjajo, kateri pogledi so odvzeti in kateri ohranjeni.

K I. točki izreka

26.Tožba je utemeljena.

27.V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja tožniku kot investitorju gradnje.

28.Sodišče uvodoma zavrača ugovor tožnika, da je sodišče stranki z interesom v nasprotju z določbami zakona priznalo položaj stranke v predmetnem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom oseba, ki je v upravnem postopku s sklepom organa prve stopnje št. 351-339/2018-13(13105) z dne 5. 7. 2018 pridobila položaj stranske udeleženke v postopku kot lastnica parcele 002, ki meji na tožnikovi nepremičnini, ki sta predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. ZUS-1 v 16. členu določa, da so stranke v upravnem sporu tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če zakon tako določa. Po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter drugim odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja upravni postopek, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Če zavrnilno odločbo izpodbija oseba, na zahtevo katere je tekel postopek, bo prizadeta oseba tista, ki je bila stranska udeleženka v upravnem postopku.

Sodišče meni, da je tak primer konkretni, ker bi ugoditev tožbi in ponovno odločanje o tožnikovi zahtevi lahko vplivalo na pravni položaj F. F., zato ji je sodišče položaj stranke priznalo.

29.Na podlagi spisovnega gradiva upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožnik 23. 5. 2018 na Upravni enoti Celje vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Na 1. strani zahteve je v rubriki "vrsta gradnje" označil možnost "gradnja novega objekta", pri tem pa je pripisal "legalizacija". Ni sporno, da je ob vložitvi obravnavane zahteve v naravi na tožniku lastnih parcelah 000 in 001 že stal stanovanjski objekt, ki je bil po neizpodbijanih navedbah tožnika v upravnem sporu v bistvenem delu zgrajen že pred 17. 12. 2017. Kot izhaja iz navedb strank in upravnega spisa, je tožnik za gradnjo pridobil gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2017, vendar je objekt nesporno postavil na 2,4 m višji koti kleti od dovoljene. To ugotavlja tudi toženka v izpodbijani odločbi in tožnik tega ne izpodbija. To pomeni, da lega objekta ni skladna z lego, kot je dovoljena z veljavnim gradbenim dovoljenjem z dne 17. 3. 2017.

30.Toženka tak objekt pravilno obravnava kot nelegalen. V času gradnje veljavni ZGO-1 je v 12. točki prvega odstavka 2. člena za nedovoljene gradnje štel nelegalne gradnje, neskladne gradnje in nevarne gradnje. Nelegalna gradnja je pomenila, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja (12.1 točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Neskladna gradnja je pomenila, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje izdano, vendar se gradnja oziroma dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. Vendar pa tožnik nima prav, ko trdi, da gre za (zgolj) neskladen objekt. Izdano gradbeno dovoljenje ne pomeni, da ne more iti za nelegalen objekt. Za neskladen objekt je značilno, da gre za neskladje zgolj v določenih delih objekta tako, da je objekt gradbeno-tehnično mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, nelegalen objekt pa je tudi tak objekt, za katerega gradbeno dovoljenje sicer obstaja, vendar je zgrajen z takimi odstopanji, da gradbeno-tehnična uskladitev ni možna.

Gradbeno dovoljenje ni upravnopravno upravičenje za gradnjo kateregakoli objekta na določeni parceli, temveč je upravičenje le za gradnjo objekta, ki je natančno opredeljen v njegovem izreku. Med drugim izdano gradbeno dovoljenje podeljuje pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določeni lokaciji. Investitor v nobenem primeru ne more te pravice samovoljno prenesti na drugo lego. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da gradnja objekta na drugi lokaciji oziroma legi (četudi na isti zemljiški parceli) pomeni nelegalno gradnjo. Šteje se, da ne gre za prekoračitev dovoljenja (neskladna gradnja), temveč za samostojno gradnjo, na katero se gradbeno dovoljenje ne nanaša.

Tak pa je tudi konkretni primer, saj lega celotnega objekta odstopa od lege objekta, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje.

31.ZGO-1, ki je sicer obravnaval nedovoljene gradnje, termina legalizacija objekta sploh ni poznal. Legalizacija objekta je bila mogoča samo tako, da je investitor (tako kot v konkretni zadevi tožnik) začel redni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano le, če je nelegalen ali neskladen objekt izpolnjeval vse zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Vendar pa je toženka v konkretni zadevi pravilno ocenila, da je potrebno tožnikovo zahtevo z dne 23. 5. 2018, ne glede na to, da je bila vložena v času uporabe ZGO-1, obravnavati po določbah GZ. ZGO-1 je namreč nehal veljati s 16. 11. 2017, uporabljal pa se je do 31. 5. 2018. GZ je veljal od 17. 11. 2017, uporabljati pa se je začel 1. 6. 2018. Tožnikova zahteva ob vložitvi ni bila formalno popolna, tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da jo je dopolnil 5. 7. 2018, zato se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP šteje, da je bila vložena z odpravo pomanjkljivosti, kar je bilo v času veljavnosti in uporabe GZ. Toženka je svojo odločitev pravilno oprla na določbe GZ in glede na to, da gre za stavbo, pri kateri je bila faza grobih gradbenih del končana pred uveljavitvijo GZ in pomeni nelegalen objekt, tožnikovo zahtevo obravnavala kot zahtevo za legalizacijo po 114. členu GZ.

Iz četrtega odstavka 116. člena GZ izhaja, da se zahtevi za legalizacijo ugodi, če: (-) je objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje, ki je predmet legalizacije; (-) je dokumentacijo za legalizacijo podpisal pooblaščeni arhitekt ali inženir, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter je njen sestavni del njegova podpisana izjava, da so izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; (-) so bila pridobljena mnenja mnenjedajalcev, da izvedena gradnja izpolnjuje pogoje po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; (-) je bil plačan komunalni prispevek oziroma so bile na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka; (-) je izkazana pravica graditi v skladu s 35. členom tega zakona; (-) je stavba, ki je predmet zahteve, evidentirana v katastru stavb in objekt gospodarske javne infrastrukture, evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture in (-) je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta v skladu z določbami tega zakona.

32.Med strankami ni sporno, da se obravnavani objekt (stanovanjska hiša) nahaja na območju, ki ga OPN Vojnik uvršča v EUP LŠ-1, namenska raba SK. PIP v podrobnejši namenski rabi SK so določeni v 42. členu OPN Vojnik. Ta določba glede velikosti objektov določa, da se mora načeloma velikost eventualnih novih objektov kot zapolnitev vrzeli v soseskah ali objektov, ki nadomeščajo dotrajane objekte, prilagoditi obstoječim objektom, ki je okvirno 1:1,2 do 1:2 in višine K+P+M ali P+1+M oziroma P+M. Strehe so lahko dvokapnice, večkapnice, enokapnice, ravne v minimalnem naklonu ali v kombinaciji z dvokapnico. Glede lege objektov 42. člen OPN Vojnik med drugim določa, da morajo novi eno stanovanjski objekti kot zapolnitve vrzeli v soseskah upoštevati gradbene linije obstoječih objektov, če te obstajajo, oziroma morajo slediti morfološki strukturi vaškega koncepta pozidave, sicer morajo biti umeščeni tako, da upoštevajo značilne lege v naseljih in odmike od sosednjih zemljišč, ki morajo zagotavljati nemotene bivalne pogoje enih in drugih (obstoječih stanovalcev in novih). Potrebno je upoštevati osončenje, poglede, požarno varnost, orientacijo bivalnih prostorov glede na njihovo namembnost, ki mora zagotavljati intimnost in kvaliteto bivanja. Odmik od sosednje meje je vsaj 4 m, ob soglasju sosedov je možen manjši odmik.

33.Med strankami ni sporno niti, da je obravnavana gradnja enostanovanjski objekt etažnosti K+P in z razmerjem stranic 1:1,67 ter z odmiki od vseh sosednjih zemljišč več kot 4 m. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so glede konkretne gradnje izpolnjene zahteve iz OPN Vojnik, razen zahteve, da mora biti objekt v prostor umeščen tako, da je potrebno upoštevati poglede. Iz neizpodbijanih ugotovitev toženke namreč izhaja, da se konkretna lokacija nahaja nad Šmartinskim jezerom, toženka pa svojo odločitev gradi na stališču, da kvaliteto bivanja v tem okolju pomembno zvišuje ravno pogled na jezero, pri čemer ugotavlja, da gradnja pretežno zastira pogled na jezero višje ležečemu objektu stranke z interesom F. F. Na podlagi navedenega meni, da nemotenost bivalnih pogojev, kot jo zahteva 42. člen OPN Vojnik, ni zagotovljena. Tožnik z obravnavano tožbo izpodbija navedeno stališče toženke, na kateri temelji odločitev o zavrnitvi zahteve za legalizacijo, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje četrtega odstavka 116. člena GZ.

34.Sodišče se strinja s toženko, da je v skladu z določbami GZ ugotavljanje skladnosti gradnje s prostorskim aktom v pristojnosti organa, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah (6. člen ZUP, 116. člen GZ). Ključna pri načelu zakonitosti sta pravilna uporaba in razlaga materialnega prava. Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo.

35.Sodišče meni, da je zagotavljanje nemotenih bivanjskih pogojev obstoječih stanovalcev z vidika pogledov, ki hkrati pomenijo kvaliteto bivanja, treba razlagati zlasti v povezavi z lego gradnje glede na obstoječe sosednje objekte. OPN Vojnik namreč v 42. členu poglede predpisuje v povezavi z lego objektov in določa, da morajo biti objekti umeščeni tako, da upoštevajo značilne lege v naseljih in odmike od sosednjih zemljišč, ki morajo zagotavljati nemotene bivalne pogoje obstoječih stanovalcev in novih. Temu sledi določba, da se morajo upoštevati osončenje, pogledi, itd. Sodišče ugotavlja, da je upravnosodna praksa glede pogledov (razgledov) kot PIP zelo skromna, nekoliko več je obstaja glede osončenja, ki je v občinskih prostorskih aktih pogosteje prostorski pogoj pri umestitvi objektov v okolje. Glede osončenja je v sodni praksi zaslediti stališče, da osončenje spada med higiensko zdravstvene pogoje gradnje, ki ga prostorski akti varujejo preko določb o oddaljenosti gradnje od obstoječih sosednjih objektov in gradbenimi linijami. Tudi pogledi iz obstoječih objektov so po mnenju sodišča varovani s posameznimi določili prostorskega akta. Bistvena parametra, ki bi lahko vplivala na zagotavljanje nemotenih bivalnih pogojev, kamor sodijo tudi pogledi, sta značilna lega objektov v prostoru in odmiki gradenj od parcelnih mej, po mnenju sodišča pa ju dopolnjujejo tudi določbe o višini objektov/etažnosti, obliki in naklonu streh. Zato v nasprotju s stališčem toženke sodišče meni, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pravico stranke z interesom do pogledov presojal (tudi) z vidika teh določb OPN Vojnik, saj gre za določbe, ki po oceni sodišča namenjene varovanju interesov stanovalcev sosednjih nepremičnin, da ne bo prišlo do poslabšanja bivanjskih razmer in kvalitete življenja preko meja, ki jih odlok dovoljuje. Za nobenega od teh parametrov v konkretni zadevi ni ugotovljeno, da nasprotujejo določbam OPN Vojnik. Zlasti je pomembno nesporno dejstvo, da je tožnikova gradnja od parcelne meje z nepremičnino stranke z interesom oddaljena vsaj 4 m, kot zahteva 42. člen OPN Vojnik, da sledi značilni legi objektov, in da je po dovoljeni etažnosti med nižjimi objekti, k čemu prispeva tudi ravna streha.

36.Sodišče tudi sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. 42. člen OPN Vojnik v povezavi z ostalimi določbami OPN Vojnik ne daje podlage za takšno tolmačenje. Sodišče ugotavlja, da izvedbeni del OPN Vojnik določa EUP, splošne PIP in PIP po posameznih podrobnejših namenskih rabah. OPN Vojnik v 20. členu, v katerem ureja splošne PIP glede lege objektov in odmikov, pogledov ne omenja. V osmem odstavku tega člena določa, da morajo biti stavbe od sosednjih zemljišč oddaljene načeloma 4 m oziroma po pogojih, predpisanih v posamezni EUP. Odmiki med posameznimi stavbami morajo biti podrejeni tipologiji naselja, obstoječi prostorski ureditvi soseske, zagotavljati morajo kvaliteto bivanja, omogočati požarno varnost ter vzdrževanje objektov. Določitev PIP po podrobnejših namenskih rabah vsebujejo določbe od 28. do 48. člena OPN Vojnik. Za vsako posamezno podrobnejšo namensko rabo je v navedenih določilih določena vsebina, ki obsega tip gradnje in namembnost, dopustne vrste posegov, lego objektov, velikost objektov, izkoriščenost zemljišča, oblikovanje objektov, parcelacijo, priključevanje objektov na gospodarsko javno infrastrukturo in grajeno javno dobro, ohranjanje kulturne dediščine in varstvo narave, varovanje zdravja ljudi in dodatne pogoje. OPN Vojnik pri urejanju pogojev po posameznih namenskih rabah glede določenih vrst rabe, kot so npr. stanovanjske površine, stanovanjske površine za posebne namene, osrednje območje centralnih dejavnosti, posebna območja, namenjena posebnim dejavnostim (npr. 28., 29., 30., 33., 35. člen OPN Vojnik) v rubriki "lega objektov" ne določa pogoja zagotavljanja nemotenih bivalnih pogojev, pri katerih se naj upoštevajo osončenje, pogledi, požarna varnost, orientacija bivalnih prostorov, ki mora zagotavljati intimnost in kvaliteto bivanja. Ta pogoj je določen za tipe poselitve, kot je primestna poselitev, stanovanjske površine s kmetijami, podeželska poselitev, območja razpršene poselitve, površine počitniških hiš (39., 40., 42., 43. člen OPN Vojnik). Iz navedenega izhaja, da so pogledi kot bivalni pogoji pri prostorskem načrtovanju varovani predvsem izven urbanih območij in območij dejavnosti, kjer je več odprtega prostora, zlasti na podeželju, kjer je nižja gostota poselitve in poselitev ni tako strnjena, kot je značilno za mestno (urbano) območje, kar omogoča večji stik gradenj z okoliško krajino. Pri tem OPN Vojnik za nobeno enoto urejanja ne določa konkretneje, kateri pogled je varovan, zlasti pa pogleda kot bivanjskega pogoja ne varuje v zvezi s točno določeno (naravno, umetno, kulturno) krajino oziroma določenemu pogledu ne daje večjega pomena kot drugemu. Sodišče zato pritrjuje tožniku, da je potrebno upoštevati vse poglede v krajino, ki jih določena lokacija omogoča, ne zgolj tiste, ki jih posameznik subjektivno bolj preferira. Varovan je stik z naravo, okoljem, pri čemer je treba upoštevati, da v zazidljivem območju, četudi gre za podeželsko okolje, to varstvo ne more biti absolutno, temveč sorazmerno in prilagojeno umeščanju novih gradenj v območje. Pri tem se mora vsak lastnik obstoječe nepremičnine zavedati, da so prostorska razmerja dinamična in da se spremembam v prostoru ni mogoče izogniti. Tako mora lastnik pričakovati spremembe tudi pri prostorskem načrtovanju, ki vplivajo na poseljenost okolice in posledično njegove bivanjske pogoje. To izhaja tudi iz določb OPN Vojnik, ki na več mestih v zvezi s splošnimi izhodišči in cilji prostorskega urejanja omenja racionalno rabo prostora, usmerjanje prostorskega razvoja primarno kot notranji razvoj obstoječih naselij in zgoščevanje nepozidanih površin (5. in 10. člen OPN Vojnik). Temu sledi 42. člen OPN Vojnik, ki kot dopustno vrsto posegov določa dopolnilno stanovanjsko gradnjo na eventualnih prostih parcelah kot dopolnitev vrzeli med obstoječimi objekti. Tudi iz navedene določbe izhaja, da uživanju lastne nepremičnine preko razgledov konkurira tipična uporaba zazidljive nepremičnine, ki je v postavitvi objekta na lastni nepremičnini. Zato je treba presojo, ali in v kolikšni meri so zaradi gradnje pogledi ohranjeni oziroma okrnjeni in posledično moteni bivalni pogoji, opraviti z vidika celote pogledov na bližnjo in daljno okolje ob upoštevanju sorazmernosti pogledov glede na namensko rabo območja in dovoljene posege v prostor. V nasprotnem primeru je lahko lastninska pravica lastnika zazidljive parcele izvotljena v njenem bistvu, ki je taka gradnja, ki tudi njenemu lastniku omogoča nemotene bivanjske pogoje in kvaliteto bivanja. Tega tehtanja v konkretni zadevi toženka ni opravila. Toženka se je osredotočila zgolj na presojo vpliva tožnikove gradnje na pogled stranke z interesom iz njenega objekta na Šmartinsko jezero (ki po OPN Vojnik ni izrecno varovan pogled), ostale poglede in druge relevantne okoliščine zadeve pa je povsem zanemarila oziroma jih v posledici zmotnega razumevanja določbe o pogledih iz 42. člena OPN Vojnik ni ugotavljala.

37.Pri tem sodišče izpostavlja, da nemotenih bivalnih pogojev ni mogoče enačiti z nemotenimi pogledi. Če bi bilo temu tako, bi vsaka gradnja v vidnem polju obstoječega objekta lahko pomenila motene bivalne pogoje, saj vsaka taka gradnja vsaj minimalno zastre dotedanji pogled obstoječi stavbi in ni mogoče pričakovati, da zanje pogled v okolje ostane nedotaknjen. O motenih bivalnih pogojih in okrnjeni kvaliteti bivanja je mogoče govoriti šele tedaj, ko nova gradnja kljub izpolnjevanju ostalih prostorskih pogojev (gradbena linija, odmiki, velikost) preseže običajne mere posega v poglede na način, da obstoječi gradnji dotedanji pogled v krajino, upoštevaje pri tem vse smeri neba (ne zgolj v določeni smeri ali glede določenega dela krajine), odvzame v takem obsegu, da obstoječi objekt v znatni meri izgubi stik z bližnjo in daljno okolico.

38.Sodišče ugotavlja, da je Občina Vojnik na podlagi 19. člena Statuta Občine Vojnik izdala Obvezno razlago 42. člena OPN Vojnik, ki razlaga ravno sporni del OPN Vojnik. Določa, da se 42. člen OPN Vojnik v delu "lega objektov", kjer je opisano, kako morajo biti umeščeni novi stanovanjski objekti, ki morajo zagotoviti nemotene bivalne pogoje obstoječih in novih objektov, doda obvezna razlaga, kot sledi: "Upoštevanje pogledov pri oceni nemotenih bivalnih pogojev pomeni skupek pogledov na celotno okolje, na različne smeri (sveta), upoštevaje, da mora biti pogled sorazmeren in ne absoluten glede na pozidanost območja." Obvezna razlaga je, upoštevajoč pri tem večinsko mnenje teorije, ustaljeno razlago Ustavnega sodišča in sodno prakso, ne glede na njen kasnejši sprejem, del norme od njene uveljavitve. To lahko velja le, če normodajalec z obvezno razlago normi ne da vsebine, ki je ta ob uveljavitvi ni imela. Sodišče ugotavlja, da je vsebina, ki jo je Občina Vojnik dala 42. členu OPN Vojnik, skladna s sodno razlago navedene določbe, ki jo je sodišče opravilo na podlagi ustaljenih metod razlage. Tako obravnavana obvezna razlaga potrjuje stališče sodišča, da predmet varovanja pri umeščanju novih objektov v okolje ne more biti točno določen pogled, temveč skupek pogledov v vse smeri, pri čemer je treba upoštevati, kar je dognalo sodišče glede na vsebino prostorskega akta, sorazmernost pogledov upoštevajoč prostorsko načrtovanje zazidanosti območja. Sodišče dodaja, da ni odločilno in obvezni razlagi ne jemlje njenega pomena kot dela materialnega prava, da je bila Obvezna razlaga 42. člena OPN Vojnik sprejeta na tožnikovo iniciativo.

39.Kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, je podan izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila določbe 42. člena OPN Vojnik. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v nov postopek toženki, ki je izpodbijani akt izdala. V ponovljenem odločanju bo morala toženka znova odločiti o utemeljenosti pritožbe stranske udeleženke F. F. in pri tem upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

K II. točki izreka

40.Tožnik v tožbi zahteva povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 385,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka

41.Odločitev o stroških stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu

in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom je po svojem pooblaščencu vložila odgovor na tožbo, v katerem se je zavzemala za zavrnitev tožbe in zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, kar upoštevaje citirana določila pomeni, da stranka z interesom ni upravičena do povrnitve stroškov, ker nastopa na strani toženke, torej na strani stranke, ki v sporu ni uspela.

-------------------------------

1Vse nepremičnine, ki jih sodišča obravnava v predmetni sodbi, se nahajajo v katastrski občini B., zato sodišče v nadaljevanju obrazložitve v izogib ponavljanju naziva katastrske občine ne bo več ponavljalo.

2Pojasnila Ministrstva za okolje in prostor z dne 6. 4. 2017 (priloga C7) in sistemsko načelno mnenje KPK (priloga C8) je sodišče upoštevalo kljub temu, da listini nista bili predloženi že v upravnem postopku. Sodišče je štelo, da stranka z interesom teh listin brez svoje krivde ni predložila pred izdajo upravnega akta, saj se nanašata na pravna naziranje stranke v zvezi z Obvezno razlago 42. člena OPN Vojnik, ki je objavljena šele tekom upravnega spora.

3Stranka z interesom F. F. je tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu predlagala svoje zaslišanje, ne pa tudi zaslišanja tožnika. Tožnik je zaslišanje strank predlagal šele v upravnem sporu. Kljub temu je sodišče zaslišalo obe stranki, saj je sledilo pravni teoriji in sodni praksi, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede tako, da se zasliši vse stranke, četudi stranka ne predlaga zaslišanja vseh strank. Načelo obojestranskega zaslišanja je namreč izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

4Tako T. Steiman in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 108.

5Kasneje je tožnik izposloval spremembo gradbenega dovoljenja, vendar je toženka v pritožbenem postopku odločbo o spremembo gradbenega dovoljenja razveljavila.

6Prim. z 18. in 19. točko prvega odstavka 3. člena GZ, ki je veljal v času oddaje popolne zahteve tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je predmet tega upravnega spora.

7Glej VSRS sodba X Ips 22/2009 z dne 29. 9. 2010, VSRS sodba X Ips 492/2010 z dne 1. 9. 2011, UPRS sodba I U 1203/2018-8 z dne 10. 9. 2019, UPRS sodba I U 43/2016 z dne 16. 2. 2017, UPRS sodba I U 1742/2013 z dne 6. 3. 2014, UPRS sodba I U 656/2012 z dne 5. 7. 2012, UPRS sodba III U 94/2014 z dne 9. 1. 2015, UPRS sodba I U 222/2013 z dne 27. 2. 2014 in druge.

8Isto določilo je pravna podlaga tudi za legalizacijo neskladnega objekta zunaj okvirov dopustnih odstopanj iz 66. člena GZ (za gradnje v okviru dopustnih odstopanj je po 113. členu GZ zadostovala pridobitev uporabnega dovoljenja), kar pomeni, da bi moralo biti za zahtevo za legalizacijo neskladne gradnje izpolnjeni isti pogoji kot za legalizacijo nelegalnega objekta.

9Glej sodbe UPRS I U 1721/2019-14 z dne 29. 11. 2020, II U 511/2017-31 z dne 27. 2. 2019, I U 625/2012 z dne 14. 2. 2013.

10Iz v upravnem in sodnem postopku izvedenih dokazov izhaja, da je stranka z interesom iz osrednjega bivanjskega prostora preko balkonskih vrat ohranila celoten pogled na vas onkraj Šmartinskega jezera in okoliško hribovje, da ima preko oken v pritličju in mansardi na levi strani objekta, gledano v smeri jezera, prav tako v celoti ohranjen pogled na travnik, rastje in del Šmartinskega jezera, ni pa sporno, da je tožnikova gradnja stranki z interesom odvzela pogled na travnik, ki se nahaja med tožnikovim objektom in Šmartinskim jezerom in samo Šmartinsko jezero, ki sta bila prej vidna skozi balkonska vrata v osrednjem bivalnem prostoru v pritličju.

11Gre za tožnikovo pravico graditi in skladnost njegove gradnje z ostalimi zahtevami OPN Vojnik, zlasti glede odmikov in velikosti objekta ter zapolnitve vrzeli med obstoječimi objekti.

12Objavljena je v Uradnem glasilu slovenskih občin št. 50/2022 z dne 7. 11. 2022.

13Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 263; F. Grad, Parlamentarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, stran 245; A. Perenič, Uvod v razumevanje države in prava, Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana 2005, stran 178; drugače, kar se tiče vezanosti sodišča na obvezno razlago zakona, A. Galič, Arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, Pravna praksa, 2011, št. 41-42, stran 11.

14Primerjaj npr. sklepa USRS U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999 in USRS I U 1598/2014 z dne 28. 10. 2014 ter odločbe USRS U-I-188/03-11 z dne 3. 3. 2005, USRS U-I-7/09 z dne 5. 3. 2009, USRS U-I-163/15 z dne 5. 4. 2018.

15Primerjaj sklep VSRS I Up 33/2014 z dne 22. 3. 2024 in sodbo VSL I Cpg 693/2015 z dne 8. 10. 2015.

16Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 116

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 27, 27/1, 27/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.