Jedro

Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Tudi ko je postopek že uveden, ga sodišče še naprej vodi po uradni dolžnosti in pazi, da so pravice strank čim prej ugotovljene in zagotovljene. Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na podatke, ki mu jih v postopku posredujejo udeleženci, ampak se mora tudi samo prepričati, kdo so dediči zapustnika. Vabilo dedičev z oklicem (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot bistveno ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. A. sodi 1/2 nepremičnin parc. št. 407, 408, 409 in 673, vse k. o. X. in da sta njena dediča na podlagi zakona njena pravnuka B. A. in C. C., vsak do polovice zapuščine.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo dedič B. A. in kot bistveno navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je C. C. dedinja prvega dednega reda. Sodišče je pridobilo informacijo, da bi lahko šlo za dedinjo, vendar tega ni preverilo. V spisu ni nobenega dokaza o sorodstvu dedinje z zapustnico. C. C. ni mogla prejeti vabila na narok, saj je že vrsto let pokojna. Zapuščinski postopek je bil začet, ker je v zemljiško knjigo vpisana oseba, ki je več kot 100 let mrtva. Sedaj je sodišče za dedinjo razglasilo osebo, ki je prav tako mrtva. Sodišče s tem problema ni rešilo, ampak je ustvarilo novega. Sodišče je objavilo oklic dedičem. Vsi, ki so imeli interes, so se prijavili k dedovanju. C. C. se k dedovanju ni priglasila, torej ne uveljavlja pravic do zapuščine. Sklepa ni mogoče preizkusiti.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Zapustnica A. A. je umrla leta 1920. Obravnavani postopek se je začel na podlagi predloga solastnika nepremičnin, pri katerih je še vedno vknjižena kot solastnica.

5.Predlagatelj D. A. je v predlogu posredoval podatke o možnih dedičih zapustnice, ki jih je pridobil v Škofijskem arhivu Maribor. Navedel je, da je bila zapustnica poročena, imela je šest otrok. Zapuščino je dedoval E. A., ki je imel osem otrok. Kmetijo je nato dedoval F. A., ki je imel štiri otroke: G. A., H. A., B. A. in I. I., ki so vsi še živi.

6.Sodišče prve stopnje je G. A. obvestilo o zapuščinskem postopku, ga seznanilo, da s podatki o dedičih ne razpolaga in ga pozvalo, da se oglasi na sodišču zaradi posredovanja podatkov o dedičih (o stricih in tetah po očetovi strani oziroma njihovih potomcih, če so strici in tete že pokojni), ki prihajajo v poštev za dedovanje po zapustnici.

7.G. A. je 13. 1. 2023 sodišču sporočil, da je imel njegov oče F. A. pet bratov in sester. Trije so umrli brez potomcev, J. C. je prebivala na območju Sromelj, K. C. pa v ..., Brežice, in je zapustila potomce.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenih poizvedb ugotovilo, da je imela K. C. dve hčeri: C. C. in L. L. Za J. C. ni uspelo pridobiti dodatnih podatkov.

9.Sodišče prve stopnje je nato objavilo oklic, s katerim je zakonite dediče po zapustnici pozvalo, da v roku enega leta od objave oklica priglasijo svoje pravice do zapuščine. Napovedalo je, da bo po poteku tega roka opravilo zapuščinsko obravnavo na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga.

10.Na oklic se ni odzval nihče.

11.Na zapuščinski obravnavi je B. A. zapuščino sprejel. G. A., I. I. in L. L. so se dedovanju odpovedali, H. A. pa je svoj dedni delež odstopil B. A. Slednji je predlagal, da sodišče dedovanje zaključi z znanimi dediči.

12.V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje za zakonita dediča (prvega dednega reda) razglasilo B. A. in C. C., vsakega do polovice zapuščine.

13.V zapuščinskem postopku mora sodišče ugotoviti, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen Zakona o dedovanju - ZD). Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Tudi ko je postopek že uveden, ga sodišče še naprej vodi po uradni dolžnosti in pazi, da so pravice strank čim prej ugotovljene in zagotovljene. Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na podatke, ki mu jih v postopku posredujejo udeleženci, ampak se mora tudi samo prepričati, kdo so dediči zapustnika. Vabilo dedičev z oklicem (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

14.Sodišče prve stopnje v postopku ni opravilo nobenih poizvedb o potencialnih dedičih zapustnice, temveč je odločalo na podlagi podatkov, ki sta jih posredovala D. A. in G. A. Pri tem iz izpodbijanega sklepa ni razvidno niti to, kako je upoštevalo te podatke in na podlagi kakšne miselne poti je prišlo do ugotovitve, da sta B. A. in C. C. upravičena do dedovanja kot zakonita dediča prvega dednega reda. To bi bilo toliko bolj potrebno, ker iz podatkov, ki jih je posredoval D. A., izhaja, da je po zapustnici dedoval njen sin E. A., po njem pa F. A., kar izključuje dedovanje njunih potomcev na podlagi vstopne pravice.

15.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da odločitve o dedičih ni mogoče preizkusiti in da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD. Pritožbeno sodišče je zato sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na naravo procesne kršitve, ko sodišče prve stopnje ni opravilo niti osnovnih dejanj za ugotovitev pravih dedičev in svoje odločitve ni razumno pojasnilo, kršitve ne more opraviti samo, ne da bi bilo prekomerno poseženo v pravico udeležencev do pritožbe. S takšno odločitvijo glede na dosedanje trajanje zapuščinskega postopka ne bo prišlo do hujše kršitve pravice udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bil po pok. A. A. opravljen zapuščinski postopek, nato pa skladno s pridobljenimi podatki nadaljevati poizvedbe o njenih dedičih ali potomcih in nato o dedičih oziroma potomcih dedičev oziroma potomcev in tako naprej vse do ugotovitve, katera (živa) oseba je upravičena do dedovanja po zapustnici. Na oklic dedičev se bo lahko sklicevalo šele, če tudi ob razumnih ukrepih ne bo moglo pridobiti podatkov o (vseh) dedičih. Svojo odločitev bo moralo nato obrazložiti, tako da bodo lahko stranke in pritožbeno sodišče preizkusili njeno zakonitost in pravilnost.

-------------------------------

1Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017.

2Ti podatki so bili delno nasprotujoči, saj je iz podatkov D. A. mogoče sklepati, da je imel pok. F. A. sedem bratov in sester, iz podatkov G. A. pa izhaja, da jih je imel pet.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 164, 206 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.