Jedro

Ker je ml. tožnica prišla v Slovenijo zato, ker ji je bil določen skrbnik, ki živi v Sloveniji, ta pa sedaj zlorablja skrbništvo, ni pogojev za obravnavo prošnje ml. tožnice za azil, saj gre za socialno-skrbstveni problem in ne za azilno zadevo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 3.8.2005 spremeni tako, da se v tem delu tožba zavrne, v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka navedene odločbe, pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.8.2005 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožničino prošnjo z dne 17.2.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in odločila, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega postopka (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je menila, da azilni postopek ni namenjen reševanju socialnih problemov oziroma skrbniških problemov in ga je zato nedopustno izrabljati v tem pogledu.

Sodišče v izpodbijani sodbi povzema podatke iz upravnih spisov, iz katerih izhaja, da je mladoletna tožnica prišla v Republiko Slovenijo 23.2.2002, ker je bil njen stric, ki živi na J., postavljen za njenega skrbnika (mladoletna tožnica je bila rojena 9.12.1989 v kraju K. v BIH), saj so njeni starši izgubili življenje v vojni, kasneje pa je umrla še njena babica. Za azil je mladoletna tožnica zaprosila v sodelovanju s tukajšnjim centrom za socialno delo, ker se v Bosni nima kam vrniti, zoper skrbnika, njenega strica, pa teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada nanjo. Tožena stranka je sicer obravnavala mladoletno tožnico kot mladoletno osebo brez spremstva v smislu 14. člena ZAzil, vendar pa ni upoštevala, da tožnica prosi za humanitarni azil. Tožena stranka ni upoštevala Načela dobre prakse, Programa za otroke brez spremstva v Evropi, po katerem so mladoletni otroci izvzeti iz tako imenovanih alternativnih postopkov, kot je pospešeni postopek in vrnitev v varno izvorno državo. Prav tako pa se pri svoji odločitvi tožena stranka ni oprla na določila Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, zlasti ne določb 19. in 22. člena te konvencije. Zato je dalo napotke, da tožničino prošnjo tožena stranka obravnava po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil in pri tem sledi predlogu tožnice, priporočilom UNHCR in določbam Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

V pritožbi zoper sodbo tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Posebej poudarja, da samo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za mladoletno osebo, ne more pripeljati do drugačne odločitve organa, saj mladoletnost sama po sebi še ni razlog za priznanje azila. Mladoletna tožnica je v Republiki Sloveniji živela na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in bi status begunca teoretično lahko pridobila naknadno le, če bi razlogi za preganjanje nastali kasneje (zatečeni begunec). V postopku je posebej skrbno obravnavala prošnjo mladoletne tožnice in pri tem upoštevala tudi načela največje otrokove koristi, ki izhajajo iz Konvencije OZN o otrokovih pravicah. Situacija, v kakršni se je znašla mladoletna tožnica, ni situacija, ki bi lahko bila predmet azilnega postopka. Prosilka pri podaljšanju dovoljenja za prebivanje po Zakonu o tujcih ni uspela zadostiti zakonskim določbam zaradi malomarnosti skrbnika, kar pa samo po sebi še ni razlog za pridobitev azila. Vsak primer z mednarodnim elementom namreč še ni predmet azilnega postopka. Tožena stranka se zaveda specifičnosti obravnavanega problema (asimilacija prosilke v slovensko okolje) vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da institut azila ne more biti namenjen urejanju prebivanja v Sloveniji. Na koncu pritožbe še navaja, da bo v primeru, če azilni postopek do njenega 16 leta starosti ne bo končan, apeliralo na pristojne socialne službe, da mladoletni osebi postavijo skrbnika po določbah Mednarodnega zasebnega prava.

V odgovoru na pritožbo mladoletna tožnica po svoji skrbnici predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvo stopnje sodbe. Sklicuje se na Načelo dobre prakse in priporočila Sveta Evrope, po katerem so mladoletniki brez spremstva izrecno izvzeti iz pospešenih postopkov. Otrokom, ki so podvrženi posebnim oblikam preganjanja in niso prepoznani kot begunci, naj se prizna posebna humanitarna zaščita. Po načelih dobre prakse se lahko škodljiva dejanja, ki pri odraslih veljajo za nadlegovanja ali diskriminacijo, pri otrocih pomenijo preganjanje. Ta načela nadalje določajo, da je otroku dovoljeno ostati iz humanitarnih razlogov v neki državi, če vrnitev v izvorno državo ne bi bila varna, ker v izvorni državi ni primernega skrbnika. Toženo stranko poleg ZAzil veže tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki določa, da je treba upoštevati največje otrokove koristi. Načelo dobre prakse in Navodilo UNHCR za postopke pri ravnanju z otroci brez spremstva, ki prosijo za zatočišče, ne ustanavljajo novih pravil, temveč le konkretizirajo načela iz Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

Pritožba je delno utemeljena.

Čeprav je tožena stranka obravnavala prošnjo mladoletne tožnice kot prošnjo mladoletnice brez spremstva in izvajala postopek obravnave te prošnje po določilih 14. člena ZAzil, pa se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka pri odločanju o njeni prošnji morala upoštevati tudi določbe Programa za otroke brez spremstva v Evropi, Načel dobre prakse, ker naj bi ml. tožnica po vsebini prosila za azil iz humanitarnih razlogov. Po presoji pritožbenega sodišča se ml. tožnice ne more obravnavati kot resnične prosilke za azil. Ml. tožnica namreč leta 2002 v Slovenijo ni prišla zaradi razlogov, ki bi ji dajali status begunke oziroma zaradi preganjanja, relevantnega za priznanje azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil. V obravnavanem primeru tudi ne obstojijo razlogi za obravnavanje ml. tožnice kot prosilke za humanitarni azil. Morebitna njena vrnitev v izvorno državo po presoji pritožbenega sodišča ne bi ogrozila njene varnosti ali njene fizične integritete v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP). Iz upravnih spisov izhaja kot nesporno, da je ml. tožnica leta 2002 prišla v Slovenijo zato, ker so umrli njeni starši, nato pa še babica in ji je bil kot siroti dodeljen kot skrbnik njen stric, ki pa živi na J. Tu je nato legalno živela na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje in je torej njen status bil urejen v skladu z določbami Zakona o tujcih. Tak status bi lahko ob vestnem skrbniku ohranila še sedaj. Problem torej ni azilni, kot je pravilno odločila tožena stranka, pač pa tudi po presoji pritožbenega sodišča socialno-skrbstveni. Ti problemi zato niso v pristojnosti organov za azil in se ne rešujejo po določbah azilnega prava, pač pa so v pristojnosti organov za socialno delo.

Neutemeljeno je tudi stališče sodišče prve stopnje, da se na podlagi določb Programa za otroke brez spremstva v Evropi, Načel dobre prakse, ml. tožnici kot otroku brez spremstva ne sme onemogočiti dostopa do obravnave v azilnem postopku ter da se ob obravnavi njene prošnje za azil v skladu z navedenimi načeli ne bi smelo uporabiti pospešenega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča ml. tožnico ne moremo obravnavati kot otroka brez spremstva. Ml. tožnica je otrok, ki je trenutno brez ustreznega stalnega skrbnika ter z neurejenim začasnim prebivališčem in prav to je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno in presojeno kot razlog, ki po presoji pritožbenega sodišča ne opravičuje podelitve humanitarnega azila.

Ker je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo določbe materialnega prava (ZAzil), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo zoper 1. točko odločbe tožene stranke. V skladu z določbo 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, da morajo upravni, sodni in drugi organi upoštevati otrokove največje koristi, pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo 2. točke odločbe tožene stranke. Tako bodo lahko pristojni organi za socialno delo ml. tožnici določili ustreznega skrbnika.