Jedro

Imenovanje izvedenca finančne stroke je bilo s strani tožeče stranke očitno predlagano kot informativni dokaz, tj. tisti, ki naj se izvede za to, da bo lahko stranka, ki je takšen dokaz predlagala, na njegovi podlagi podala ustrezne navedbe. Takšen dokaz pa glede na veljavna določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 1. odst. 7. čl.), ni dopusten.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je skupščinski sklep, sprejet 30.8.2005 pod šesto točko dnevnega reda na 8. redni seji skupščine tožene stranke, G. d.d., ničen. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi po zakonski stopnji zamudnih obresti, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila“. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Skupščinski sklep, sprejet 30.8.2005 pod šesto točko dnevnega reda na 8. redni skupščini tožene stranke, družbe G. d.d., se razveljavi“. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 195.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev postopkovnih določil in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče zmotno ugotavlja, da je : „...skladno s tem postopkom (točka c) sklepa) je bil iz sredstev rezerv tožene stranke odveden znesek, enak celotnemu nominalnemu znesku umaknjenih delnic, kar predstavlja znesek 67.627.000,00 SIT, za katerega se je na pasivni strani bilance zmanjšal osnovni kapital družbe iz 288.840,00 SIT (pravilno: 288.840.000,00 SIT) na 221.213.000,00 SIT. Za enak znesek so bile skladno s 5. odst. 356. čl. ZGD povečane kapitalske rezerve, zmanjšan pa dobiček...“Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da premoženje družbe - tožene stranke ne omogoča umika s pridobitvijo. Višina nevezanih kategorij lastnega kapitala namreč sploh ne omogoča umika s pridobitvijo. V skladu z dokaznim bremenom je tožeča stranka v zvezi z navedeno trditvijo pod točko IV. tožbe podala tudi ustrezni dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki pa ga je sodišče zavrnilo s povsem pavšalno obrazložitvijo. Šele z izvedbo podanega dokaznega predloga bi sodišče sploh lahko ugotovilo, ali je osnovni kapital (na pasivni strani bilance) mogoče znižati z v izpodbijanem sklepu navedenih 288.840.000,00 SIT na 221.213.000,00 SIT. S takšnim postopanjem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih pravil. Do znižanja osnovnega kapitala, kot ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče, ravno zaradi vložene tožbe sploh ni moglo priti, tj. znižanje osnovnega kapitala sploh ni bilo izvedeno. Ker za znižanje v navedenih okvirih niso podani ne zakonsko določeni ne dejanski pogoji (višina nevezanih kategorij lastnega kapitala ne omogoča umika delnic s pridobitvijo), ter, ker se sodišče do tovrstnih navedb tožeče stranke pod točko IV. tožbe sploh ni opredelilo, je izpodbijana sodba nezakonita.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Na 8. redni seji skupščine tožene stranke z dne 30.8.2005 je bil sprejet sklep št. 6, po katerem sme tožena stranka odplačno pridobiti največ 67.627 lastnih delnic z nominalno vrednostjo ene delnice 1.000,00 SIT, pri čemer se tako pridobljene delnice umaknejo najkasneje v roku dveh let od pridobitve; pri umiku 67.627 lastnih delnic se osnovni kapital tožene stranke, ki znaša 288.840.000,00 SIT, zmanjša za nominalno vrednost teh delnic, tj. za 67.627.000,00 SIT, tako da znaša osnovni kapital po umiku 221.213.000,00 SIT; umik delnic se izvede v breme drugih rezerv iz dobička; znesek, ki je enak celotnemu nominalnemu znesku delnic, to je 67.627.000,00 SIT, se odvede v kapitalske rezerve.

Kot je razvidno iz zgoraj v bistvenem povzetega sklepa skupščine tožene stranke z dne 30.8.2005, je umik največ 67.627 s strani tožene stranke odplačno pridobljenih lastnih delnic predviden (najkasneje) v roku dveh let od pridobitve. To pomeni, da glede na tako določen rok za njihov umik, do znižanja osnovnega kapitala tožene stranke (še) ni moglo priti oz. to znižanje še ni bilo izvedeno. Iz dela zapisa obrazložitve izpodbijane sodbe bi sicer izhajala drugačna ugotovitev, in sicer kot da je do tega znižanja že prišlo: v delu 3. odst. na 3. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da naj bi bil iz sredstev rezerv tožene stranke že odveden znesek 67.627.000,00 SIT, ki je enak celotnemu nominalnemu znesku umaknjenih delnic in da naj bi se za enak znesek povečale kapitalske rezerve, zmanjšal pa dobiček. Vendar pa gre po mnenju pritožbenega sodišča v tem delu zgolj za nenatančno povzemanje zapisa sklepa skupščine št. 6 z dne 30.8.2005, saj tožeča stranka v tožbi niti ni zatrjevala, da bi do tega znižanja že prišlo.

Ključna v tej zadevi pa je bila trditev tožeče stranke, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, in sicer da premoženje tožene stranke ne omogoča umika s pridobitvijo, da višina nevezanih kategorij lastnega kapitala toženi stranki sploh ne mogoča umika s pridobitvijo. Za ugotovitev dejstev v navedeni smeri je tožeča stranka v IV. tč. tožbe predlagala izvedenca finančne stroke, vendar pa sodišče prve stopnje utemeljeno njenemu predlogu ni sledilo; gre za to, da ni tožeča stranka pri tem navajala, kateri konkretno so tisti podatki o premoženju (in kakšne vrednosti dosegajo), ki toženi stranki ne omogočajo umika delnic s pridobitvijo (ob tem, da je takšen umik bil predviden v roku dveh let od pridobitve, tožeča stranka pa ni konkretno zatrjevala, da niti bodoči finančni izid tožene stranke oz. njen bodoči dobiček tega ne bo omogočal). Imenovanje izvedenca finančne stroke je bilo s strani tožeče stranke očitno predlagano kot informativni dokaz, tj. tisti, ki naj se izvede za to, da bo lahko stranka, ki je takšen dokaz predlagala, na njegovi podlagi podala ustrezne navedbe. Takšen dokaz pa glede na veljavna določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, 1. odst. 7. čl.), ni dopusten, zato sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca finančne stroke utemeljeno ni sledilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je sklenilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (1. odst. 155. čl. ZPP).