Jedro

Udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po odredbi policista.

Odredba policista o preizkusu alkoholiziranosti mora biti jasna in nedvoumna in jo mora preizkušanec dobro razumeti, kajti odklon preizkusa alkoholiziranosti s sredstvi in napravami po policistovi odredbi je mogoče storiti le z naklepno obliko krivde.

Navedbe v obdolžilnem predlogu pa niso dokaz, zato jih je dolžno sodišče preverjati ustrezno kritično na podlagi izvedenih dokazov, nasprotno temu pa so priloge obdolžilnega predloga listinski dokazi, do katerih pa se je sodišče dolžno kritično opredeliti in skrbno pretehtati vsak izveden dokaz posebej in v zvezi z drugimi in skrbno presoditi, ali je neko ključno dejstvo dokazano ali ne. Takšno sklepanje pa mora temeljiti na življenjski, logični in razumski presoji izvedenih dokazov, ne pa na občutkih sodišča, da je neko dejstvo že dokazano oz. zgolj na navedbe predlagatelja.

Izrek

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in mu na podlagi dvanajstega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka (sodna taksa v višini 170,00 EUR).

2. Takšno odločitev prvostopnega sodišča s pravočasno pritožbo napada obdolženec in uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka o prekršku, pritožuje pa se tudi glede stroškov postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v obdolženčevo korist, podredno pa, da sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, ker bi s plačilom stroškov bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

3. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti (8. točka prvega odstavka člena 155 Zakona o prekrških (ZP-1).

4. Iz sodbenega izreka napadene sodbe izhaja, da se obdolžencu očita, da je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, torej da je odklonil preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in ni ravnal po odredbi policista. Določba tretjega odstavka člena 107 ZPrCP nalaga, da tisti udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Navedeno pomeni, da mora biti odredba policista o preizkusu alkoholiziranosti v smislu določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP jasna in nedvoumna in jo mora preizkušanec dobro razumeti, kajti odklon preizkusa alkoholiziranosti s sredstvi in napravami po policistovi odredbi je mogoče (o tem obstoječa sodna praksa) storiti le z naklepno obliko krivde. V obravnavani zadevi se obdolžencu kot vozniku v cestnem prometu očita torej neposreden odklon preizkusa alkoholiziranosti s sredstvi in napravami za ugotavljanje njegovih psihofizičnih sposobnosti za varno vožnjo zaradi vožnje v cestnem prometu dne 28. 6. 2015 ob 22.00 uri. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A 1) pa izhaja, da je obdolžencu kot vozniku v cestnem prometu istega osebnega vozila bil odrejen preizkus alkoholiziranosti ob 22.30 uri, obdolženec pa je takrat (ob 22.30 uri) tak preizkus alkoholiziranosti odklonil (iz zapisnika izhaja, da je to storil odločno!). Na slednjo razliko glede časa preizkusa opozarja povsem utemeljeno tudi pritožba, ki upravičeno pod vprašaj postavlja poslovanje policistov ob 22.00 uri v smeri odreditve preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo (preizkus alkoholiziranosti).

5. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke gradilo pretežno na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, v katerem pa čas preizkusa alkoholiziranosti ni identičen času, ki izhaja iz sodbenega izreka in se do slednjega (v tem primeru odločilnega) dejstva ni opredeljevalo niti v odnosu do obdolženčevega zagovora, ki ga v tem delu tudi ni preizkušalo. Svoje zaključke je brez temeljite analize in ocene tega ključnega listinskega dokaza - zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti glede na tam zapisana dejstva (čas preizkusa, opis obdolženčeve reakcije po odredbi policista …) gradilo predvsem na obdolženčevem zagovoru, v katerem pa obdolženec očitanega protipredpisnega ravnanja, ki se mu z izpodbijano sodbo očita, ni priznal. Nasprotno, izjavil je celo, da je bil prepričan, da mu preizkusa alkoholiziranosti ob 22.30 uri ni bilo potrebno opraviti, ker je bil le sopotnik v ženinem avtu, prav tako pa s kraja storitve prekrška ni pobegnil. Taka dokazna ocena obdolženčevega zagovora je vsekakor nezadostna in pomanjkljiva, predvsem pa nelogična. Posebej še, ker jo je sodišče pospremilo z zaključki o “neposrednih ugotovitvah” obeh policistov D. K. in A. Š., ki pa ju sodišče v tem postopku sploh ni zaslišalo, temveč je brez potrebnega kritičnega pristopa sprejelo navedbe v obdolžilnem predlogu (tega je spisal A. Š.) in jih štelo za dokazane, čeprav v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza. Navedbe v obdolžilnem predlogu pa niso dokaz, zato jih je dolžno sodišče preverjati ustrezno kritično na podlagi izvedenih dokazov, nasprotno temu pa so priloge obdolžilnega predloga (zapisnik o ogledu kraja dogodka, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, poročilo o toksikološki preiskavi …) listinski dokazi, do katerih pa se je sodišče dolžno kritično opredeliti v skladu z določbo drugega odstavka člena 133 ZP-1, ko mora skrbno pretehtati vsak izveden dokaz posebej in v zvezi z drugimi in skrbno presoditi, ali je neko ključno dejstvo dokazano ali ne. Takšno sklepanje pa mora temeljiti na življenjski, logični in razumski presoji izvedenih dokazov, ne pa na občutkih sodišča, da je neko dejstvo že dokazano oz. zgolj na navedbe predlagatelja. Svoje sklepanje glede presoje dokazov mora sodišče argumentirano obrazložiti, saj se le s takšno argumentirano obrazložitvijo obdolženca zagotavlja pravica do pritožbe. Torej, sodišče mora vedno odločiti na podlagi dokazov, ki so izvedeni v konkretnem postopku.

6. Pregled spisovnega gradiva v primerjavi z izpodbijano sodbo pa torej pokaže, da je sodišče kljub obdolženčevemu izrecnemu zanikanju storitve očitanega prekrška sprejelo odločitev brez izvedbe nadaljnjih potrebnih dokazov, čeprav je v zapisniku o zaslišanju obdolženca (l. št. 21) navedeno, da bo sodišče izvajalo dokaze, če bo potrebno tudi z zaslišanjem policistov, o čemer je povprašalo celo obdolženca, ali takim dokazom želi prisostvovati. Odločitev, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo torej brez dvoma temelji zgolj na obdolženčevem zagovoru in pomanjkljivi dokazni oceni zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter zaključkih sodišča, ki v izvedenem dokaznem postopku nimajo podlage. Posledično so zato tudi razlogi (o tem tudi pritožba) o obdolženčevem protipredpisnem ravnanju pomanjkljivi, nerazumljivi in jih ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 7. Slednja kršitev pa je zaznana tudi ob navajanju razlogov o obdolženčevi krivdi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 7) izhaja, da se obdolžencu očita kršitev v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, pri čemer z dejanskimi okoliščinami zavestnega in voljnega elementa obdolženčevega subjektivnega odnosa sodišče konkretno ni obrazložilo. V nadaljevanju pa se obdolžencu očita, da je oviral izvedbo preizkusa alkoholiziranosti s tem, ko je pobegnil s kraja ustavitve in kontrole, kar je okoliščina, ki se šteje za odklonitev preizkusa po določbi četrtega odstavka člena 107 ZPrCP. Takšni razlogi o obdolženčevem protipredpisnem ravnanju so si torej glede sodbeni izrek nasprotujoči, kajti obdolžencu se v izreku izpodbijane sodbe očita zgolj ravnanje v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP, ne pa ravnanje po četrtem odstavku člena 107 ZPrCP. Ob tako nasprotujočih razlogih glede izvršitvene oblike obdolženčevega protipredpisnega ravnanja in posledično njegovega subjektivnega odnosa do storjenega prekrška je prav tako podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, zaradi česar je bilo potrebno napadeno sodbo, kot je pokazal uradni preizkus (člen 159 ZP-1) razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej ob temeljiti analizi dejanskih navedb v obdolžilnem predlogu prepoznati dejanski okvir obdolžencu očitanega protipredpisnega ravnanja kritičnega dne. V ta namen bo potrebno dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu presojati ustrezno kritično v luči ključnega listinskega dokaza (zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti), ki ga bo moralo prvostopno sodišče ocenjevati tudi v odnosu do obdolženčevega zagovora in dokazov, ki doslej še niso bili izvedeni (zaslišanje policistov in ostalih prič) kar bo sodišče najlažje storilo ob razpisu ustne obravnave, na kateri bo lahko soočilo obdolženca in izpovedi prič. Le tako bo mogoče natančno ugotoviti, kdaj se je postopek preizkusa alkoholiziranosti sploh začel. V tej smeri že pritožba opozarja, da je ta bil začet ob 22.30 uri, ob 22.00 uri pa je obdolžencu bila dana le odredba, da ne sme zapustiti kraj zaradi kontrole dokumentov (o tem tako tudi obdolžilni predlog). Na to pa bo moralo ob ugotavljanju celotnega dogajanja in aktivnostih obeh poslujočih policistov v vmesnem času (od 22.00 ure do 22.30 ure) raziskati, ali je bila podana kontinuiteta preverjanja obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, ki naj bi se zaključila ob 22.30 uri z odklonom obdolženca, ki je bil takrat že sopotnik (in ne voznik!) v ženinem vozilu. Natančno bo potrebno raziskati, kdaj točno je bila obdolžencu sploh dana (jasna in nedvoumna!) odredba, da opravi preizkus alkoholiziranosti, o čemer bosta morala biti natančno povprašana oba poslujoča policista. Le tako natančno izveden postopek bo lahko ponudil odgovor na vprašanje, ali je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec kritičnega dne ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in to že ob 22.00 uri, ko je vozil osebno vozilo Fiat, tip Stilo, reg. št. …. V ponovljenem sojenju bo sodišče moralo posebno pozornost nameniti objektivni identiteti med obdolžilnim predlogom in sodbenim izrekom, kajti sodbeni izrek je vezan izključno na dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, pri čemer pa sodišče ni vezano na predlog predlagatelja glede pravne presoje dejanja (določba tretjega odstavka člena 132 ZP-1), prav tako pa sodišče tudi ne bo smelo ravnati v nasprotju z določbo dvanajstega odstavka člena 163 ZP-1. Izpodbijano odločitev je prvostopno sodišče sprejelo ob nekritičnem prepričanju brez izvedbe potrebnih dokazov, zato je pritožbeni senat sklenil, da se ob smiselni uporabi določbe četrtega odstavka člena 392 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zadeva v ponovljenem postopku obravnava pred drugim okrajnim sodnikom.