Jedro

Trajanje postopka - dve leti in pol ni dolgo in ga je mogoče primerjati s trajanjem v evropskih deželah. Ni razlogov, da se čakanje na satisfakcijo upošteva pri višini odškodnine, ki je bila odmerjena po razmerah ob sojenju, tako je bil ob določanju višine pravične odškodnine zajet tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se po sodišču prve stopnje prisojena odškodnina tožniku zviša za 500.000,00 SIT tako, da sodba glasi: "Tožena stranka Z. T. L., OE C. je dolžna plačati tožniku T. P. 2,200.000,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od 7.9.1999 dalje do plačila vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek v znesku 1,400.000,00 SIT s pripadki se z a v r n e kot neutemeljen. II. Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena. III.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške prvega postopka v znesku 71.837,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 1999 dalje do plačila v 15, dneh, da ne bo izvršbe. IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 25.600,00 SIT v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 3. 12. 1995 odškodnino za negmotno škodo v znesku 1,700.000,00 SIT (za fizične bolečine 1,000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT) vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 1999 dalje in pravdnimi stroški v znesku 32.663,00 SIT. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanjo neugodni del sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagali njeno spremembo. Tožnik je v pritožbi poudaril, da je na odmero odškodnine čakal skoraj 4 leta in bil izpostavljen dolgotrajnemu sodnemu postopku ter da ni prejel od tožeče stranke niti tolarja akontacije. To so okoliščine, ki upravičujejo odmero bistveno višje odškodnine kot sicer. Gre za uporabo materialnega prava. Sodišče je na obravnavi opozoril, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati tudi pretekli čas. Sodišče pa o tem ni zavzelo nobenega stališča in čakanje na satisfakcijo v obrazložitvi sodbe sploh ni omenjeno. Pri tem opozarja na člen 919 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in se sklicuje na načelno mnenje XIII skupne seje sodnikov in pravnih strokovnjakov republik in pokrajin bivše Jugoslavije ter na strokovno literaturo, ki obravnava to področje. Kar zadeva višino odškodnine za posamezne oblike škode obrazloženo poudarja ugotovitve izvedenca o trajanju in težini fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja, strahu in posledicah, ki so jih poškodbe utrpljene v prometni nezgodi tožniku povzročile. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožniku vso zahtevano odškodnino, če bi pravilno uporabilo materialno pravo iz čl. 200 in 203 ZOR. Razen tega našteva primere iz sodne prakse, v katerih so sodišča prisojala odškodnino različnim oškodovancem. Tožnik se je pritožil tudi zoper stroškovni izrek sklepa sodišča prve stopnje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno zavrnilo stroškovni zahtevek za plačilo DDV. Tožena stranka pa je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tako,da je tožniku prisodilo za vse oblike škode previsoko odškodnino. Ocenila je, da izvedenec v dodatnem izvedenskem mnenju ni ugotovil razlogov za subjektivne tožnikove težave in bi sodišče moralo za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja prisoditi tožniku največ 500.000,00 SIT odškodnine. Objektivno je po oceni tožene stranke izvedenec pri tožniku ugotovil le minimalno omejeno gibljivost vratne hrbtenice, ostale zdravstvene težave pa je pripisati zgolj njegovi subjektivni občutljivosti. Če je menjal delovno mesto v zvezi s posledicami poškodb, zadobljenih v prometni nezgodi, pa sedaj opravlja delo bolj na administrativen in manj na fizični način,kar se šteje za boljše delovno mesto. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikov zahtevek še za 800.000,00 SIT. Odgovorov na pritožbo ni bilo. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. K očitku tožeče stranke,da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri odškodnine čas, ki je potekel od nastanka škodnega dogodka do odmere odškodnine in razloga za to ni obrazložilo, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni upoštevalo v tem odškodninskem sporu čakanja za satisfakcijo. Res pa bo moralo svojo stališče do tega vprašanja obrazložiti. Prometna nezgoda se je zgodila 3. 11. 1995, tožnik pa je od zavarovalnice zahteval odškodnino z dopisom z dne 8. 1. 1997, tožbo z zahtevkom za plačilo odškodnine pa je pri sodišču vložil 28. 3. 1997. S sodbo sodišča prve stopnje je bila tožniku odmerjena odškodnina 7. 9. 1999, torej po dveh in pol letih od vložitve tožbe in nekaj več od vložitve zahtevka za plačilo odškodnine pri toženi stranki. Postopek je trajal torej dve leti in pol. Tolikšno trajanje postopka ni sorazmerno dolgo, mogoče ga je primerjati s trajanjem postopkov v evropskih deželah, s katerimi bi radi našo jurisdikcijo primerjali. Zato ni razlogov, da se pri odmeri odškodnine upošteva čakanje na satisfakcijo tako, da se pravična odškodnina ustrezno poviša. Odškodnina se po veljavni sodni praksi pri nas odmerja po razmerah na dan sojenja. Tak način odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo pove sam zase, da je pri določanju višine pravične denarne odškodnine zajet tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe. V odškodninskih sporih o nepremoženjski škodi sodišča ravnajo v vseh primerih tako in zato pritožbeno sodišče meni, da pritožba tožeče stranke v tem obsegu ni utemeljena, če gre za sorazmerno kratek sodni postopek. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev o višini odškodnine za vse oblike negmotne škode na izvedeniško mnenje izvedenca dr. K., kateremu nobena stranka ni oporekala. Ta je ugotovil, da je tožnik utrpel po začetni kirurški diagnozi zvin vratne hrbtenice in da je kočna diagnoza bila: bolečine v vratu in togost vratne hrbtenice. Tožnik je trpel hude bolečine 3 dni, pojemajoče hude bolečine 5 dni, srednje močne bolečine 10 dni, zmerne pojemajoče bolečine 25 dni in lažje bolečine 90 dni. Ker je pri prometni nesreči prišlo do nenadnega delovanja močne zunanje sile, je prišlo do poškodbe ligamentarnega aparata vratne hrbtenice in okolnih mehkih tkiv. Ta so se zacelila z brazgotinanskim tkivom, ki je manj elastično in bolj občutljivo za nategovanje in je in bo zaradi tega ostala bolečina pri forsiranih gibih. Tožnik je tudi sam na glavni obravnavi izpovedal, da je pekoča bolečina v vratu pri hitrih gibih tudi ostala. Razen tega je tožnik za časa zdravljenja trpel vrsto neugodnosti - nosil je Schanzov ovratnik, bil izpostavljen RTG slikanju, razgibaval na fizioterapiji,bil obsevan, opravljena je bila jontoforeza, moral se je razgibavati. V času nesreče še ni bil zaposlen, igral pa aktivno rokomet v II. državni rokometni ligi. Upoštevaje vse to, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo čl. 200 in čl. 203 ZOR in odmerilo tožniku za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja pravično denarno odškonino v znesku 1,000.000,00 SIT. Prav tako je pravilno ocenilo,da je tožnik utrpel ob nesreči velik primarni strah, ki je trajal približno 10 minut, sekundarni, za izid zdravljenja pa v zmerni obliki 6 mesecev. Ker se je tožnik pred poškodbo aktivno bavil s športom, mu je verjeti, da je njegova zaskrbljenost za izid zdravljenja bila utemeljena, saj je moral aktivno športno dejavnost opustiti. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi za to obliko škode z zneskom 200.000,00 SIT odškodnine pravilno odmerilo odškodnino tožniku. Pač pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo tožniku prenizko odškodnino. Pravilno je sicer upoštevalo posledice omejene gibljivosti vratne hrbtenice, to je težave pri domačih opravilih in vsakodnevnih življenjskih aktivnosti pri hitrih gibih, dvigovanju težkih bremen, vzratni vožnji avtomobila in predvsem, da ni zmožen aktivnega ukvarjanja s športom. Izvedenec je ocenil, da je splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v posledici prometne nezgode pri tožniku 2 % . Vendar pa je izkazano z zaslišanjem tožnika, da je bil v posledici te prometne nezgode odpuščen kot aktivni igralec nogometa. To pa pomeni za mladega aktivnega igralca in tekomavalca hud udarec in veliko spremembo v njegovem življenju. Verjeti mu je, da zaradi tega zelo psihično trpi. Zato je pritožbeno sodišče zvišalo po sodišču prve stopnje prisojeno odškodnino za to obliko škode za 500.000,00 SIT v prepričanju, da je tolikšen znesek na podlagi obrazloženega pravična odškodnina v smislu cit. zakonitih določil za škodo, ki jo je tožnik utrpel po krivdi zavarovanca tožene stranke. Pri tem je upoštevalo izrecno posebne subjektivne okoliščine na strani tožnika in poudarja, da prav zaradi subjektivnih okoliščin ni mogoče primerjati in izenačevati višin odškodnin v podobnih primerih kot jih je pritožba tožeče stranke naštevala. Na podlagi opisanega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče dolžno na novo odločiti o vseh stroških postopka (čl. 165/II ZPP). Pri tem pripominja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek za plačilo davka na dodano vrednost pri stroškovni odločitvi, ker je le-ta po sodni praksi del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo obema pravdnima strankama pravdne stroške, le uspeh pravdanja je po spremembi sodbe drugačen in ga je pritožbeno sodišče pri tem, ko je naložilo toženi povrnitev ustreznega dela stroškov tožeči, upoštevalo. Stroški tožeče stranke znašajo upoštevaje DDV 227.777,00 SIT, tožene pa 108.113,00 SIT. Uspeh pravdanja tožeče stranke je okoli 60 %, tožene pa 40 %. Tako gre tožeči 126.697,00 SIT pravdnih stroškov, toženi pa 64.860,00 SIT stroškov. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 71.837,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sojenja na prvi stopnji dalje. Vrednost pritožbenega spora za tožečo stranko je bil 1,900.000,00 SIT. Ugodeno ji je bilo za 500.000,00 SIT ali do 38 %. Zato je dolžna tožena stranka povrniti tožeči 38 % pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni na 67.369,00 SIT (sestava pritožbe, dvakrat poročilo stranki skupaj 645 točk po 87,40 SIT in poštnina ter DDV). Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 25.600,00 SIT pritožbenih stroškov.