Jedro

Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga ugotavljanja davčne obveznosti), je po presoji sodišča predpisani rok za priglasitev iz 331. člena ZDavP-2 šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do uveljavljanja ugodnosti ugasne.

Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti, pa tožnik tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve načela (gotovosti, seznanjenosti in) pomoči iz 7. člena ZDavP-2, saj se to načelo prvenstveno nanaša uveljavljanje procesnih pravic in ne na uveljavljanje upravičenj, ki izhajajo iz materialnega predpisa (ZDoh-2).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ prve stopnje je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2007 v znesku 13 149,66 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDavP-2) vložil davčno napoved. V skladu z 2. in 3. točko 93. člena in prvim odstavkom 97. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2) je bila tožniku z ozirom na napovedane podatke o odsvojitvi vrednostnih papirjev ugotovljena davčna osnova za odmero dohodnine od dobička iz kapitala v višini 65 748,30 EUR ter nato ob upoštevanju nadaljnjih določb 97. člena ter določb 98., 99., 132. in 152. člena istega zakona odmerjena dohodnina v zgoraj navedenem znesku.

Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je davčni organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno. V celoti se strinja z odločitvijo in razlogi prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih gre za podaritev vrednostnih papirjev zakoncu, zaradi česar bi bilo napoved treba upoštevati kot zahtevo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti in ne kot napoved za odmero davka, pa navaja, da je po podatkih spisov davčni organ pri odmeri izhajal iz podatkov, kakršne je posredoval tožnik v davčni napovedi. Tožnik je davčno napoved tudi podpisal. Zato davčnemu organu prve stopnje ni mogoče očitati nezakonite odmere. Poudarja še, da odsvojitev kapitala po ZDoh-2, ki podleže obdavčitvi, ni nujno odplačna odsvojitev, saj se kot odsvojitev kapitala šteje tudi podaritev kapitala, kot to sledi iz določb 94. in 95. člena ZDoh-2. Odlog ugotavljanja davčne obveznosti, ko gre za podaritev kapitala zakoncu ali otroku davčnega zavezanca, pa je urejen v 100. členu ZDoh-2. O odlogu se odloči na podlagi priglasitve s strani zavezanca in ne po uradni dolžnosti. Postopek v tej zvezi ureja 331. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki jasno določa, da mora davčni zavezanec sam uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti, in to najpozneje do roka za vložitev napovedi. V konkretnem primeru je tožnik vložil le napoved za odmero davka in ni priglasil odloga. V pritožbenem postopku pa naknadno uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti ni več mogoče. Glede pritožbenih navedb, da je bil prenos lastništva na vrednostnih papirjih zgolj formalen in da je šlo dejansko za razdružitev skupnega premoženja, pa organ druge stopnje ugotavlja, da je iz predložene dokumentacije nedvoumno razvidno, da je tožnik vrednostne papirje svoji ženi podaril, to pa je odsvojitev, ki podleže obdavčitvi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da ZDoh-2 nima določb o razdružitvi skupnega premoženja zakoncev, zato za te primere velja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot lex specialis. V konkretnem primeru gre za darilo zgolj formalno, dejansko pa so bili vrednostni papirji kupljeni v času trajanja zakonske zveze in so skupno premoženje obeh zakoncev. To izhaja iz notarskega zapisa SV št … . Zato prvenstveno uveljavlja, da ni bil opravljen promet kapitala in da zato ni podlage za odmero davka od dobička iz kapitala. Napoved je bila oddana zato, ker se to zahteva pri vsakem prenosu lastništva. Davčni organ pa bi moral ugotoviti, da to ni promet in da ne gre za dohodninsko obveznost. Podrejeno tožnik uveljavlja odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Odlog je uveljavljal z vlogo, ki jo je priložil pritožbi. Prej tega ni naredil, ker kot laik za to možnost ni vedel niti ni bil na to postopkovno možnost opozorjen v smislu 7. člena ZDavP-2. Zato je šteti vlogo za pravočasno, vložena pa je bila tudi pri pristojnem davčnem organu (prve stopnje).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Notarski zapis je javna listina, če so bile pri sestavljanju oziroma odpravljanju upoštevane vse bistvene formalnosti, določene v Zakonu o notariatu (Uradni list RS, št. 2/07 - ZN-UPB3, 3. člen). V konkretnem primeru je bila darilna pogodba med zakoncema sklenjena v obliki notarskega zapisa. Formalnih nepravilnosti ni videti, niti jih tožnik ne zatrjuje. Gre torej za javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično, kar se v njej potrjuje ali določa (169. člen ZUP). Potrjuje pa se, da gre pri obravnavanih vrednostnih papirjih za darilo med zakoncema in ne za razdružitev skupnega premoženja, kot to zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi. Da gre pri podarjenih vrednostnih papirjih za njuno skupno premoženje, sta pogodbenika sicer res izjavila ob sestavljanju notarskega zapisa, vendar pa obenem iz zapisa izhaja tudi, da sta bila s strani notarja izrecno opozorjena, da to iz pogodbe ne sledi, oziroma da so v sklenjeni pogodbi darovana sredstva opredeljena kot ločeno, osebno premoženje darovalca. Iz zapisa nadalje sledi tudi, da sta se pogodbenika z zapisanim strinjala in izjavila, da pogodba vsebuje njuno pravo in resnično poslovno voljo. Z zapisanim se je torej strinjal tudi tožnik, zato se v davčnem postopku in sedaj v tožbi ne more uspešno sklicevati na drugačno dejansko in pravno stanje, kot izhaja iz sklenjene pogodbe.

Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pa je tožnik nedvomno uveljavljal po poteku predpisanega roka in s tem, tudi po presoji sodišča, prepozno. Davčni organ namreč po določbah 331. člena ZDavP-2 v zvezi s 100. členom ZDoh-2 priglasitev odloga lahko upošteva in o njej odloča samo, če je vložena najpozneje do roka za vložitev napovedi. Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga), je po presoji sodišča predpisani rok za priglasitev šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do uveljavljanja ugodnosti ugasne. Iz istega razloga, ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti, pa tožnik po presoji sodišča tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve načela (gotovosti, seznanjenosti in) pomoči iz 7. člena ZDavP-2, saj se omenjeno načelo prvenstveno nanaša na uveljavljanje procesnih pravic in ne na uveljavljanje upravičenj, ki izhajajo iz materialnega predpisa (ZDoh-2). Enako izhaja iz stališča avtorjev komentarja ZDavP-21Zakon o davčnem postopku s komentarjem, dr. Tone Jerovšek in drugi, Davčni inštitut, Ljubljana, januar 2008, po katerem tega načela, kljub usmerjenosti k zavezancem, ne smemo razumeti kot davčnega svetovanja zavezancem.

Davčna odmera kot taka pa niti ni sporna. V tem pogledu tožnik nima ne dejanskih ne pravnih ugovorov. Nepravilnosti v tej zvezi pa po pregledu listin, ki so v spisih, tudi ne ugotavlja sodišče. Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.