Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke le glede tega, kako je svoje navedbe pravno opredelila ampak kaj dejansko pomenijo, saj sodišče na pravno kvalifikacijo strank ni vezano. Potrebno je navedbe tožene stranke obravnavati kot ugovore dejstev, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ne glede na to, kako jih je sama pravno opredelila. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bile te navedbe podane prepozno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, in v izreku o pravdnih stroških spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka tožnikoma v roku 15 dni plačati tolarsko protivrednost zneska 48.500 USD v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 13.3.1993 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1993 do plačila ter mu povrniti vse stroške pravde po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.285.012,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje do plačila in stroške pritožbenega postopka v znesku 233.375,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikoma v roku 15 dni plačati tolarsko protivrednost zneska 48.500 USD v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 13.3.1993 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1993 do plačila, višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 15.250 USD na dan 13.3.1993 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1993 dalje do plačila pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma v znesku 617.157,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje tožbo sploh moralo zavreči, ker je bil prvotni zavarovanec družba I. d.o.o. izbrisan iz sodnega registra, oba družbenika kot pravna naslednika pa sta postavila zahtevek zoper toženo stranko po poteku enega leta od izbrisa družbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v treh poglavitnih točkah in sicer, kje so bile meje sporne regate po predmetni polici, ali se je tožeča stranka odmaknila od dogovorjene plovne rute in ali je tožeča stranka z zapustitvijo ladje opustila potrebno skrbnost (due diligence). Meja plovbe je bila dogovorjena v okviru regate ob 500 letnici America 500, to pa pomeni, da se je regata končala v decembru 1992 v S.S. in ne v M.. Drugi tožnik je toženi stranki zamolčal okoliščino, da bo z ladjo odplul na F., pa tudi, ko je tja že priplul, te okoliščine ni sporočil toženi stranki, pa tudi ni zahteval kakršnekoli spremembe pogojev zavarovanja. S tem je zgubil svoj zahtevek iz naslova zavarovanja. Gre tudi za problem deviacije. Tudi najmanjši odklon od predvidene plovne poti pomeni po angleški sodni praksi deviacijo. S tem, da je prvi tožnik odplul iz S.S. na F., je tako njegovo ravnanje pomenilo deviacijo, zaradi katere je izgubil pravice iz zavarovanja. Predmet zavarovanja je bila plovna ladja na relaciji "Transamerica Relly America 500", iz tega pa se vidi, da je ladja neplovna izven tega dosega. Po angleškem pomorskem pravu pa je neplovna vsaka ladja, ki nima popolne oz. kompetentne posadke. V danem primeru je bila ladja povsem brez posadke in zato ni bila plovna in posledično tudi nezavarovana v trenutku nastanka škodnega dogodka kot to določa 39. člena Marine Insurance Act (MIA). Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi razlagalo klavzulo številka 9 glede rizikov. Predmetno zavarovanje krije izgubo ali škodo na ladji, ki jo povzroči katerikoli pomorski rizik iz klavzule 9.1.1., vendar le pod pogojem iz klavzule 9.2, to je, da taka izguba ali škoda ni nastala zaradi pomanjkanja potrebne skrbnosti zavarovanca, lastnika ali upravljavca ladje. V danem primeru pa je prišlo celo do zapustitve ladje na spornem sidrišču, torej do opustitve potrebne skrbnosti, kar prav tako pomeni izgubo pravic iz zavarovanja. Sicer se pa tožena stranka pritožuje tudi zoper spremenjeni tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka šele z zadnjo vlogo postavila zahtevek v tolarjih, da bi zaslužila z obrestmi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Ni sicer utemeljena navedba tožene stranke, da sta tožnika kot družbenika in pravna naslednika izbrisane družbe postavila zahtevek zoper toženo stranko po poteku enega leta od izbrisa družbe. Kaj takega iz spisovnih podatkov ne izhaja, upoštevnost take navedbe pa izključuje tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje dne 20.6.2003 izdalo sklep, s katerim je prekinjeni pravdni postopek nadaljevalo s prvo in drugo tožečo stranko, ta sklep pa je postal pravnomočen. Zato sedanje navedbe tožene stranke v pritožbi o zamudi enoletnega roka, celo če bi držale, ne bi bilo več mogoče upoštevati.

Nesporno je, da je treba na konkretni primer uporabiti angleško pravo in angleško prakso, to stališče pa je pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni šlo za vprašanje deviacije, ampak za to imenovano spremembo potovanja. Deviacija je skrenitev iz dogovorjene ali običajne plovne smeri, v konkretnem primeru pa tožeča stranka ni spremenila plovne smeri, ampak naj bi, vsaj po navedbah tožene stranke, ravnala napačno, ko je nadaljevala plovbo iz S.S. na F.. Seveda bi tudi sprememba potovanja izključila odgovornost tožene stranke iz zavarovalne pogodbe, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da tudi za spremembo potovanja v konkretnem primeru ni šlo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje so bile na polici kot meje plovbe določene Jadransko morje, Sredozemlje, Severni Atlantik v okvirih regate ob 500 letnice America 500 in povratek. Okvir regate pa je razviden iz uradnih publikacij World Cruising Ltd. kot organizatorja regate. Iz uradne publikacije Kolumbov ladijski dnevnik (na list. št. 70 spisa) pa je razvidno, da je bil cilj regate v S.S., zaključek regate pa v M.. Da je bilo zajeto tudi prezimovanje ladje ob koncu regate, je razvidno že iz okoliščine, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena za čas od 15.8.1992 do 14.8.1993. Če je karkoli v zvezi s tem nejasnega, bi šla nejasnost v škodo tožene stranke kot stranke, ki je sestavila zavarovalno polico. Zato je mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo niti za deviacijo, pa tudi ob pravilni pravni opredelitvi problema, ne za spremembo potovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo tudi klavzulo številka 9 Institute Yacht Clauses 1/11/85, ki so nesporno veljale za konkretni primer. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je iz klavzule 9.1.1. IYC razvidno, da zavarovanje krije poškodbo zavarovane stvari, ki jo povzročijo nevarnosti morja, med take pa seveda neurje, ki je povzročilo v konkretnem primeru poškodbo ladje, vsekakor sodi. Tožena stranke se pri tem po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na klavzulo številka 9/2 IYC, ki ni povezana s klavzulo 9.1.1. IYC na tak način kot to meni tožena stranka. Klavzula št. 9.2. IYC namreč, govori o pomanjkanju dolžne skrbnosti, našteva druge rizike, zaradi katerih je zavarovanje izključeno, ne pa rizikov iz klavzule št. 9.1. IYC, med drugim torej tudi ne nevarnosti morja. Končno tudi ne drži navedba tožene stranke, da naj bi tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, ki ga je šele z zadnjo vlogo spremenila iz deviznega v tolarski. Ne glede na uporabo angleškega prava za predmetni primer, pa je pred domačim sodiščem zmeraj mogoče postaviti tožbeni zahtevek v domači valuti, in je to del javnega reda.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo položaj, kakršen je v zvezi z ladjo "Kraljica morja" nastal v času, ko je prišlo do poškodb na ladji, to je v noči med 12. in 13.3.1993. Tožena stranka se je sicer v odgovoru na tožbo sklicevala na to, da je bila v času, ko je prišlo do poškodb, ladja v razpremi in da bi kot ladja v razpremi morala biti v prostoru, ki je bil določen v polici oz. tam, kjer bi bilo to kasneje dogovorjeno z zavarovateljem. Ladja bi morala biti v času razpreme v odobrenem področju, s katerim se mora zavarovatelj strinjati. Tak prostor mora biti zaščiten, to je lahko skladišče na kopnem, privez v marini ali zaščitena luka. Sidranje ali privez na sidrišču izven luke pa se ne smatra za zaščiten prostor. Ker Kraljica morja v času, ko je prišlo do zavarovalnega primera, ni bila zasidrana v takem zaščitenem prostoru, ampak v zalivu B., vzhodno od kraja Bayside in izven marine, zato zavarovanje odpade. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da takega stanja, v kakršnem se je ladja v noči med 12. in 13.3.1993 nahajala, ni mogoče označiti kot razpremo v pravnem smislu. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke le glede tega, kako je svoje navedbe pravno opredelila ampak kaj dejansko pomenijo, saj sodišče na pravno kvalifikacijo strank ni vezano (primerjaj 3. odst. 180. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer menilo, da je tožena stranka pravočasno navajala in izključevala svojo odgovornost zaradi krivde zavarovanca, ki je opustil potrebno skrb za varstvo ladje, le v smislu izključitvenega razloga po klavzuli točka 9.2.2. IYC, ne pa tudi v smislu, da bi bila škoda manjša ali jo sploh ne bi bilo, če bi bila posadka na ladji. V tej smeri je predlagala izvedenca z vlogo z dne 8.11.2004 pa se je v navedbah dotaknila še vzročnosti, vendar oboje glede na določila ZPP prepozno. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je kot rečeno potrebno navedbe tožene stranke obravnavat kot ugovore dejstev, ki izključujejo odgovornosti zavarovalnice, ne glede na to, kako jih je sama pravno opredelila. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bile te navedbe podane prepozno. Nenazadnje je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da se je ladja v času poškodbe nahajala na mestu, ki ni bilo zaščiteno, in torej na mestu, ki ga zavarovalnica ni odobrila. V trenutku nastanka škode je bila brez posadke tako, da je zaradi močnega vetra sidro popustilo in je ladja nasedla na obalo. V sami pritožbi sedaj tožena stranka ob navedbi enakih dejstev govori o neplovnosti (unseawortheness) ladje. Navaja, da je bila ladja brez posadke in zato ni bila plovna, posledično pa tudi ne zavarovana glede na določilo 39. člena MIA. 39. člen MIA pa govori prav o plovnosti ladje, ki je torej zavarovana le, če je v času zavarovalnega primera plovna. Pravno gledano pa se je z ladjo tožeče stranke zgodilo prav to, da v času nastanka zavarovalnega primera, to je v noči med 12. in 13.3.1993 ni bila plovna, saj jo je tožeča stranka pustila brez posadke in na nezavarovanem mestu, kar ugotavlja sicer tudi sodišče prve stopnje. Tako dejansko stanje pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je bilo zavarovanje, na katerega se tožeča stranka sklicuje, res izključeno. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi v delu glede zneska tolarske protivrednosti 48.500 USD z obrestmi (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških postopka v skladu s 2. odst. 165. člena ZPP. Glede na to, da je tožeča stranka v celoti propadla v pravdi je dolžna toženi stranki povrniti tako stroške postopka na prvi stopnji kot stroške pritožbenega postopka, pri tem je vse te stroške odmerilo v skladu s tarifo sodnih taks in odvetniško tarifo.