Jedro

Toženka v tej zadevi tega, da je tožnikoma v tej smeri podala kakršnakoli pojasnila ne trdi, niti ne pojasni, iz katerih drugih (zatrjevanih) okoliščin bi (vsaj z verjetnostjo) izhajalo, da sta se tožnika dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno obdobje plačevanja kredita zavedala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsaj verjetno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, je zato pravilen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Drugi tožnik (kot kreditojemalec in zastavitelj) ter prva tožnica (kot porokinja in plačnica) sta 6. 2. 2008 v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s toženko sklenila Kreditno pogodbo št. ... (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil namenski stanovanjski kredit v višini 96.000 CHF z odplačilno dobo 360 mesecev. Istega dne sta v isti obliki sklenila še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičnini 1144/2, k. o. 0000 ..., v lasti drugega tožnika.

2.S tožbo, ki sta jo vložila 12. 1. 2024, tožnika v zvezi s to kreditno pogodbo in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve zahtevata ugotovitev njune ničnosti; ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter izbris hipoteke in neposredne izvršljivosti notarskega zapisa kreditne pogodbe.

Po vložitvi tožbe sta predlagala izdajo začasne odredbe, s katero sta zahtevala: 1. da se do pravnomočnega končanja tega spora zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2. da se toženki prepove razpolagati s terjatvijo, ki je predmet obeh pogodb, jo izterjevati v izvršilnem postopku ali uveljavljati kakršnokoli drugačno njeno poplačilo.

3.Sodišče prve stopnje je 23. 1. 2025 predlogu delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. V ostalem je predlog zavrnilo.

4.Tožnika zoper zavrnilni del odločitve nista vložila pritožbe in je zato pravnomočna. Toženka je zoper izdano začasno odredbo ugovarjala. Z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo 1. 4. 2025, je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo.

Pritožba tožene stranke

5.Toženka zoper to odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poleg drugih obširnih navedb, ki bodo v bistvenem razvidne iz nadaljnje obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo, toženka predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) postavi naslednja vprašanja:

a)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti nasprotujeta nacionalnim predpisom oz. nacionalni sodni praksi (vključno ustavnega sodišča) glede izdaje začasnih odredb, v skladu s katerima mora potrošnik za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, konkretno izkazati (s stopnjo verjetnosti): (i) obstoj nedenarne terjatve, (ii) možnost nastanka težko nadomestljive škode in (iii) pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, pri čemer je treba te pogoje zaradi izrecnih zahtev ustavnega sodišča po enakem varstvu pravic strank v postopku presojati restriktivno)?

b)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov ali nacionalne sodne prakse, v skladu s katerima lahko nacionalno sodišče ugodi predlogu potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, ne da bi opravilo sodno presojo vseh konkretnih okoliščin posameznega primera z vidika utemeljenosti predlagane začasne odredbe v okviru zgornjih pogojev za sprejem takšne začasne odredbe?

c)ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov oziroma nacionalno sodno prakso, v skladu s katerima je zavrnitev predloga potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, že sama po sebi (avtomatično) neskladna s cilji Direktive 93/13 oziroma ali nacionalno sodišče, če presodi, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso konkretno izkazani (s stopnjo verjetnosti), krši svojo dolžnost, da naredi vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek Direktive 93/13?

d)ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti v prav vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?

6.Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7.Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih procesnih kršitev

8.V sklepu je sodišče zavzelo dovolj obrazloženo stališče do njenih navedb, med drugim tudi do vprašanja uporabljivosti sodbe SEU C-287/22 v konkretni zadevi (glej razloge v tč. 10 in 11) in do navedb glede uporabe prava EU. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zahtevani standard obrazloženosti odločb, na katerega opozarja pritožnica, ne zahteva, da se sodišče izrecno opredeli prav do vsake navedbe ali stališča stranke, ampak je tak odgovor lahko tudi posreden. To še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Tak je tudi izpodbijani sklep. Do kršitve 22. čl. Ustave ter kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni prišlo.

9.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko v tej fazi postopka ni zaslišalo priče A. A., ki naj bi potrdila toženkine navedbe o danih opozorilih in pojasnilih.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej razloge v tč. 16 do 19 izpodbijanega sklepa) toženkina (zatrjevana) pojasnila, tudi če so bila dana, ne zadostijo zahtevanemu standardu pojasnilne dolžnosti, saj v njih manjka vsaj opozorilo, da neomejeno valutno tveganje ni zgolj hipotetična možnost, ampak je možnost velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), realna in lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Verjetnosti trditev, ki že same po sebi ne omogočajo sklepa o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, pa sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza ni bilo dolžno preizkušati. Z njim namreč toženka ne bi mogla dokazati nič drugega kot to, kar je trdila. Z zavrnitvijo izvedbe zaslišanja zgoraj omenjene priče sodišče prve stopnje zato ni storilo kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker s strani toženke predlaganih dokazov ni izvedlo zaradi njenih nesklepčnih trditev, pa posledično tudi o nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni ni mogoče govoriti. Na tako presojo ne vpliva pritožbeno opozorilo, da je toženka v ugovoru navedla tudi to, "da sta tožnika pred samo sklenitvijo pridobila vse relevantne informacije (s katerimi je tožena stranka razpolagala), da bi lahko presodila ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF na svoje finančne obveznosti in sprejela informirano odločitev o vrsti kredita in drugih pogojih kredita." Gre namreč za njeno oceno, da so dana (in konkretno navedena) opozorila za to zadoščala. Sklep v tem delu ni obremenjen niti s kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je mogoče preizkusiti tako odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov kot zaključek, da je verjetno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila.

10.Toženka v zvezi s sprejeto razlago določb ZIZ v sporih o potrošniških kreditnih pogodbah, sodišču prve stopnje očita tudi odstop od sodne prakse, po kateri sodišča pogoje za izdajo začasnih odredb, predvsem pojem težko nadomestljive škode, razlagajo ozko. Vendar pa pri tem spregleda, da je odstop od ustaljene sodne prakse nedopusten samo, če je arbitraren. V konkretnem primeru pa so sodišča, ko so 272. čl. ZIZ oziroma standard težko nadomestljive škode v novejših odločbah razložila drugače kot v drugih (nepotrošniških) sporih, to storila zato, ker so sledila visokim standardom evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.

Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. Ker je v povzetem stališču vsebovan odgovor na vse pomisleke pritožnice, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje in za podrobnejši odgovor napotuje na navedeno odločbo.

18.Toženka je v pritožbi predlagala tudi prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja na SEU. Ker je bil po vsebini identičen predlog na pritožbeno sodišče že naslovljen, a zaradi neutemeljenosti ni bil upoštevan, pritožbeno sodišče v tej zadevi v nadaljevanju povzema bistvene razloge za tako stališče, saj se z njimi strinja. Pred tem pa dodatno pojasnjuje, da pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja 2. in 3. odst. 267. čl. PDEU Iz 2. odst. 267. čl. PDEU (to pa velja tudi za 3. odst., čeprav ta tega izrecno ne določa) tako izhaja, da ima nacionalno sodišče pri SEU možnost vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe samo, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti "odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo." Vprašanja, ki za odločitev v konkretni zadevi niso odločilna, zato ne narekujejo predhodnega odločanja. Nacionalnemu sodišču predhodnega vprašanja ni potrebno postaviti niti v primeru, če je SEU sporno vprašanje že rešilo, ne glede na naravo postopka iz katerega izhajajo te odločitve, in čeprav sporna vprašanja niso strogo enaka, ali pa takrat, ko je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobene možnosti za kakršen koli utemeljen dvom o načinu njegovega reševanja. Opozoriti je treba tudi na to, da 267. čl. PDEU jasno ločuje naloge nacionalnih sodišč in SEU. Slednje je pristojno odločati o vprašanjih glede razlage primarnih in sekundarnih virov prava EU ter glede veljavnosti sekundarnega prava EU, za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava pa je pristojno nacionalno sodišče.

19.Z opisano razmejitvijo pristojnosti po presoji pritožbenega sodišča ni skladno četrto postavljeno vprašanje, saj z njim pritožnica dejansko želi vedeti, če in kako je nacionalno sodišče dolžno pravo EU uporabiti. To pa postavitve predhodnega vprašanja ne narekuje.

20.Ostala tri vprašanja pa je, kot je bilo že pojasnjeno v sklepu II Cp 877/2025, mogoče v bistvenem strniti v vprašanje, ali je v obravnavani zadevi z vidika 1. odst. 6. čl. in 1. odst. 7. čl. Direktive, dopustno upoštevati sodno prakso slovenskih sodišč o omejujoči razlagi zakonskih določb ZIZ o predpostavkah za izdajo ureditvene začasne odredbe, predvsem glede verjetne izkazanosti težko nadomestljive škode in reverzibilnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na to vprašanje SEU nikalno odgovorilo že v sodbi C -287/22, ko je poudarilo, da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tč. 43); - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov (tč. 48 do 52); - in da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek (tč. 52). Enak odgovor izhaja tudi iz sodbe SEU C-324/23, v kateri je ponovljeno, da mora postopek za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo, in dodano, da nacionalna ureditev ne more (ne sme) spremeniti vsebine tega varstva. Iz sodb SEU tako izhaja decidirano stališče, (1) da ni dopustna taka razlaga nacionalnega prava, ki ne omogoča začasne odložitve plačevanja kreditnih obrokov, kadar je taka odložitev potrebna za zagotovitev polnega učinka sodbe o ničnosti kreditne pogodbe, in (2) da je polni učinek sodbe tak, ki v največji možni meri približa potrošnikov položaj tistemu, v kakršnem bi bil, če pogodbe ne bi sklenil, to pa je mogoče zagotoviti le na ta način, da se zadrži plačevanje obrokov, ki presegajo posojeni znesek. Jasno zavzeto je bilo tudi stališče, da negativen vpliv nadaljnjega plačevanja obrokov na siceršnji premoženjski položaj potrošnika lahko zadostuje, vendar pa nujnost začasnega varstva ni omejena na to situacijo. Ožja razlaga 272. čl. ZIZ, za katero se zavzema pritožnica, bi bila torej v nasprotju s 1. odst. 6. čl. in 1. odst. 7. čl. Direktive ter zagotovilom visoke ravni varstva potrošnikov, določene v 38. čl. Listine EU o temeljnih pravicah.

a) glede verjetnost terjatve

21.Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno izkazano, da je tak zahtevek utemeljen. Takšno ugotovitev je oprlo na presojo, da toženka v tej fazi postopka ni z verjetnostjo dokazala, da bi tožnika ob sklenitvi pogodbe opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja. Posledično je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in hkrati povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, to pa pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (1. in 4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot v zvezi s 1. odst. 23. čl. ZVpot). Nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (1. odst. 88. čl. OZ).

22.Toženka ugotovitvi o verjetnem obstoju terjatve nasprotuje s trditvijo, da je sodišče svoj zaključek oprlo zgolj na izostanek opozorila o t. i. črnem scenariju in niti ni poskušalo ugotoviti, ali glede na vse dejanske okoliščine in dokaze vseeno ni bolj verjetno, da sta se tožnika takšnega "črnega scenarija" vendarle morala in mogla zavedati. Sklicuje se tudi na odločbo VS RS II Ips 74/2023, v kateri je poudarjeno, da mora biti sklep sodišča rezultat presoje okoliščin konkretnega primera. Sodišču očita, da je sledilo golim navedbam tožnikov in zato dokazni standard verjetnosti ne more biti izpolnjen. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti.

23.Zakaj sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala toženka in zakaj je taka odločitev pravilna, je že bilo pojasnjeno.

24.Ne drži niti to, da sodišče prve stopnje ni presojalo vseh okoliščin primera, saj je upoštevalo vse tisto, kar je toženka trdila, da je tožnikoma pojasnila. Vendar pa pritožnica spregleda, da tako zatrjevanega pojasnila ni mogoče primerjati s pojasnili, ki so bila dana kreditojemalcu v zadevi II Ips 74/2023 (glej tč. 8 in 20 navedene odločbe), v kateri je imela ob upoštevanju vseh okoliščin primera bistveno težo tožnikova izpovedba. Je pa VS RS tudi v tej odločbi ponovilo vsa svoja do tedaj zavzeta stališča v vsebini standarda pojasnilne dolžnosti, ki vsebuje tudi zahtevo po opozorilu potrošnika na realno možnost velikih nihanj tečaja oziroma znatnega padca vrednosti domače valute (v kateri prejema dohodke) ter pojasnilu, kako bi se takšno nihanje oziroma padec odrazila na njegovem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja, oziroma opozorilu, da bi lahko imel zanj znatne negativne ekonomske posledice. Toženka v tej zadevi tega, da je tožnikoma v tej smeri podala kakršnakoli pojasnila ne trdi, niti ne pojasni, iz katerih drugih (zatrjevanih) okoliščin bi (vsaj z verjetnostjo) izhajalo, da sta se tožnika dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno obdobje plačevanja kredita zavedala. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vsaj verjetno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, je zato pravilen.

b) o drugih pogojih za izdajo začasne odredbe

25.Pritožbeno sodišče je predhodno že pojasnilo, zakaj ne sprejema stališča toženke, da določb ZIZ ni dopustno razlagati ob upoštevanju Direktive 93/13 in relevantne sodbe SEU. S tem je dejansko že odgovorjeno tudi na očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj po 2. tč. 2. odst. 272. čl. ZIZ.

26.Pog0j težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ je treba, upoštevaje sodbo SEU, na katero se je sodišče prve stopnje sklicevalo, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

27.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje (tč. 21 sklepa o izdani začasni odredbi), da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo. Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že to ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

28.V takem položaju bi se, če začasna odredba ne bi bila izdana, znašla tudi tožnika. Z verjetnostjo je namreč ugotovljeno, da sta sporni kredit že preplačala (česar pritožnica ne izpodbija), posledično pa bi morala, če bi obroke plačevala še naprej, tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo preplačila, do konca postopka spreminjati; za tisto, kar bi plačala po zaključku sojenja na prvi stopnji, pa vložiti novo tožbo. Pri tem ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika spravilo v znatno slabši premoženjski položaj ali v zahtevno psihično obremenjujoče stanje in trpljenje. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti. Očitki toženke, da tožnika nastanka težko nadomestljive škode v zgoraj navedenem pomenu nista konkretizirano zatrjevala, so zato neutemeljeni. Tega po pojasnjenem niti nista bila dolžna storiti. Izpostavljanje odločbe VSL I Cp 2075/2023 na tako presojo ne vpliva, saj je bilo v njej zavzeto stališče v sodni praksi preseženo.

29.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa v novejših odločbah, upoštevaje sodbo SEU C-287/22, zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, vprašanje reverzibilnosti ni odločilno, saj gre za pogoj, ki z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 ni sprejemljiv. S tem vprašanjem se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Na pritožbeni očitek, da je odločitev zato nezakonita in neustavna, saj odstopa od zahtev odločbe Up-275/97, pa je že bilo odgovorjeno.

Sklepno

30.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

31.Stroški začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1S tožbo tožnika sicer uveljavljata tudi zahtevke v zvezi s kreditno pogodbo št. 114465 z dne 28. 4. 2006.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Gre za Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

4Te navedbe je sodišče prve stopnje povzelo v tč. 15 izpodbijanega sklepa. Gre za pojasnilo, da tožnika s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemata obrestno tveganje, saj se v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR lahko spremenijo mesečne anuitete; da prevzemata valutno tveganje, saj se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR/CHF lahko spremenijo mesečne anuitete, preračunane v EUR; da ju je o tem obvestila na več načinov - ustno pred sklenitvijo pogodbe, ustno in pisno s strani notarja ob sklenitvi notarskega zapisa; izpostavila je tudi to, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti in jima ni dajala nobenih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tega tečaja (kar je sicer nemogoče) in/ali višine mesečne obveznosti; tožnikoma je predstavila tudi način oblikovanja mesečnih anuitet ter vse možnosti odplačevanja kreditov.

5Glej sklep VSL II Cp 266/2025.

6Zakon o izvršbi in zavarovanju.

7Zakon o varstvu potrošnikov.

8Obligacijski zakonik.

9Glej M. Fajdiga, načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, str. 13, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724 <4. 8. 2025>; tako tudi VSL v sklepu II Cp 1433/2025 in I Cp 131/2025.

10

Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 1222/2024, I Cp 131/2025, II Cp 444/2025 in druge.

Toženka v pritožbi sama opozarja, da so sodišča v primerljivih zadevah predloge za izdajo začasne odredbe sprva zavračala in navaja konkretne primere. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že to kaže, da so kreditojemalci, ob upoštevanju do takrat sprejetega standarda "težko nadomestljive škode" oziroma sodne prakse, ki je veljala za regulacijske začasne odredbe, le redko uspeli doseči izdajo začasne odredbe. Šlo je torej za podoben položaj kot ga je presojalo SEU v zadevi C- 287/22.

Zakon o izvršilnem postopku.

Gre za zadevo iste tožene stranke, ki jo je zastopal tudi isti pooblaščenec.

V bistvenem povzeto po sklepu VSL II Cp 966/2025.

Isti pooblaščenec je enak predlog podal v zadevi II Cp 877/2025 in zadevi I Cp 920/2025.

Pogodba o delovanju Evropske unije.

Glej zadevo 28-30/62, Da Costa En Schaake NV, str. 31 in 283/81, CILFIT, tč. 13.

Glej že omenjeno zadevo 283/81, CILFIT

To se glasi: "Ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti v prav vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?"

Pritožbeno sodišče je izluščilo jedrno vsebino predlaganih vprašanj, ki je povezano z okoliščinami obravnavane zadeve. Kot je bilo pojasnjeno, SEU ni pristojno odgovoriti na vprašanje, ki ni relevantno za odločitev v konkretni zadevi.

Iz nemškega in angleškega besedila odločbe, v katerih je uporabljena beseda "cannot" oz. "kann nicht", je očitno, da bi bila ustrezna tudi uporaba sopomenke "smeti" (vir: SSKJ), ki v danem kontekstu še izraziteje poudari zožitev razlagalnih možnosti nacionalnega sodišča.

Določba se glasi: "Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev."

Določba se glasi: "Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki."

Glej tč. 16 do 18.

Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 444/2025, I Cp 131/2025 in druge.

Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

Glej 50., 51. in 56. tč. sodbe SEU C-287/22.

Glej sklep VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1059/24, II CP 1502/2024, II Cp 1219/2024 in številne druge.

Glej sklep VSL II Cp 966/2025.

Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, II Cp 764/2024, VSL II Cp 1219/2024, II Cp 1510/2024, II Cp 1433/2025 , II Cp 966/2025 in druge.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.