Jedro

Ob ugotovitvi, da upnica novega zidu ni postavila povsem skladno z določbami izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni upravičena do vračila stroškov, ki so ji pri tem nastali skladno z določbo drugega odstavka 225. člena ZIZ in je njen zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

Zaradi morebitnih nepravilnosti pri opravi izvršbe je v izvršilnem postopku mogoče vložiti le zahtevo za njihovo odpravo po 52. členu ZIZ (ne pa tudi ugovora zoper pravnomočni sklep o izvršbi, kot zmotno trdi pritožba), pri čemer vložitev zahteve sicer ni omejena z rokom, vendar pa je lahko učinkovita le do nastopa pravnih posledic. Le-teh v izvršilnem postopku ni mogoče odpraviti. Ker je v obravnavanem primeru sporni zid že postavljen in so nastopile pravne posledice izvršitve, nepravilnosti pri njegovi postavitvi v izvršilnem postopku ni več mogoče odpraviti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani izvršilni zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje upnico s sklepom o izvršbi pooblastilo, da na stroške dolžnika sama ali s pomočjo spolnitvenih pomočnikov 1) med mejnikoma št. 494 in 492 postavi betonski zid, ki bo v celoti stal na dolžnikovi nepremičnini s parc. št. 320/2 k.o. Z. in bo zunanje lice zidu predstavljalo mejno črto med parc. št. 320/2 in parc. št. 320/1 v lasti upnice, 2) na zahodni strani tega zidu zravna zemljišče na parc. št. 320/1 na obstoječi nivo in ga zatravi s travo ter 3) odstrani betonski zid, stoječ na parc. št. 30/1 med jugovzhodnim vogalom lope in severovzhodnim vogalom hiše upnice, je upnica z vlogo z dne 8.5.2014 sporočila, da je navedena dela izvršila s pomočjo spolnitvenega pomočnika in predlagala, da se ji stroški v višini 2.467,55 EUR, ki so pri tem nastali, povrnejo iz predujma, ki ga je v ta namen založil dolžnik. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu z izpodbijanim sklepom delno ugodilo in dolžniku naložilo povrnitev stroškov izvedbe del v višini 672,23 EUR, višji zahtevek, kot tudi zahtevek upnice za povrnitev izvršilnih stroškov, pa je zavrnilo. Kot je razvidno iz razlogov sklepa, je tako odločilo, ker je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke ugotovilo, da upnica novega zidu ni postavila povsem skladno z zahtevami izvršilnega naslova, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do povračila stroškov v zvezi s postavitvijo zidu, upravičena pa naj bi bila do povračila stroškov za izravnavo zemljišča z zatravitvijo v višini 479,97 EUR in za odstranitev starega betonskega zidu v višini 192,26 EUR. Kljub ugotovitvi, da novozgrajeni zid ni postavljen povsem v skladu z izvršilnim naslovom, pa je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog dolžnika za njegovo odstranitev, in sicer z obrazložitvijo, da to presega stvarno pristojnost izvršilnega sodišča in bo moral dolžnik odstranitveni zahtevek uveljavljati v pravdi.

Zoper sklep se po pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe stranki, in sicer se upnica pritožuje zoper odločitev o delni zavrnitvi predloga za povračilo stroškov izvedbe del in zoper odločitev o zavrnitvi predloga za povračilo stroškov izvršilnega postopka, dolžnik pa se pritožuje zoper ugodilni del odločitve o stroških izvedbe del in zoper odločitev o zavrženju predloga za odstranitev zidu.

Upnica v pritožbi opozarja, da je vsa dela izvedla skladno z izvršilnim naslovom in sklepom o izvršbi, kar dokazuje že dejstvo, da sodišče nepravilnosti ni ugotovilo, saj ji njihove odprave po 52. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni naložilo in je zahtevek dolžnika za odstranitev zidu zavrglo. Če bi bil zid dejansko postavljen v nasprotju z izvršilnim naslovom, bi bila odločitev v zvezi s tem vsekakor drugačna. Sicer pa je sodišče mnenje sodnega izvedenca neustrezno upoštevalo, zaradi česar je prišlo do nepravilnega zaključka, da zid naj ne bi bil postavljen med mejnikoma 494 in 492 in da naj ne bi potekal po mejni črti. Mejnikov, označenih s št. 494 in 492, nista določala niti upnica, niti dolžnik, ampak jih je v predhodnem postopku določilo sodišče, torej gre za urejeno mejo. Pri geodetskih meritvah, opravljenih v tej izvršbi, je šlo le za prenos urejene meje v naravo, upoštevaje veljavne predpise pa se meja ne prenese s 100% natančnostjo, ampak z natančnostjo +- 4 cm, kar bi moralo sodišče pri ugotovitvi izvedenca o odstopanju v obsegu 1 cm upoštevati.

Dolžnik v pritožbi opozarja, da je upnica z izvršbo presegla izvršilni naslov in si vzela več pravic, kot so ji pripadale po izvršilnem naslovu, kar je potrdil tudi izvedenec in bi zato sodišče zahtevi za odstranitev zidu moralo ugoditi. Uveljavljal je namreč razloge, ki preprečujejo izvršbo po prvem odstavku 55. člena ZIZ. Vsebina, smisel in osnovni smoter obveznosti po izvršilnem naslovu je fizična ločitev nepremičnin strank. Smisel in cilj ne more biti v tem, da dolžnik na delu lastne nepremičnine izgubi posest in last. Gre za poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine, ki bi lahko v nadalje generiralo nove spore, osnovni cilj sodne poravnave pa je bil ravno v tem, da se taki spori v prihodnosti izključijo. S tezo, da sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme presojati dolžnikovih ugovorov o upnikovi prekoračitvi izvršilnega naslova, se zato ni mogoče strinjati. To, da si je upnica z izvršbo vzela več pravic, kot so ji pripadale po izvršilnem naslovu, predstavlja kršitev po prvem odstavku 17. člena ZIZ, odstop od tega pravila pa predstavlja kršitev pravil postopka po prvem odstavku 2. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep posledično nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa vsebina nasprotuje vsebini listin, ki so v spisu, zlasti izvedenskemu mnenju. Podana je tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka istega člena, ker se sodišče ni opredelilo do njegovih ugovorov z dne 1.3.2012, 13.6.2014 in 8.12.2014, v okviru katerih je uveljavljal nepravilno postavitev zidu in navedene razloge, ki preprečujejo izvršbo. Na te ugovore se sklicuje tudi v pritožbi. Sklep ni popoln, ker ne vsebuje odločitve o nastalih stroških postopka. Sodišče bi namreč moralo odločiti tudi o dolžniku nastalih stroških, ki jih v pritožbi zelo natančno analizira, in sicer skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Stroški za opravo del po sklepu o izvršbi so bili preplačani. Namesto zneska 3.610,91 EUR, kot bi mu bilo lahko odtegnjeno po sklepu o izvršbi, mu je bilo namreč odtegnjeno 3.924,41 EUR, torej mu je upnica dolžna vrniti še 313,50 EUR.

Upnica in dolžnik sta odgovorila na pritožbi drug drugega. Le-tema nasprotujeta in predlagata njuno zavrnitev ter potrditev sklepa v delu, na katerega se nanaša pritožba druge stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca geodetske stroke ugotovilo, da je zid, ki ga je na podlagi pooblastila iz sklepa o izvršbi postavila upnica, zamaknjen, in sicer tako, da je v severnem delu od točke 494 oddaljen 10 cm in je v tem delu zahodno lice od mejne črte, ki poteka med točkama 494 in 492, odmaknjeno za 1 cm (zid na tem mestu leži v celoti na dolžnikovi parceli 320/2). Tako se zid nadaljuje v dolžini 2,15 m, nakar preide iz parc. št. 320/2 na parc. št. 320/1. V skrajnem južnem delu (pri točki 492) zahodno lice zidu leži na parceli upnice 320/1 in je od mejne črte oddaljeno 7 cm. V tem delu je zid tudi predolg, ker točko 492 presega za 4 cm. Zid se v večjem delu (10,51 m), kolikor znaša razdalja od točke prehoda zahodnega lica zidu čez mejno črto na parcelo 320/1 do skrajnega južnega dela zidu, nahaja na parceli upnice. Glede na te ugotovitve, ki jih stranki v pritožbi ne izpodbijata, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da novo zgrajeni zid ni postavljen skladno s predhodno navedenimi zahtevami izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi in upnica z nasprotno pritožbeno trditvijo ne more uspeti. Pri tem se zlasti neuspešno sklicuje na okoliščino, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti v zvezi s postavljenim mejnim zidom, kar naj bi dokazovalo, da je bil ta postavljen pravilno, saj je to, kot že navedeno, storilo, ker je menilo, da zahtevek za odstranitev zidu presega stvarno pristojnost izvršilnega sodišča in ne zato, ker naj bi bil zid postavljen pravilno. Upnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na okoliščino, da naj bi predpisi dopuščali toleranco pri urejanju meje v razmaku +- 4 cm, saj tudi v kolikor bi to držalo, upnica ob tem ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na ugotovitev, da je sporni zid v severnem delu od točke 494 oddaljen 10 centimetrov in na druge dejanske ugotovitve v zvezi z lego zidu.

Ob ugotovitvi, da upnica novega zidu ni postavila povsem skladno z določbami izvršilnega naslova in sklepa o izvršbi, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni upravičena do vračila stroškov, ki so ji pri tem nastali in je njen zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. V zvezi s tem je navedlo prepričljive in pravilne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba upnice zato v tem delu ni utemeljena, utemeljena pa ni niti pritožba dolžnika, kolikor se nanaša odločitev sodišča prve stopnje, da mora upnici povrniti stroške izvedbe del v višini 672,23 EUR, ki so ji nastali pri izravnavi in zatravitvi zemljišča na parc. št. 320/2 in pri odstranitvi betonskega zidu na parc. št. 30/1, za kar je bila prav tako pooblaščena s sklepom o izvršbi (glej 1. točka obrazložitve tega sklepa). Dolžnik namreč zgolj v uvodu pritožbe navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija tudi v tem delu, vendar pa v nadaljevanju tega ne konkretizira in obrazloži, tako da pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Kljub ugotovitvi, da je zid, ki ga je po pooblastilu iz sklepa o izvršbi postavila upnica, zamaknjen, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo dolžnikov zahtevek za njegovo odstranitev. Zaradi morebitnih nepravilnosti pri opravi izvršbe je namreč v izvršilnem postopku mogoče vložiti le zahtevo za njihovo odpravo po 52. členu ZIZ (ne pa tudi ugovora zoper pravnomočni sklep o izvršbi(1), kot zmotno trdi pritožba(2)), pri čemer vložitev zahteve sicer ni omejena z rokom, vendar pa je lahko učinkovita le do nastopa pravnih posledic. Le-teh v izvršilnem postopku ni mogoče odpraviti.(3) Ker je v obravnavanem primeru sporni zid že postavljen in so nastopile pravne posledice izvršitve, nepravilnosti pri njegovi postavitvi v izvršilnem postopku ni več mogoče odpraviti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu navedlo ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in medsebojno skladni ter omogočajo preizkus izpodbijane odločitve, zato ne drži nasprotni pritožbeni očitek. Očitka, da obrazložitev sklepa nasprotuje vsebini listin, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, pa dolžnik v pritožbi ne konkretizira in zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Upnica in dolžnik v svojih pritožbah končno neutemeljeno izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Upnica namreč očitka, da je sodišče njen predlog za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z vlogo z dne 24.6.2014, nepravilno zavrnilo, ne obrazloži in konkretizira, tako da pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kolikor pa dolžnik sodišču prve stopnje očita, da z izpodbijanim sklepom ni odločilo o njegovih stroških izvršilnega postopka, je pritožba neutemeljena že zato, ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi jih dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasil in zahteval njihovo vračilo (šesti in osmi odstavek 38. člena ZIZ).

Glede na neutemeljenost obeh pritožb in ker izpodbijani sklep nima niti predhodno navedenih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločilo, da je dolžna kriti vsaka stranka svoje (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). S pritožbama namreč nihče izmed njiju ni uspel, z navedbami v odgovoru na pritožbo nasprotne strani pa nobeden izmed njiju ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

op. št. 1: Primerjaj VSL sklep III Cp 1678/1999 z dne 22.3.2000. op. št. 2: Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zahtevka za odstranitev zidu nepravilno ni presojalo v okviru dolžnikovih ugovorov zoper sklep o izvršbi.

op. št. 3: Tako tudi Vesna Rijavec v Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, stran 219. Primerjaj tudi VSM sklep I Ip 7/2012 z dne 24.2.2012.