Jedro

Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev o določitvi zaščitene kmetije pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da zemljiška posest, ki obsega nepremičnine s parc. št. 344/0, 345/0, 346/0, 347/1, 347/2, 347/3, 348/1, 348/2, 350/0, 351/0, 352/1, 352/2, 353/0, 354/1, 354/2, 354/3 v k.o. … in nepremičnine s parc. št. 404/0, 406/0, 407/0, 408/0, 409/0, 410/0, 411/1, 415/0 in 416/0, k.o. …, vse v solasti obeh tožnikov ter nepremičnini s parc. št. 552/1 in 552/2 k.o. …, ki sta v lasti A.A. izpolnjuje pogoje, da se jo opredeli kot zaščiteno kmetijo (1. točka izreka). Izločitev zemljišča s parc. št. 552/1 k.o. … iz zaščitene kmetije se zavrne (2. točka izreka). Hkrati je bilo odločeno, da se v zemljiški knjigi opravi izbris zaznambe o zaščiti kmetije vpisane na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Slovenj Gradec, št. 330-154/2013-6 z dne 28. 8. 2013 (3. točka izreka) in se po pravnomočnosti te odločbe pri parcelah navedenih v 1. točki izreka v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše nova zaznamba o zaščiti kmetije (4. točka izreka). Tožnika sta se zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo njuno pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da kmetija v solasti tožnikov izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ker obsega 6,412 ha primerljivih kmetijskih površin in je v lasti oziroma solasti zakonskega para. Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih enot. Ločevanje enega dela kmetijskega gozdarstva od drugega pretežnega dela bi bilo v nasprotju z osnovnim namenom ZDKG, kar bi pripeljalo do tega, da noben del ne bi izpolnjeval pogojev za zaščito, zato zanj v prihodnosti ne bi veljale nobene omejitve. Posledica bi bila negospodarna delitev zemljiške posesti oziroma zaščitenih kmetij. Šteje se, da sta oba dela zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti in da sta se v preteklosti in danes skupaj obdelovala in sestavljata zaključeno celoto. Pogoje za določitev zaščitene kmetije določa 2. člen ZDKG, zaščitena kmetija pa obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (3. člen ZDKG). ZDKG upravnemu organu ne daje možnosti, da bi lahko odločil drugače oziroma posamezna zemljišča izvzel iz zaščitene kmetije, zato zahtevi tožnikov ni mogoče ugoditi. Drugostopni organ še dodaja, da je parcela št. 552/1 kmetijsko zemljišče z boniteto 48 in je zato ni mogoče izvzeti iz zaščitene kmetije niti ob analogni uporabi 22. člena ZDKG v zvezi s 6. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da kmetijsko zemljišče s parc. št. 552/1 ne izpolnjuje kriterijev iz 2. člena ZDKG za zaščiteno kmetijo, saj ne predstavlja gospodarske celote v smislu določbe 2. člena ZDKG. Predmetno zemljišče je od kmetije tožečih strank oddaljeno 14 kilometrov. Je tik ob naselju in zaraščeno ter za kmetijsko obdelavo neuporabno. Zemljišče bi bilo potrebno temeljitega prekopa ter odstranitve vseh korenin in gradbenega materiala, ki je zakopan na parceli. Sestava tal je takšna, da kmetovanja ne omogoča, saj je na parceli veliko vode, cca. 2000 m2 je v strmem naklonu. Tožeči stranki se pretežno ukvarjata z govedorejo, obravnavano zemljišče pa ni primerno za pašo, kot tudi ne za namene sajenja silaže oziroma zatravljenje. Kmetijska obravnava obravnavanega zemljišča pa je zaradi oddaljenosti od kmetije tožečih strank in stanja v kakršnem je, za tožeči stranki stroškovno nesprejemljiva in predstavlja zgolj strošek, ki bremeni celotno kmetijsko gospodarstvo tožečih strank. Pri ugotavljanju pogojev za zaščiteno kmetijo je potrebno to parcelo presojati z vidika gospodarske celote. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke za izločitev zemljišča s parc. št. 552/1 k.o. … ugodi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije določa ZDKG, katerega namen je preprečevanje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot in ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen tega zakona). Zaščitena kmetija po tem zakonu je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (prvi odstavek 2. člena ZDKG). Za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin od 50 do 100, 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto 1 do 49 ali 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča. Obravnavanih zemljišč je 16 ha 41 ar 12 m2, ki skupaj predstavljajo 6 h 44 ar 12 m2 primerljive kmetijske površine. Zemljišča so v solasti oziroma skupni lasti zakonskega para in predstavljajo kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto.

Na tej podlagi sta upravna organa ugotovila, da predmetne nepremičnine izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo, sodišče pa se s takšnim zaključkom strinja. Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člena ZDKG in glede na ugotovitev, da so ti pogoji izpolnjeni, je izpodbijana odločitev pravilna in je tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

18. člen ZKZ določa, da se zaščitena kmetija iz 2. člena ZDKG v prometu ne sme deliti, razen v primeru, če so odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. Te pogoje določa 22. člen ZDKG, ki pravi, da sme oporočitelj nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. Šteje se, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila kmetijsko zemljišče, šteje pa se, da ni znatno prizadeta, če so predmet volil gozdna zemljišča oziroma kmetijska zemljišča z boniteto nižja od 40, pri čemer posamezno volilo ne presega 2 %, vsa skupaj pa ne presegajo 10 % kmetijskih površin.

Prvostopni organ je pri odločitvi uporabil tudi to določilo in ugotovil, da je parc. št. 552/1 kmetijsko zemljišče z boniteto 48, zato je ni mogoče izvzeti iz zaščitene kmetije glede na zgoraj citirano določbo 22. člena ZDKG.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.